O pekarnah in penzijah

Če v nekem mestu kruh pro­da­jajo Antonova, Binetova in Cilkina pekarna, je to za meščane dobro. Oziroma, boljše, kot da bi imeli na voljo eno samo, ki bi imela mono­pol. In če želijo v mesto s svo­jimi pekar­nami še Dušan, Giovanni in Fritz? Pogosto se zgodba nada­ljuje tako, da se Anton, Bine in Cilka dru­žno zoper­sta­vijo pri­hodu novin­cev in naj­dejo mno­žico za lase pri­vle­če­nih razlo­gov, zakaj bi bilo to za meščane slabo:da ni več ustre­znih loka­cij v mestu; da bi doda­tne pekarne kazile videz mesta ali ško­do­vale oko­lju; da v mestu itak ni dovolj izu­če­nih pekov, ki bi jih novinci lahko zapo­slili; in da vse, kar bi na podro­čju pekar­stva in sla­šči­čar­stva ute­gnili ponu­diti novinci, zmo­rejo tudi oni sami. Zato da so pri­šleki pov­sem odveč.

Staroselci v ta namen upo­ra­bijo pri­ti­ske na poli­tike, spon­zor­ski denar, lobi­ste, pia­ro­vske agen­cije, odvi­sno od tega, za kakšen denar gre. Primerov v slo­ven­skem oko­lju je še in še. Marsikdo se spo­mni, kako dolgo je Mobitel uži­val bla­go­dejni mono­pol, za koliko časa je šišen­ski Mercator v spregi z lju­bljan­sko mestno poli­tiko zavrl pri­hod šišen­skega Interspara, kaj vse so veliki trgovci delali slo­ven­ski živil­ski indu­striji, da le-ta svo­jih izdel­kov ne bi doba­vljala Hoferju in Lidlu. Tudi če sami ne kupu­jete v Hoferju, Lidlu ali Eurospinu, se boste ver­je­tno stri­njali, da je nji­hov pri­hod izbolj­šal pestrost živil­ske ponudbe za potro­šnike. Nenazadnje so celo Mercator posre­dno pri­si­lili, da je tudi sam ustva­ril verigo dis­kon­tnih trgo­vin Hura.

Podobni mane­vri sta­ro­sel­cev niso red­kost tudi na podro­čju finanč­nih sto­ri­tev. Tudi na zdaj aktu­al­nem podro­čju pokoj­nin­ske reforme vidimo podo­ben polo­žaj. Dovoljenje za opra­vlja­nje poslov II. pokoj­nin­skega ste­bra imajo zdaj 4 vrste inšti­tu­cij: državna Kapitalska družba, banke, zava­ro­val­nice in pokoj­nin­ske družbe. Del tega posla bi lahko opra­vljale tudi domače in tuje družbe za upra­vlja­nje ali tuje zava­ro­val­nice. Tuji novinci imajo pred­nost, kajti ščiti jih evrop­ski pravni red. Diskriminacija čez­mej­nih ponu­dni­kov v eno­tnem evrop­skem gospo­dar­skem pro­storu je namreč prepovedana.

Če se po spre­je­tju ZPIZ-2, kadar­koli to pač že bo, kakšna mul­ti­na­ci­o­nalka, ki ima veliko zapo­sle­nih v Sloveniji odloči, da bo svo­jim delav­cem raje omo­go­čila pokoj­nin­sko var­če­va­nje v okviru pokoj­nin­skega načrta v matični evrop­ski državi in če bo dovolj trma­sta, bo to ver­je­tno lahko dose­gla (4. odsta­vek 222. člena avgu­sto­vskega pre­dloga ZPIZ-2). Revozovi delavci bi tako, hipo­te­tično, lahko pokoj­nin­sko var­če­vali v fran­co­skih skla­dih. Morda bi bili tam­kaj donosi (in posle­dično doda­tne pokoj­nine) boljši od slo­ven­skih, morda ne. Tak razvoj dogod­kov sicer državi ne bi bil všeč, saj bi se pokoj­nin­ska sred­stva odli­vala iz Slovenije in z njimi upra­vljavci naj­brž ne bi kupo­vali slo­ven­skih držav­nih obveznic.

Kakorkoli, zain­te­re­si­rani so od mar­če­vske do avgu­sto­vske ver­zije novega pokoj­nin­skega zakona dose­gli izlo­či­tev doma­čega doda­tnega kon­ku­renta (družb za upra­vlja­nje), tujega pa ne. Anton, Bine in Cilka so torej zaen­krat Dušana zau­sta­vili pred vrati, Fritza in Giovannija pa še ne.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji pokojnina z značko , .

11 Komentarji

  1. Uroš Ornik
    Objavljen na 8. september 2010 ob 13:50 | stalna povezava

    Izvajalci so sred­stva dol­žni upra­vljati v izključno in naj­ve­čjo korist zava­ro­van­cev. In ne države.

    Izvajalci za izva­ja­nje (ne samo upra­vlja­nje, ki je del tega) odgo­var­jajo v prvi vrsti zava­ro­van­cem. Zavarovanci lahko zame­njajo izva­jalca, lahko se tudi odlo­čijo, da v okviru dru­gega ste­bra ne varčujejo.

    Sistem je tak, kot ga nare­dimo sami (ne izva­jalci ampak vsi zain­te­re­si­rani, seveda pa tudi izvajalci).

    Ne jamrat. Energijo dajmo usmer­jat v spre­membo na boljše. Javna raz­prava je temu namenjena.

  2. sandi
    Objavljen na 8. september 2010 ob 15:03 | stalna povezava

    To je tudi namen mojega opo­zar­ja­nja na razne stvari v tem zakonu, ki je v delu. Sicer imam, tako kot v prej­šnji rundi odpi­ra­nja tega zakona pred 10 leti, obču­tek, da bo zaradi kupč­ka­nja med inte­resi raznih vple­te­nih končni rezul­tat ponovno slab. Sedanji sis­tem sicer za silo deluje, ven­dar sko­raj nihče ni zado­vo­ljen z njim. Če zdaj ne bo nare­jen velik korak naprej, bo pri­lo­žnost zamu­jena za dolgo časa. Ureditev PDPZ bi bila dobra, če bi bile nje­gove lastno­sti urav­no­te­žene tako, da bi bilo za vsa­kega delo­da­jalca in vsa­kega člo­veka v aktivni delovni dobi nespa­me­tno, da ni vklju­čen. To danes ne velja; PDPZ ponuja premalo.

  3. Uroš Ornik
    Objavljen na 8. september 2010 ob 19:25 | stalna povezava

    No, sam na to ne gle­dam tako pesi­mi­stično (glede sla­bega rezul­tata). Osebno ne bi delil mne­nja, da sis­tem deluje za silo. Kar seveda še zda­leč ne pomeni, da pra­ksa ni poka­zala na kakšne zaže­lene in tudi potrebne spremembe.

    Če se boste spo­mnili začet­kov govora o »novi« pokoj­nin­ski reformi, je bila ta zasno­vana kar širo­ko­po­te­zno. Delovna sku­pina je vklju­če­vala ljudi raz­lič­nih nazo­rov. Med njimi se je naj­bolj izpo­sta­vljal dr. Berk. Mimogrede, noben izmed izva­jal­cev ni sode­lo­val v tej ali kakšni drugi delovni sku­pini, vsaj meni ni poznano. Mislim pa, da bi bilo dobro, če bi. Kakorkoli, ideje po zasno­va­nju sodob­nega, libe­ral­nega in še kakšnega sis­tema so se že marca izkri­sta­li­zi­rale v dani real­no­sti (ta je recimo tako pre­pro­sta, da leta 2010 ZPIZ ne more drža­vlja­nom poslati enkrat letno obve­stila, kjer vpiše: pla­čali ste X, v celi delovni dobi do sedaj Y; po tre­nu­tni zako­no­daji se boste lahko upo­ko­jili takrat, odmerna sto­pnja bo skla­dno s tem takrat zna­šala Z). Mi imamo tako zaple­ten sis­tem pokoj­nin­skega zava­ro­va­nja, da je to nekaj never­je­tnega. Enostavnost je zgolj navidezna.

    Sodeč po pra­ksi tudi ne delim mne­nja, da sko­raj nihče ni zado­vo­ljen z dru­gim ste­brom. Danes je v sis­tem vklju­če­nih pri­bli­žno polo­vica delovno aktiv­nega pre­bi­val­stva. Večini med njimi pre­mije pla­čuje delo­da­ja­lec. Kar pomeni vsaj dvoje (opra­vi­ču­jem se izje­mam):
    1. Večina zava­ro­van­cev v sis­temu ne var­čuje nič, ker jim pre­mijo pla­čuje delo­da­ja­lec
    2.Če jim pre­mij ne bi pla­če­val delo­da­ja­lec v okviru kolek­tivne sheme, do danes, v dese­tih letih, ne bi pri­var­če­vali prav nika­kr­šnih sred­stev za doda­tno pokoj­nino (govo­rim o namen­skem var­če­va­nju). Razlogi za to so pov­sem objek­tivni: zaradi eko­nom­skega sta­tusa in nera­zvite kul­ture var­če­va­nja za pokoj­nino (poznate koga, ki pre­jema še kakšno drugo pokoj­nino poleg tiste iz ZPIZ? To je situ­a­cija s katero se soo­čamo od leta 2000 in še danes drug dru­gega po medi­jih pre­pri­ču­jemo o tem, kako slaba situ­a­cija nam sledi 2014, pa 2025, 2050…
    Kaj pa je recimo tako narobe z obsto­je­čim sis­te­mom, da bi bili stra­šno neza­do­voljni? Sredstva so varno nalo­žena. Malverzacij do sedaj ni bilo. Nadzor deluje. Prenizki donosi? Prosim. Sredstva zbrana v PDPZ (cca. 1,5 mrd EUR pri vseh izva­jal­cih) niso depo­zit. In tudi niso del­nice. Sredstva so raz­pr­šena v naložbe prak­tično po vseh kapi­tal­skih trgih. Do leta 2008 smo izva­jalci bili pod pri­ti­skom kri­tik o pre­nizki dono­sno­sti, kot glavni kri­vec za to pa: A) zajam­čen donos in B)nesposobnost izva­jal­cev. No, leto 2008 je to zadevo obr­nilo. Praktično vsi izva­jalci, razen ene izjeme, so takrat dose­gli zgolj koz­me­tično nega­tivne donose (od 1% do –4%). Danes, po dese­tih letih, na oseb­nih raču­nih niso več zane­mar­ljivi zne­ski (mar­sikdo pri­var­čuje 5, 10 ali tudi več tisoč EUR). Govora je seveda o posa­me­zni­kih, ki jim je borza in var­če­va­nje tuje – ker si tega ne morejo pri­vo­ščiti. In ključno vpra­ša­nje teh ljudi danes je: »ali so moja sred­stva varna?« In mirne duše lahko povemo, da so (seveda to ne pomeni abso­lu­tnih jam­stev itd.). Zavarovanci, s kate­rimi imam jaz stik, v okviru PDPZ niso pri­pra­vljeni pre­vze­mat doda­tnih tve­ganj, ker ne želijo par­ti­ci­pi­rati na nega­tiv­nih odklo­nih od pov­pre­čja. Vsakemu zuna­njemu opa­zo­valcu, ki tega ne ver­jame, mu v naši družbi z vese­ljem omo­go­čimo prak­tično izku­šnjo, da se pre­priča sam.
    Resen pro­blem neza­do­volj­stva, o kate­rem sami pišete, izvira iz nere­al­nih pri­ča­ko­vanj. Sistem bo v popol­no­sti zaži­vel z letom 2011. Pa ne zaradi enkra­tnih dvi­gov, ampak zato, ker bodo prvi upra­vi­čenci izko­ri­stili pra­vico do doda­tne pokoj­nin­ske rente. Takrat bo ver­je­tno v medi­jih sle­dilo dokončno potr­dilo, da je drugi ste­ber en sam nateg. Prve rente bodo nizke, ker gre za kom­bi­na­cijo A)nizkih pre­mij, B)kratkega roka vpla­če­va­nja (tudi manj kot 10 let!) in C)bistveno daljše pri­ča­ko­vane življenj­ske dobe, kot je bila doba var­če­va­nja – upo­ko­jenci z 58 leti.
    Kot izgleda sedaj, bodo krivi pre­nizki donosi. Kdo je kriv za nere­alna pri­ča­ko­va­nja? Gotovo svoj delež nosimo tudi izva­jalci. Svoje mora na lastna pleča pre­vzeti tudi tisti, ki si je drug ste­ber izmi­slil. Ste kdaj dobili v nabi­ral­nik zlo­ženko s pod­pi­som Ministrstva glede dru­gega ste­bra in/ali pokoj­nin­ske reforme? Za »nore krave« ste. Kdo pa je objek­tivna avto­ri­teta, ki naj to naredi? Polovico sem raz­de­lil. Za drugo polo­vico pa se mora v ogle­dalo pogle­dati vsak sam. Inštitut za eko­nom­ske raz­i­skave je že davno nare­dil štu­dijo, po kateri lahko vsa­kega posa­me­znika postane krepko strah. Koliko bi moral posa­me­znik var­če­vati, da bi nado­me­stil izpad pokoj­nine iz naslova obve­znega zava­ro­va­nja (kot posle­dica reforme iz leta 2000!). Šte­vilke gredo v nekaj 100 EUR mesečno (pra­vih podat­kov tre­nu­tno nimam pri roki, dostop do raz­i­skave vam pa lahko omo­go­čim, če želite). To so zne­ski, ki si jih ne znamo zami­šljati in jih tudi ne zmo­remo. Ampak so dej­stvo.
    Moram se pre­ki­nit:).
    Kjer so delo­da­jalci pri­pra­vljeni finan­ci­rat drug ste­ber, je po moje smo­trno, da si v sis­tem vklju­čen. In to je večina aktu­al­nih pri­me­rov (ali dru­gače: ne razu­mem, zakaj se v takem pri­meru ne bi vklju­čil).
    Če sis­tem ponuja pre­malo, je potrebno začet s tem, kaj pa je potrebno dodati (in odgo­vor ni tako eno­sta­ven, dajmo DZU-je not). Kdor si lahko pri­vo­šči ta luksuz, da si to »več« zago­tovi, po mojih izku­šnjah to počne. In to so indi­vi­du­alni zava­ro­vanci, ki PDPZ izko­ri­ščajo za davčno olaj­šavo (5,84 % bruto plače ali 2.646,21 EUR v letu 2010), vse pre­sežke nad to mejo pa že danes vlaga v druge oblike (skladi, del­nice, depo­ziti itd). Edina težava je, da je teh posa­me­zni­kov za vzo­rec (manj kot 5% vklju­če­nih). Je pa res, da so se v zadnjem času pri­livi v vza­jemce recimo usta­vili… In smo pri komer­ci­alne inte­resu z druge plati.
    Drznil si bom napo­ved za pri­mer, da s 1.1. dobimo možnost nala­ga­nja sred­stev skla­dno s fazo življenj­skega cikla, in da zava­ro­vanci lahko izbi­rajo sto­pnjo tve­ga­nja: 90 % zavarovancev/sredstev bo ostalo v skla­dih z zajam­čeno dono­sno­stjo (in nizko rea­li­zi­rano dono­sno­stjo, vsaj po nekih subjek­tiv­nih meri­lih). S to raz­liko, da bo tokrat odlo­čal zava­ro­va­nec. Ampak prav je, da to uve­demo in izva­jalci to podpiramo.

  4. sandi
    Objavljen na 9. september 2010 ob 13:36 | stalna povezava

    Pozitivni dose­žek prej­šnje reforme je, da je nare­dila pre­mik v misel­no­sti, da na državo v celoti pri pen­ziji ne bo za raču­nati. Sistem deluje, mogoče res bolj kot samo »za silo«, ima pa cel kup pomanj­klji­vo­sti, o kate­rih je bilo že dosti reče­nega. Verjamem, da za ponu­dnike zdaj, ko je ute­čen, deluje dobro. Posebne kon­ku­rence med njimi ni in jim omo­goča lago­dno poslo­va­nje. Naslednje leto pa bodo svoje pove­dali tudi lju­dje, s tem, ko se bodo odlo­čali, ali bodo denar dvi­gnili ali ne.

  5. Uroš Orni
    Objavljen na 9. september 2010 ob 16:16 | stalna povezava

    « Posebne kon­ku­rence med njimi ni in jim omo­goča lago­dno poslovanje. «

    Se abso­lu­tno ne stri­njam. Če dru­gače ne, lahko vsak zava­ro­va­nec kon­ku­renč­nost vsak dan pre­verja na trgu. Drugo je, če za to nima inte­resa, in pač pla­čuje nenor­malno visoke stro­ške recimo (ki je zgolj en ele­ment ponudbe in ne velja za našo družbo).

  6. sandi
    Objavljen na 10. september 2010 ob 09:03 | stalna povezava

    Koliko pod­je­tij pa je v zadnjih 10 letih že zame­njalo ponu­dnika PDPZ in pre­ne­slo sred­stva od ene pokoj­nin­ske družbe k drugi? Glede na to, da člo­vek sam (pri kolek­tiv­nem PDPZ) sam tega itak ne more nare­diti, indi­vi­du­al­nih zava­ro­van­cev PDPZ pa je zane­mar­ljivo malo.

  7. Uroš Ornik
    Objavljen na 10. september 2010 ob 11:24 | stalna povezava

    Povem lahko za pri­mer naše družbe (od dru­gih izva­jal­cev k nam, zaradi kon­ku­renč­no­sti): od konca leta 2005 do vključno danes 86 pod­je­tij (prej se to po mojem vede­nju ni doga­jalo, raz­mah se dogaja nekako zadnji dve, tri leta). V zava­ro­van­cih to pomeni nekaj manj kot 2.600, tu not pa je upo­šte­va­nih tudi nekaj indi­vi­du­al­nih prenosov.

    Pri kon­ku­renci se da te podatke zasle­dit v nji­ho­vih letnih poro­či­lih, samo so tam pra­vi­loma »izpo­sta­vljeni« le večji primeri.

    Konkurenčnost niso donosi ali stro­ški. Je bistveno več, oba našteta para­me­tra sta zgolj drobca v mozaiku.

  8. sandi
    Objavljen na 10. september 2010 ob 15:24 | stalna povezava

    Sistem je omo­go­čil seda­nje sta­nje, v kate­rem je velika večina pod­je­tij (po šte­vilu zava­ro­van­cev), na čelu z jav­nimi usluž­benci, trdno zace­men­ti­rana pri seda­njih ponu­dni­kih, tako da je možnost zame­njave zgolj teo­re­tična. Če odšte­jemo kon­so­li­da­cijo pri Triglavu, ki je pre­me­stil ljudi iz ene svoje vreče v drugo, je po moji grobi oceni v vseh 10 letih sku­paj manj kot 5% kolek­tiv­nih zava­ro­van­cev zame­njalo ponu­dnika. To ni ravno zna­čil­nost kon­ku­renč­nega trga.

  9. Uroš Ornik
    Objavljen na 10. september 2010 ob 17:12 | stalna povezava

    Na prak­tični poda­tek odgo­vo­rite, da je to možno le teo­re­tično.
    Nič ni teoretično.

    Javni usluž­benci so si pač zago­to­vili svoj ekstra zakon in izbrali svo­jega izva­jalca. Ki ga tudi lahko menjajo, je pa ta menjava res na meji teo­re­tič­nega. Mimogrede, pod pogoji, ki so si jih »izbo­rili« javni usluž­benci, ne ver­ja­mem, da naj­dete izva­jalca, ki jih je pri­pra­vljen prevzeti.

    Kar se pa gospo­dar­stva tiče: pod­je­tje lahko po pre­teku 36 mese­cev od datuma vklju­či­tve KADARKOLI zame­nja izva­jalca in s tem NE PREKINEJO ZAVAROVANJA (samo izva­jalca zame­njajo). In pika, brez teoretiziranja.

    Drugo je vpra­ša­nje, ali so za to zain­te­re­si­rani. In odgo­vor je, da večine prav nič ne zanima, kam in kje so vklju­čeni ter kaki so pogoji. Če bi jih, potem danes ne bi bilo več pri­mera, ko bi kak zava­ro­va­nec pla­če­val 5,8% vsto­pnih stro­škov (da tudi taki so primeri).

    Če pustimo ob strani sklad ZVPSJU, imate med 11 izva­jalci:
    a) tri (štiri) raz­lične tipe izva­jal­cev (VPS, zava­ro­val­nice, pokoj­nin­ske družbe in KAD) in vse kar je s tem pove­zano — kar jih ločuje (lastni­ške struk­ture, nad­zor zava­ro­van­cev, nad­zorni organi, vre­dno­te­nja, more­bi­tna doda­tna ponudba, ki jo lahko pri­do­bijo zava­ro­vanci na pod­lagi PDPZ…)
    b) več kot tri raz­lične višine zajam­če­nih dono­sno­sti (40%, 50% in 60%, mislim da je aktu­alna tudi 55%)
    c) imate upra­vlja­vske pro­vi­zije posa­me­znih izva­jal­cev: 0,6%, 1,2%, 1,25%, 1,3%, 1,5% (in vmes pri raz­lič­nih pokoj­nin­skih načr­tih istega ponu­dnika naj­dete še kakšno vari­anto — vsaj tako ogla­šu­jejo ti ponu­dniki)
    d) imate deset let zgo­do­vine upra­vlja­nja sred­stev in vmes ogro­mne raz­like (ki seveda ne pome­nijo napo­ve­do­va­nja pri­ho­dnjih rezul­ta­tov, imate pa sliko o tem, kaj in kako uspe­šno kdo počne)
    e) imate raz­lične vzorčne nalož­bene struk­ture — eni izva­jalci eks­pli­ci­tno vla­gajo v del­nice zgolj nekaj odstot­kov sred­stev, drugi recimo so kon­stan­tno izpo­sta­vljeni z 10 in več odstotki
    f) imate izva­jalce, ki se tru­dijo zava­ro­van­cem nuditi maksi­ma­len ser­vis svo­jim zava­ro­van­cem in tiste, ki jim to pred­sta­vlja samo stro­šek in napor, temu pri­me­ren je pa nji­hov vlo­žek (to sta skrajna pola)
    g) imate trg z upo­ča­snjeno sto­pnjo rasti

    Če vas bo v naspro­tno od vašega tre­nu­tnega sta­li­šča pre­pri­čal % ljudi/podjetij, ki so v obdo­bju X zame­njali izva­jalca, zna bit, da bo potreb­nega kar nekaj časa.
    Če pa se želite sami pre­pri­čati v neo­maj­nost vašega tre­nu­tnega vtisa, pa, kot že rečeno, z vese­ljem omo­go­čimo prak­tično izkušnjo.

  10. sandi
    Objavljen na 11. september 2010 ob 09:24 | stalna povezava

    Na temo dejan­ske ali navi­de­zne kon­ku­renč­no­sti samo še tole: jav­nim usluž­ben­cem je med zace­men­ti­ra­nimi treba pri­šteti še vse zapo­slene v pod­je­tjih, ki so sou­sta­no­vi­te­lji pokoj­nin­skih družb. Tudi ti ne morejo nika­mor, ker nji­hov delo­da­ja­lec glede izbire ni nev­tra­len, pač pa ima lastni inte­res: da s pokoj­nin­skimi sred­stvi svo­jih zapo­slen­cev po možno­sti ustvarja še nekaj dobička. Še enkrat, da ne bo pomote: to je legi­ti­mno, saj so si pri prej­šnji reformi delo­da­jalci to pra­vico izbo­rili (v podob­nem pro­cesu kupč­ka­nja, kot poteka tokrat). Vendar je zaradi tega sis­tem izkrivljen.

  11. Uroš Ornik
    Objavljen na 11. september 2010 ob 22:11 | stalna povezava

    To se pa stri­njam, kar zadeva zapo­slene pri delo­da­jal­cih, ki so hkrati sou­sta­no­vi­te­lji pokoj­nin­skih družb.

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x