Univerzalno temeljno dostojanstvo

V zadnjem času se je med filo­zofi in soci­o­logi okre­pila raz­prava o uni­ver­zal­nem temelj­nem dohodku (UTD). Ta ukrep je zami­šljen tako, da bi država redno in doži­vljenj­sko izpla­če­vala nek denarni zne­sek vsa­kemu stal­nemu pre­bi­valcu, ne da bi to pogo­je­vala s pre­mo­ženj­skim ali kakr­šnim­koli dru­gim sta­tu­som. Upravičenost do pre­je­ma­nja bi izha­jala le iz pri­pa­dno­sti tej sku­pno­sti in filo­zof­sko poj­mo­vane »lastnine« v tej sku­pno­sti, v kar pri­šte­vajo naravno oko­lje, kulturno-intelektualno dedi­ščino in neka­teri celo delovna mesta.

Zagovorniki UTD se opi­rajo na idejo pra­vič­no­sti in soli­dar­no­sti ter našte­vajo številne pozi­tivne učinke. Zagotavljal naj bi eksi­stenčno var­nost in člove­kovo dosto­jan­stvo, saj v naspro­tju s soci­alno pomo­čjo pre­je­mnika ne bi sti­gma­ti­zi­ral in poni­že­val. Drugič, brez­po­sel­nim in niz­ko­kva­li­fi­ci­ra­nim delav­cem daje več mane­vr­skega pro­stora, saj niso več pri­si­ljeni spre­je­mati slabo pla­ča­nih »duha­mor­nih in neiz­pol­nju­jo­čih« del.¹  To naj bi v družbi zavi­ralo raz­ra­šča­nje niz­ko­pro­duk­tiv­nih delov­nih mest in njeno dua­li­za­cijo na zapo­slene in neza­po­selne. Država pa naj bi nekaj pri­hra­nila zaradi poe­no­sta­vljene soci­alne poli­tike in manjše admi­ni­stra­cije. UTD bi nado­me­stil večino soci­al­nih trans­fer­jev, prav tako naj bi nado­me­stil del plače zapo­sle­nih in del pokoj­nine upo­ko­jen­cev. Ti dve kate­go­riji, torej, ne bi po uvedbi UTD pre­je­mali nič več kot do zdaj.

Gre torej za pre­raz­po­re­di­tev soci­al­nih trans­fer­jev po dru­gač­nih kri­te­ri­jih kot do zdaj, kar naj bi ubla­žilo posle­dice, ki nasta­jajo zaradi pre­hoda v glo­ba­li­zi­rano post­in­du­strij­sko družbo (pomanj­ka­nje stal­nih delov­nih mest, pre­mik v sto­ri­tvene dejav­no­sti ter raz­ko­rak med potre­bami delo­da­jal­cev in željami delojemalcev).

Cilji UTD so ple­me­niti in tudi mar­si­ka­teri pro­blem, ki ga z nje­govo uvedbo želijo odpra­viti, je resni­čen. Zagovorniki sicer obča­sno zai­dejo v pro­ti­slovja, ko po eni strani pou­dar­jajo, da bi UTD omo­go­čil, da bi »država pome­tla z raz­bo­ho­teno biro­kra­cijo, ki je ne le izje­mno draga, ampak tudi neu­čin­ko­vita«,² po drugi strani javni sek­tor vidijo kot vir kako­vo­stnih delov­nih mest, in ob tem se ne stri­njajo, da so tudi slabo pla­čana delovna mesta boljše kot nič. Prav tako se ute­gne za naivno izka­zati pre­pri­ča­nje, da bi lju­dje, če bi UTD poskr­bel za nji­hovo osnovno eksi­stenco, potem nese­bično opra­vljali ustvar­jalna dela ali pa tista, ki sicer niso ustvar­jalna, ven­dar so potrebna za bla­go­sta­nje druž­bene skupnosti.

Predvsem pa bi se zata­knilo – če bi za uvedbo UTD obsta­jalo druž­beno soglasje, ki ga zdaj (še?) ni – pri viru za pol­nje­nje vreče, iz katere bi se denar izpla­če­val. Neka druž­bena sku­pnost na dolgi rok namreč ne more za svoje delo­va­nje pora­biti več, kot ustvari (če tu odmi­slimo posa­me­zne pri­mere ban­kro­tov držav, v kate­rih potem del zapitka pla­čajo kre­di­to­da­jalci iz tujine). Izračunov sicer pre­dla­ga­te­lji pra­vi­loma ne ponu­jajo, ven­dar pri­zna­vajo, da zne­sek UTD na nivoju mini­mal­nih življenj­skih stro­škov ne bi bil izve­dljiv. Vreče denarja brez dna ni in z ome­jeni sred­stvi je treba rav­nati gospo­darno. Zelo vpra­šljivo je, ali bi uvedba niz­kega UTD, ki bi ga Slovenija še zmo­gla, res izbolj­šala sta­nje depri­vi­le­gi­ra­nih druž­be­nih sku­pin, ali pa je zanje ugo­dnejše zdaj­šnje sta­nje, v kate­rem se raz­po­lo­žljivi zne­sek raz­deli na manj pre­je­mni­kov in bolj v skladu z nji­ho­vimi potrebami.

Da bi lahko UTD zna­šal opti­mi­stič­nih 300 evrov na osebo, bi moral pre­mo­žnejši del pre­bi­val­stva (ali pa realni sek­tor) v obliki viš­jih dav­kov pla­čati več v vrečo. Kaj bi plač­niki s tem pri­do­bili? Sociologinja dr. Valerija Korošec poja­snjuje, ³ da je dobro situ­i­ra­nemu pri­ja­te­lju na vpra­ša­nje, zakaj bi pla­če­val več, odgo­vo­rila, da zato, da potem

»ne bodo vdrli k njemu in mu vsega pobrali in pa zato, da ne bodo okrog njega pre­vla­do­vali lju­dje, ki jim sre­di­šče življe­nja pome­nijo špan­ske nada­lje­vanke in resnič­no­stni šovi.«

Prav pri takem pre­pri­če­va­nju voliv­cev čaka zago­vor­nike UTD še veliko dela. Zaenkrat je krog nav­du­šen­cev ome­jen na druž­bo­slovce, zapo­slene v jav­nem sek­torju. Da bo imel pre­dlog realne možno­sti, bo treba nav­du­šiti še koga.