Denar in otroci

Včasih za koga pra­vimo, da ravna z denar­jem kot otrok. Impulzivni nakupi, za katere nam je kasneje žal. Hitro pora­blja­nje denarja takoj po pre­jeti plači, potem pa strogo var­če­va­nje do nasle­dnje plače. Nasedanje domnev­nim »enkra­tnim never­je­tno ugo­dnim pri­lo­žno­stim.« Primerov je še in še. Nepremišljeno ali neod­go­vorno obna­ša­nje, ki ga na splo­šno pove­zu­jemo z nezre­lo­stjo , se pogo­sto ne konča s pre­ho­dom v odra­slo življe­nje. Kot starši pa lahko veliko pri­po­mo­remo, da se naš otrok, ko odra­ste, z denar­jem ne bo obna­šal neod­go­vorno in da si pri finanč­nih odlo­či­tvah ne bodo »plju­val v lastno skledo«. Iz malega raste veliko in ustre­zne izku­šnje iz otro­štva so temelj, da se bo pozneje kot odra­sli potro­šnik uspe­šno pre­bi­jal skozi finančno ozi­roma mate­ri­alno plat življe­nja. Žal je dana­šnji svet potro­šni­štva bolj zaple­ten kot nekoč, saj je vse več ponu­dni­kov izdel­kov in sto­ri­tev, ki na razne načine tek­mu­jejo za naš denar in temu cir­kusu so kmalu izpo­sta­vljeni tudi otroci.

Podlago za kasnejšo finančno pisme­nost lahko zač­nemo pri otro­cih gra­diti dokaj zgo­daj. Že pred­šol­ski otroci se ob spre­mlja­nju star­šev pri naku­po­va­nju nau­čijo, da so ban­kovci in kovanci nekaj, kar se da v trgo­vini »zame­njati« za razne reči. Ko obvla­dajo šte­vila in raz­merja med njimi, razu­mejo tudi, da neka­tere stvari sta­nejo več in druge manj. Takrat jih že lahko s hra­nil­ni­kom spod­bu­dimo, da v njem zbi­rajo kovance, ki jih ob kakšnih pri­lo­žno­stih dobijo. Nekatere banke ponu­jajo tudi posebne otro­ške ban­čne avto­mate, ki jih malčki sami pol­nijo s svo­jimi pri­hranki. Praznenje hra­nil­nika je lahko lepo doži­ve­tje, otrok pa se veseli ob občutku, da je tudi on že »dovolj velik, da gre lahko v banko.« Seveda pa otroku ni zabavno samo zbi­ra­nje in opa­zo­va­nje, kako kup­ček raste. Dovolimo mu, da si z zbra­nimi pri­hranki izpolni kako drobno željo po svoji izbiri, brez našega vme­ša­va­nja. Morda si bodo izbrali kako neu­mnost, pa nič zato.

Ko že bolje razu­mejo kon­cept denarja, in dej­stvo, da ga nimamo v neo­me­je­nih koli­či­nah, je čas za žepnino. Primerna sta­rost za zače­tek je odvi­sna od otro­kove zre­lo­sti, pona­vadi nekje v niž­jih razre­dih osnovne šole. Žepnina je v začetku lahko sim­bo­lična, en ali dva evra na dolo­čen dan v tednu. Tedenski časovni ritem je majh­nemu otroku lažje razu­mljiv, poleg tega pa je manj čaka­nja do nasle­dnjega obroka, če otrok žepnino takoj zapravi. O ome­ji­tvah za porabo žepnine se z otro­kom pogo­vo­rimo, ven­dar je pame­tno, da mu potem pustimo, da zno­traj dogo­vor­je­nega z njo pro­sto raz­po­laga. Pomembno je, da otrok ve, da žepnina ni pla­čilo za gospo­dinj­ska opra­vila, ki jih kot član dru­žine tudi začne pre­vze­mati v tem obdo­bju, pač pa gre pri tem za dve ločeni stvari.

S tem, ko bo raz­po­lo­žljivi denar hra­nil, pora­bljal, z njim načr­to­val nakupe, se bo učil z njim sha­jati. Spoznaval bo obču­tek neod­vi­sno­sti in raz­vi­jal čut odgo­vor­no­sti. Kdaj pa kdaj se bo pri­me­rilo, da bo s svo­jim denar­jem sto­ril napako, ki jo bo pozneje obža­lo­val. Pogovor je v takih pri­me­rih kori­sten, ven­dar brez očit­kov. Ravno nega­tivne izku­šnje so namreč še pose­bej dra­go­cene. Seveda se je manj boleče nau­čiti iz tujih izku­šenj kot iz lastnih, ven­dar tega pogo­sto ne zmo­remo niti odrasli.

Red pomeni tudi, da od vna­prej dolo­če­nih ter­mi­nov in zne­skov ne odsto­pamo in da ne ustre­žemo otro­kovi želji po »pre­dujmu«, kadar se je pri načr­tih zakal­ku­li­ral. Predujmi so zame­tek kasnej­šega izko­ri­šča­nja dovo­lje­nega limita na ban­čnem računu, kar je, razen v red­kih nuj­nih pri­me­rih, slaba navada.

Pri sta­rej­ših otro­cih potrebe zra­stejo, zato naj tudi pri žepnini dobijo povi­šico. Pri naj­stni­kih lahko s teden­skega pre­i­demo na mesečni ritem. Takrat je čas, da na novo dolo­čimo, katere vrste svo­jih potreb naj, v odvi­sno­sti od višine žepnine, otrok sam krije iz nje. V poštev pri­dejo kar­tice za pol­nje­nje mobil­nega tele­fona, sla­do­led s pri­ja­te­lji, vsto­pnice za kino ali druge oblike dru­že­nja, modni dodatki in podobno. Žepnina tudi v tem obdo­bju ni name­njena za obve­zne šol­ske potreb­ščine ali obla­čila, lahko pa se kdaj z otro­kom dogo­vo­rimo, da sam pri­speva del potreb­nega zne­ska, če si je na pri­mer zaže­lel dražje oblačilo.

V viš­jih razre­dih osnovne šole je čas, da otrok dobi svoj ban­čni račun, če ga ni dobil že prej. Ponudba v Sloveniji je razno­lika in mnoge banke svoje naj­mlajše komi­tente pri­va­bljajo s prak­tič­nimi darilci in celo z ugo­dnej­šimi pogoji var­če­va­nja kot veljajo za odra­sle. Zraven obi­čajno pride, kot nasle­dnji korak pri samo­stoj­no­sti, ban­čna debe­tna kar­tica. Z njo lahko ime­tnik polaga denar na svoj račun in dvi­guje denar z njega v okviru raz­po­lo­žlji­vega sta­nja ter pla­čuje za svoje nakupe. Mesečni izpi­sek, ki ga dobiva po pošti, mu bo poma­gal pri evi­denci in načr­to­va­nju porabe. V tem obdo­bju je otrok že spo­so­ben var­če­va­nja za dol­go­roč­nejše cilje, npr. za kak apa­rat s podro­čja zabavne ele­k­tro­nike, gor­sko kolo ali kaj podob­nega. Pri obča­snih večjih naku­pih kot spod­buda pogo­sto zaleže tudi prin­cip ena-za-ena: za vsak evro, ki ga otrok iz lastnega žepa nameni za nakup nekega izdelka, še starši pri­ma­knemo enega. Tako si lahko z 200 evri lastnega vložka pri­vo­šči nakup za 400.

Prehod v sre­dnjo šolo je velika pre­lo­mnica v naj­stni­ko­vem odra­šča­nju. Več bo od doma, zna­šel se bo v novi družbi, potrebe bodo še večje. Morda bo pri­do­bil šti­pen­dijo kot doda­ten vir pri­hod­kov in bo lahko še neko­liko bolj neod­vi­sen. Zadnji pomembni korak na poti finanč­nega opi­sme­nje­va­nja mla­do­stnika pa je v seda­njem času žal veliko težje dose­gljiv kot nekoč. Počitniško delo v tovar­nah, ura­dih, trgo­vi­nah je v pre­te­klo­sti poleg zaslužka mla­do­stniku omo­go­čilo nepo­sre­dno soci­alno izku­šnjo v pra­vem delov­nem oko­lju, pre­ver­ja­nje lastnih delov­nih navad in disci­pline ter stik z novo vrsto avto­ri­tete. Na poči­tni­ških delov­nih pra­ksah smo nekoč od blizu spo­zna­vali, kako trdo je vča­sih denar zaslužen.

Danes so teh izku­šenj dele­žni le otroci na kme­ti­jah in tam, kjer so vpeti v dru­žin­sko pod­je­tje ali obrt, med­tem ko je za mestne otroke dan­da­nes na voljo le malo poči­tni­ških del. Vsekakor je kori­stno, če svo­jemu otroku pri tem lahko poma­gamo.
Če bo naš mla­do­stnik na pre­hodu v samo­stojno življe­nje imel za sabo zgo­do­vino lastnih odlo­či­tev pri rav­na­nju z denar­jem, dobrih in sla­bih, pa tudi napak, ki so ga nekaj malega stale, se bo pozneje lažje izo­gnil večjim in dalj­no­se­žnej­šim napa­kam. V oporo pri tem pa naj mu bo tudi naš lastni zgled.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji nakupovanje z značko .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x