Tri slike iz finančne krize

Prvi pri­mer: marec 2008, ZDA. Investicijska banka Bear Stearns si denar za redno poslo­va­nje rutin­sko zago­ta­vlja na med­ban­čnem trgu s pomo­čjo poso­jil za čez noč, zava­ro­va­nih s pre­mo­že­njem v vre­dno­stnih papir­jih. Vsak dan znova. Toda ude­le­ženci na trgu nena­doma pod­vo­mijo v njeno trdnost in potem se  vse odvije v nekaj dneh: veliki komi­tenti v strahu dvi­gnejo svoje vpo­gle­dne vloge,  banka ne najde kup­cev za svojo zalogo izve­de­nih finanč­nih inštru­men­tov in v naglici ne uspe pri­skr­beti sve­žega kapi­tala, s kate­rim bi jo del­ni­čarji doka­pi­ta­li­zi­rali. Posojilodajalci odklo­nijo podalj­ša­nje poso­jil in banka je na tleh, saj nima denarja za vsa­ko­dnevne tekoče posle. Med pet­kom in nede­ljo jo finančne obla­sti na silo in za sme­šno nizko ceno poti­snejo v naro­čje njene kon­ku­rentke, banke JPMorgan Chase, z name­nom, da se ban­čni trg izo­gne učinku pada­jo­čih domin.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 39/2010, 7. okto­bra 2010. Čla­nek je pre­jel nagrado finan­zis­simo ’10 Raiffeisen banke in Raiffeisen Capital Managementa za naj­boljše finančno poročanje.
Drugi pri­mer: okto­ber 2008, Nemčija. Nepremičninski inve­sti­cij­ski sklad KanAm Grundinvest vla­ga­te­lji  zasu­jejo z zah­tevki za unov­če­nje točk. Po nekaj dneh mora sklad »zapreti vrata«, saj mu denarja na računu zmanjka, na hitro ne more niti pro­dati nepre­mič­nin iz svo­jega por­t­fe­lja niti pri­do­biti dovolj poso­jil za ser­vi­si­ra­nje izpla­čil vla­ga­te­ljem. Upravitelj zača­sno ukine možnost odkupa točk in tako se odprti inve­sti­cij­ski sklad za nekaj mese­cev spre­meni v zapr­tega. Podoben ukrep kmalu za tem zaradi istega razloga doleti še neka­tere od nje­go­vih kon­ku­ren­tov. Vlagatelji ves ta čas ne morejo do svo­jega denarja in šele julija 2009 je KanAm Grundinvest spet uspo­so­bljen za obi­čajno delo­va­nje. Zaradi pre­vre­dno­te­nja por­t­fe­lja v vme­snem obdo­bju je točka sklada tedaj vre­dna obču­tno manj kot ob zaprtju.

Tretji pri­mer: pole­tje 2009, Slovenija. Mlada dru­žina se želi pre­se­liti v večje sta­no­va­nje in vplača aro za novo­gra­dnjo. Da bi lahko kupila novega, mora naj­prej pro­dati svoje staro sta­no­va­nje. Toda trg rablje­nih nepre­mič­nin je tedaj v glo­bo­kem mrtvilu. Zanimanja kup­cev je malo, pov­pra­še­va­nja blizu želene cene pa sploh ni. Morda bi šlo v pro­met po ceni, zni­žani za četr­tino, toda dru­žina ne more za toliko  spu­stiti cene, saj bi ji to pov­sem podrlo finančno kon­struk­cijo. Po letu dni je dru­žina še vedno v sta­rem sta­no­va­nju in se s pro­da­jal­cem novega sta­no­va­nja pogaja o odlogu pla­čila pre­o­sta­lih obro­kov kupnine.

Skupni ime­no­va­lec teh treh resnič­nih zgodb iz obdo­bja finančne krize je pojem likvi­dno­sti naložbe. Ta pojem opi­suje zmo­žnost hitrega nakupa ozi­roma pro­daje naložbe in se jo pogo­sto jemlje za samo­u­mevno. Vse dokler likvi­dnost nena­doma ne usahne, kar pa v kri­znih situ­a­ci­jah ni tako redek pojav.

Zagate, podobne tem, so se doga­jale tudi slo­ven­skim vla­ga­te­ljem. Podobno kot banka Bear Stearns so tudi neka­teri slo­ven­ski finančni hol­dingi raču­nali na trajni dostop do krat­ko­roč­nih ban­čnih poso­jil. Z njimi so potem finan­ci­rali dol­go­ročne naložbe, toda nena­dni konec obna­vlja­nja krat­ko­roč­nih kre­di­tov jih je pah­nil v hude težave.

Podobno kot nem­ški nepre­mič­nin­ski skladi, le v bistveno manj­šem obsegu, so v škripce zašli tisti drzni vla­ga­te­lji, ki so se v letih 2006 in 2007 zalo­žili z del­ni­cami na bal­kan­skih trgih. Ko so se jih pozneje želeli zne­biti po še vedno ugo­dni ceni, je mar­sikdo pre­se­ne­čeno ugo­to­vil, da na drugi strani sploh ni pov­pra­še­va­nja. Odprodaja je ter­jala veliko potr­pe­žlji­vo­sti ali pa pre­cej­šen popust pri zah­te­vani ceni.

Kaj so se ude­le­ženci na trgih iz teh kri­znih dogod­kov, pove­za­nih z likvi­dno­stjo naložb, nau­čili? Najprej, da ni dobro poza­biti, da se dol­go­ročne naložbe finan­ci­rajo z dol­go­roč­nimi viri. Drugič, da je težko ali celo nemo­goče na pasivni strani bilance zago­ta­vljati neo­me­jeno unov­člji­vost vla­ga­te­ljem, če so na aktivni strani neli­kvi­dne naložbe. In naza­dnje, da se pre­vi­dni vla­ga­telj ne zanaša na samo­u­mevno likvi­dnost prav v vseh situ­a­ci­jah, in to upo­števa pri raz­po­re­di­tvi svo­jih pri­hran­kov ter pri inve­sti­cij­skih odločitvah.

Ali kot je pona­zo­ril finanč­nik Nicholas N. Taleb v svoji knji­žni uspe­šnici Črni labod (angl. The Black Swan), ki smo jo letos dobili tudi v slo­ven­skem pre­vodu»Nespametno je pre­pri­ča­nje, da črni labodi ne obsta­jajo, samo zato, ker jih sami še nismo opazili.«

Ta članek je bil objavljen v kategoriji borza, nepremičnine z značko , .

En Komentar

  1. milan
    Objavljen na 20. december 2010 ob 15:36 | stalna povezava

    Bravo, bravo! Torej je nasle­dnja runda tvoja ;)

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x