Nepravični predlogi so kaznovani

Igra Ultimat je v svetu ver­je­tno naj­več­krat izve­deni eko­nom­ski eks­pe­ri­ment. Poteka pa pri­bli­žno tako: vodja eks­pe­ri­menta raz­deli udeležence-prostovoljce v pare, potem se v vsa­kem paru izžre­bata vlogi, tako da en igra­lec postane pro­da­ja­lec, drugi pa kupec, pri čemer se kupec in pro­da­ja­lec med seboj ne poznata. Raziskovalci niso nikoli imeli težav s pri­do­bi­va­njem pro­sto­volj­cev za ta eksperiment.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 2/2011, 20. janu­arja 2011.
Vsak igra­lec ima namreč možnost dobiti nekaj resnič­nega denarja, ne da bi mu bilo treba za to kar­koli opra­viti. V izvorni obliki eks­pe­ri­menta je bilo vsa­kemu paru dode­ljeno deset dolar­jev. Vse, kar mora ude­le­že­nec tega krat­kega poskusa sto­riti, je, da sprejme eno samo odlo­či­tev. Najprej je na potezi pro­da­ja­lec. Njegova naloga je, da kupcu pre­dlaga raz­de­li­tev tega denar­nega zne­ska med njiju (denimo devet zase in enega za kupca, ali pa osem zase in dva za dru­gega in tako naprej) do zadnje kom­bi­na­cije, ko bi zase pre­dla­gal en dolar, kupcu pa bi jih name­nil devet. Ko kupec dobi pro­da­jal­čev pre­dlog raz­de­li­tve zne­ska, je na potezi on. Njegova naloga je, da pre­dlog sprejme ali zavrne. Če ga sprejme, si ude­le­ženca denar raz­de­lita, kot je bilo pre­dla­gano in ga obdr­žita. Če ga zavrne, pa nihče ne dobi nič.

Nemške raz­i­sko­valce, ki so si ta eks­pe­ri­ment zami­slili, so že prvi rezul­tati osu­pnili. Ekonomska teo­rija je namreč napo­ve­do­vala neza­ni­mive izide. Če so lju­dje raci­o­nalni, bodo vsi pre­dlogi pro­da­jal­cev spre­jeti, kajti tako vsak igra­lec dobi nekaj. Denar zastonj naj bi bila namreč ponudba, ki jo vsakdo v vsa­kem pri­meru sprejme. Kot denar, ki leži na cesti.

Vendar pa se kupci niso odlo­čali strogo razum­sko, ampak so se v igro vple­tla čustva. Če so ponudbo pro­da­jalca, ki je v tej igri oči­tno v nad­re­je­nem polo­žaju, oce­nili kot pre­malo pra­vično, so jo zavr­nili in s tem pohle­pnega pro­da­jalca (pa tudi sebe) kazno­vali, saj sta oba ostala brez. Točka rav­no­vesja je bila pri pre­dla­gani raz­de­li­tvi 7:3. Približno polo­vica pre­dlo­gov 7:3 je bila zavr­nje­nih, polo­vica pa spre­je­tih. Še manj ugo­dni pre­dlogi, torej 8:2 in 9:1, pa so bili sko­raj vsi zavr­njeni. Boljši, torej 6:4 ali 5:5 pa so bili pra­vi­loma spre­jeti. Eksperiment je bil veli­ko­krat pono­vljen z raz­lič­nimi modi­fi­ka­ci­jami glede izbire ude­le­žen­cev in dru­gih oko­li­ščin. Med dru­gim je bilo v eni od raz­li­čic poka­zano, da ni nepo­mem­ben tudi naci­o­nalni zna­čaj: igralci v Jeruzalemu so se obna­šali dru­gače kot tisti v Pittsburghu, Ljubljani in Tokiu.

Med modi­fi­ka­ci­jami igre Ultimat, ki so imele naj­bolj dalj­no­se­žne posle­dice za razu­me­va­nje člo­ve­ko­vih eko­nom­skih odlo­či­tev, pa je bila tista, v kateri so spre­me­nili zače­tno dode­li­tev vlog. Namesto žreba je pro­da­jalca dolo­čil rezul­tat kviza, ki sta ga morala rešiti igralca. Zmagovalec kviza je dobil vlogo pro­da­jalca, pora­že­nec pa kupca. V tako pri­la­go­je­nem eks­pe­ri­mentu so rezul­tati poka­zali, da so kupci več­krat spre­jeli zanje neu­go­dne ponudbe. Celo naj­bolj nee­na­ko­me­ren pre­dlog, 9:1, je bil v teh raz­me­rah veli­ko­krat spre­jet. Kaže, da so se kupci zado­vo­ljili s slab­šimi ponud­bami in pro­da­jalca manj­krat kazno­vali, če so se zave­dali, da si je pro­da­ja­lec svojo nad­re­jeno vlogo »pošteno« zaslu­žil.

Ultimat je bil le eden od kamenč­kov, ki so posto­poma raz­bili raz­šir­jeni mit o homo oeco­no­mi­cusu, ki naj bi vedno rav­nal tako, da maksi­mi­zira svojo osebno korist. Izsledki tega eks­pe­ri­menta imajo tudi prak­tične posle­dice. Za poli­tike, ki želijo uve­lja­viti drage ali pa dru­gače nepri­lju­bljene ukrepe, je denimo bolj pomembno, da volivce pre­pri­čajo, da so ukrepi pošteni in pra­vični kot pa to, da so eko­nom­sko ute­me­ljeni. Če volivce (kupce) jezi nepra­vič­nost, bodo tudi eko­nom­sko smi­sel­nim ukre­pom vlade (pro­da­jalca) naspro­to­vali iz kljubovanja.

Zato se pri nas pokoj­nin­ski reformi na refe­ren­dumu slabo piše in še slabše bi se godilo more­bi­tnemu reše­val­nemu načrtu, ki bi z dav­ko­pla­če­val­skim denar­jem sku­šal reše­vati grad­bince, ki so se ušteli s pre­am­bi­ci­o­znimi posli na kre­dit. Po raz­kri­tju avto­ce­stnega kar­tela, nepla­če­va­nja podi­z­va­jal­cev in nečlo­ve­ških bival­nih raz­mer za delavce iz tujine je nemo­goče pre­pri­čati volivce o pra­vič­no­sti takega ukrepa.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x