Zmedenemu kupcu zaračunati, kolikor se le da

JabolkoČe na arab­ski tržnici kupu­jete spo­mi­nek, katera cena zanj je prava? Za kupca je odgo­vor je eno­sta­ven: tista, ki si jo pri­ba­ran­tate. Z vidika pro­da­jalca, ki pro­daja mno­žico ena­kih arti­klov, pa je dru­gače: od vsa­kega poten­ci­al­nega kupca želi izti­sniti kar naj­več in nika­kor nima namena vseh kosov pro­da­jati po eno­tni ceni, še manj pa mu pride na misel jasno ozna­čiti želeno ceno. Oziroma, tudi kadar je cena pri arti­klu napi­sana, gre za nere­alno visok zne­sek, ki obema stra­nema služi izključno kot izho­di­šče za poga­ja­nje.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 11/2011, 24. marca 2011.
Nasprotno pa so pri nas in v večini zaho­dnih držav aktu­alni trgo­vski pred­pisi taki, da tovr­stne arab­ske pra­kse ome­ju­jejo in to jemljemo kot civi­li­za­cij­sko pri­do­bi­tev. Cene so ozna­čene in baran­ta­nja naj pra­vi­loma ne bi bilo. Toda tudi pro­da­jalci pri nas imajo natanko enak namen kot tisti na arab­skih tržni­cah: od vsa­kega kupca želijo izvleči za svoje blago naj­višjo možno ceno, ki jo je ta še zmo­žen in pri­pra­vljen pla­čati. Le da so teh­nike za dosego tega cilja bistveno bolj prefinjene.

V naših raz­me­rah torej baran­ta­nje poteka na druge, bolj posre­dne načine. Klasični način spu­šča­nja cen je sezon­ska raz­pro­daja, ki pomeni dife­ren­ci­a­cijo cen »po času«. Z njo pro­da­ja­lec zajame cenovno obču­tlji­vejši segment popu­la­cije kup­cev. Tudi »po pro­storu« se cene raz­li­ku­jejo. Ko si pri­vo­ščimo ste­kle­nico kokte v bifeju na smu­či­šču, smo zanjo oči­tno pri­pra­vljeni odšteti več, kot če enako ste­kle­nico kupimo v super­mar­ketu. V poseb­nih situ­a­ci­jah sprej­memo tudi višjo ceno in pro­da­ja­lec želi take situ­a­cije izkoristiti.

A tudi v super­mar­ke­tih cene niso take, kot so videti na prvi pogled. Že mogoče, da ob štruci kruha piše, da stane dva evra in pol, razen… Razen če ste upo­ko­je­nec in je danes dan za upo­ko­jen­ske popu­ste. Ali če imate trgov­čevo kar­tico zve­stobe, ali pa če unov­čite iz časo­pisa izre­zan bon za popust, ali kaj četr­tega ali petega. Cena je torej znana, ven­dar je kupcu, ki se potrudi, na voljo malo morje popu­stov. Ali z dru­gimi bese­dami, obja­vljena cena je le izho­di­šče, tako kot pri Arabcu.

Pravi moj­stri cenov­nega cilja­nja na potro­šnike so ope­ra­terji mobilne tele­fo­nije. Koliko stane minuta pogo­vora? Na tako pre­pro­sto vpra­ša­nje je nemo­goče odgo­vo­riti, ker je pač odvi­sno, kateri paket so nam pro­dali, ob kateri uri kli­čemo, v katero omrežje kli­čemo, koli­kšen je sekun­dni inter­val in tako dalje. Paketi so name­noma tako zaple­teni, da poten­ci­al­nega kupca kar se da zme­dejo in usmer­jajo proti »pavšalni ponudbi«. Paketi, kjer se pla­čuje pavšalno z vna­prej zaku­pljeno koli­čino, ne glede na to, koliko sto­ri­tev upo­ra­bimo, so namreč za ponu­dnika naj­u­go­dnejši in za kupca naj­slabši. Zato ver­je­tno še nikoli niste videli oglasa za mobilni paket: »Plačajte natanko toliko sekund, kot jih upo­ra­bite, nič manj in nič več.« Poleg tega ponu­dniki pakete kar naprej pre­na­vljajo in pre­i­me­nu­jejo. Stare posto­poma uki­njajo, pre­hod pa je mogoč le iz sta­rih v nove, ki so dražji kot stari, tudi če na prvi pogled ni videti tako.

Najbolj spre­tno in pov­sem odkrito se je v zadnjem času segmen­ti­ra­nja kup­cev glede na debe­lino nji­hove denar­nice lotilo raču­nal­ni­ško pod­je­tje Apple. Pri tablič­nem raču­nal­niku iPad so cene v Sloveniji ob začetku pro­daje nasta­vili na ume­tne, sko­raj okro­gle nivoje: 499, 599, 699, 799 evrov, glede na koli­čino pomnil­nika in možno­sti pove­zlji­vo­sti. Očitno je, da te cene nimajo nobene zveze z vre­dno­stjo doda­tnih sestav­nih delov, ki apa­rat za 600 evrov ločijo od onega za 500, saj 16 giga­baj­tov pomnil­nika nika­kor ne stane 100 evrov. Applovih apa­ra­tov ni mogoče nad­gra­je­vati , tako da bi tako sami ceneje doku­pili manj­ka­joči pomnil­nik. Glavni razlog za to je vzdr­že­va­nje pro­daj­nih cen.

Apple nam tako sporoča:

»Naš izde­lek je vre­den okro­glih 800 evrov. Kdor jih ima, naj kupi pra­vega. Za tiste sti­skače, ki se jim to zdi pre­več, pa je na voljo še nekaj ume­tno osku­blje­nih raz­li­čic, med kate­rimi naj si vsak najde svo­jemu žepu pri­merno, da ne izgu­bljamo časa z barantanjem.«

Ta članek je bil objavljen v kategoriji nakupovanje z značko , , .

3 Komentarji

  1. Igor Mujdrica
    Objavljen na 18. april 2011 ob 23:16 | stalna povezava

    Primer: Oba »mega magna« mobilna ope­ra­terja, moj­stra cenov­nega cilja­nja na potro­šnike, sta imela nekaj let sekun­dni obra­čun­ski inter­val, pa ga potem oba uki­nila. In glej ga zlomka…te podra­ži­tve »sko­raj« nihče ni opazil.

    »Kupcu, ki se potrudi, je na voljo malo morje…« besede ki dra­mijo :-) Ko bi le mi kupci ne toliko osta­jali samo pri besedah.

  2. Objavljen na 20. april 2011 ob 15:31 | stalna povezava

    Zadnjič sem nekje (v Delu?) zasle­dil čla­nek, ki je nava­jal, da ima tri četr­tine Britancev neu­stre­zen mobilni paket. Torej, napa­čen glede na nji­hove navade tele­fo­ni­ra­nja in ese­me­sa­nja. Točno to je tisto, k čemur stre­mijo ope­ra­terji — da nji­hove stranke na enem segmentu zaku­pijo pre­več, dru­gje pa pre­malo in potem pla­ču­jejo doda­tne minute.

  3. Objavljen na 20. november 2011 ob 20:20 | stalna povezava

    Podobno in pov­sem direk­tno ob napo­ve­da­nih podra­ži­tvah avto­busa povejo pri LPP: »Z novimi cenami želimo delež (pavšal­nih) ter­min­skih vozov­nic pove­čati na naj­manj 70 odstot­kov.« To pomeni, name­sto pla­čila, soraz­mer­nega z upo­rabo, bi oni kaj­pak rajši pavšal.

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x