Najprej je v začetku letošnjega leta je slovenske družbe za upravljanje skladov razburilo podeljevanje zvezdic revije Moje Finance, v juniju pa je sodu izbilo dno novo izbiranje najboljše DZU, ki se ga je lotila ekipa iz borzne hiše Moja delnica. Ta tema, ki že več let buri duhove, je 13 članic Združenja ZDU-GIZ tokrat podžgala do te mere, da so sredi poletja uskladili in objavili svoje kritično Stališče glede ocenjevanja uspešnosti vzajemnih skladov in njihovih upravljavcev.
vir: Ilirika, mesečna poročila
Obstoječa ocenjevanja jim, kot »objektom ocenjevanja« niso všeč že od samega začetka, od prve podelitve nagrad ZLATI V leta 2005 dalje. Svojčas so v okviru Združenja naročili ekonomistom razvoj svoje lastne metodologije, prilagojene slovenskim posebnostim. A tudi tam niso prišli do soglasja. Ne glede na to pa se dobitniki vsakoletnih nagrad z njimi radi pohvalijo v svojih publikacijah, pa tudi v oglasnih sporočilih v medijih. S čimer seveda ni prav nič narobe; tako je povsod po svetu, prejemnikom nagrade služijo za promocijo.
Hvalevredni cilji
Z zdaj objavljenim Stališčem želijo v Združenju, kot pravijo, »zaščititi interese vlagateljev in njihovo pravico, da so pravočasno in strokovno neoporečno obveščeni.« Obenem pa opozarjajo na »potencialno ogrožanje strokovne in moralne integritete družb za upravljanje oz. panoge upravljanja skladov kot celote.« (Z obojim se lahko strinjamo). Da bi bili ti cilji doseženi, so v Združenju oblikovali minimalne standarde, ki naj se jih ocenjevalci držijo. Standardi obsegajo 19 alinej, od katerih vsaka predstavlja po en napotek. Napotki v Stališču so zelo raznoliki, poglejmo si jih v nadaljevanju (v poševnem tisku je navedba iz Stališč, sledi moj komentar v pokončnem tisku).
Ukrepi: bolj in manj upravičeni
vir: PROvlagatelj, Probanka upravljanje
Najprej tisti, ki so smiselni.
Pametni predlogi
- »Metodologija mora biti transparentna, izračuni, na katerih temelji ocena, pa dostopni na zahtevo.« Seveda. To je temelj, na katerem se gradi zaupanje v oceno. Logično je tudi, da so odgovorne osebe, ki so sestavile metodologijo, pod njo podpisane.
- »Čas ocenjevanja uspešnosti poslovanja skladov naj ne bi bil krajši od obdobja 3 let. To je namreč minimalno obdobje, v katerem se začne kazati kakovost upravljanja. Priporočamo uporabo 5 in 10 letnih obdobij ocenjevanja, kot je svetovni standard.« Res je. Eno leto je prekratka doba, 3 leta je smiseln minimum.
- »Kategorije, v katere se uvršča sklade, morajo biti opredeljene v zadostnem številu, zagotavljati morajo primerno homogenost in primerljivost skladov, ki so v kategorijo vključeni.« Jasno. Jabolka se primerja z jabolki in hruške s hruškami.
- »Zagotovljeno mora biti zadostno število skladov v posamezni kategoriji, priporočamo vsaj 5 skladov v posamezni kategoriji.« Res je, deplasirano bi bilo izbirati zmagovalca, če so v konkurenci, na primer, samo trije nastopajoči.
- »Iz ocenjevanja so izločeni skladi, ki z usklajeno naložbeno strukturo poslujejo krajše obdobje, kot je obdobje ocenjevanja. Kot datum usklajene naložbene strukture se smatra datum, ko mora sklad zagotoviti usklajenost naložbenih struktur s pravili upravljanja (po 6 mesecih po začetku poslovanja sklada).« Res je, prvih 6 mesecev ni relevantnih za kasnejše dogajanje. V prvih mesecih smo videli že razne anomalije.
- »Iz ocenjevanja so izločeni skladi, pri katerih se je znotraj obdobja bistveno spreminjala naložbena politika.« Da, če je sklad spremenil svoje naložbene omejitve, pač nekaj let ne more tekmovati, saj ni primerljiv s konkurenti.
Nezaupanje do članov komisije
Dva izmed napotkov sta ad personam, namesto ad rem in sta v celoti odveč. Če je metodologija natančna in transparentna, vsi podatki pa javni, potem je izračun kadarkoli ponovljiv. Zato je popolnoma vseeno, kdo je izračune izvršil, in ali ima doktorat iz ekonomije ali samo nepopolno osnovno šolo. Tudi to, ali oseba vlaga v sklade ocenjevanih družb, je v takem primeru irelevantno, ne škodi pa, če je razkrito.
- »Člani komisij, ki bodo izvajale ocenjevanje poslovanja skladov, morajo biti ustrezno strokovno izobraženi, ustrezati morajo načelu »fit and proper« in ne smejo biti v konfliktu interesov, ki bi na kakršenkoli način lahko vplival na rezultate ocenjevanja.«
- »Člani komisij, ki bodo izvajale ocenjevanje poslovanja skladov, morajo razkriti morebitno imetništvo enot premoženja skladov oziroma morebitne druge povezave z upravljavci ali ponudniki teh skladov.«
Pravica veta
Nekaj napotkov je takih, s katerimi si želijo ocenjevanci zadržati pravico veta (kaj ocenjevalcem dovolijo in česa ne). Ti kažejo na veliko nezaupanje do ocenjevalcev:
- »Posamezni skladi morajo biti primerno umeščeni v kategorije. O pravilni umeščenosti sklada mora mnenje podati upravljavec sklada.«
- »Uvrstitev skladov v posamezno kategorijo mora biti poznana vnaprej (»ex ante«, še pred pričetkom ocenjevanega obdobja) na osnovi pridobljenega mnenja upravljavca sklada in razkrita upravljavcem vseh skladov v posamezni kategoriji skladov.«
- »O uporabljenem kriterijskem indeksu se izjasni upravljavec. Če se o primernosti kriterijskega indeksa upravljavec in ocenjevalec ne strinjata, se sklad izloči iz ocenjevanja.«
- »Če se upravljavec iz utemeljenih vsebinskih, tehničnih ali pravno-formalnih razlogov z metodologijo ocenjevanja, ocenjevalci, načinom objave ocen ipd. ne strinja, se sklade s katerimi upravlja, izloči iz postopka ocenjevanja.«
Nobena ocenjevalna inštitucija, ki kaj da nase, se ne bo pustila na tak način omejevati in podvreči morebitnim muham ocenjevancev. Saj vendar ne gre za odnos med naročnikom in izvajalcem. Je pa prav, da ocenjevanec ohrani pravico, da sam odloča o tem, ali so njegove ocene objavljene ali ne. Ocenjevalci nimajo nobenega interesa povzročati škodo in če ocenjevanec meni, da mu ocene povzročajo škodo ali da niso korektne, je normalno, da ima pravico, da odkloni objavo (ne more pa preprečiti, da se njihovi podatki uporabljajo v izračunih, če metodologija temelji le na javno objavljenih podatkih).
Omejevanje konkurence
Za tuje sklade, ki se tržijo pri nas, naj bi veljalo dodatno pravilo:
- »V primeru, da sklada ne upravlja domača družba za upravljanje, velja za sklad kriterij iz predhodne točke, dopolnjen z zahtevo, da se sklad trži v Sloveniji v celotnem obdobju, za katerega velja ocenjevanje.«
Ta omejitev nima nobenega vsebinskega smisla s stališča ciljne publike, torej investitorjev, ki so jim ocene namenjene kot pomoč oziroma dodatna informacija glede trenutne ponudbe na tržišču. Obnašanje oziroma rezultati tujega sklada so, kakršni so, in nimajo zveze s tem, ali se ta sklad v Sloveniji trži eno leto ali pet let. Edini namen te omejitve je zmanjšati število konkurentov v tekmi.
Nepovezano
Nekaj napotkov je irelevantnih, oziroma se ne nanašajo na ocenjevanje:
- »Javne objave podatkov o ocenah ne smejo biti na kakršen koli način zavajajoče ali predstavljati potencialne osnove za napačno odločitev investitorjev pri izbiri skladov, v katere bo investiral svoja sredstva.« Ocena je samo simbol *****, 5, AA, +++ ali kaj drugega in nima drugega pomena kot da je grafični izraz izračunane vrednosti po metodologiji. Vsekakor sam simbol ni priporočilo za izbiro tega ali onega sklada. Pri vseh objavljenih ocenah je to že od nekdaj objavljeno. Kako pa podeljeno oceno v svojih promocijskih materialih naknadno uporabljajo nagrajenci, pa ni stvar ocenjevalca.
- »Ocenjevalec lahko oblikuje tudi »wild west« kategorijo, v katero lahko umesti vse sklade, ki niso umeščeni v posamezne kategoriji, pri čemer morajo kriteriji za oceno v tej kategoriji biti konsistentni s kriteriji za vse sklade.« Taka kategorija ne bi imela nobene vsebine oziroma pomenske vrednosti in je ocenjevalci tudi doslej niso imeli.
- »Javne objave podatkov o ocenah ne morejo biti sestavni del predpisanih javnih objav o poslovanju skladov.« Ocenjevanci ne morejo medijem (časopisom, spletnim portalom) predpisovati, v kakšni obliki smejo objavljati podatke. Pojem »uradna tečajnica« zakonsko ne obstaja. Oblika podatkov je predpisana zavezancem (družbam za upravljanje), ne pa medijem. Časopisi objavljajo prejete podatke (ali samo del njih) po lastni presoji in potrebah njihovih bralcev, saj ne gre za plačane oglase. Je pa smiselno, da gre se tisti podatki, ki so iz uradnih poročil dzujev, vizualno razlikujejo od preostalih, npr. ocen — denimo z uporabo druge barve ali opomb.
Bolj nadloga kot kaj drugega?
Če bi — bognedaj — kdaj kak predpis uzakonil teh 19 omejitev, v Sloveniji ocenjevanj skladov ne bi bilo več, kljub temu, da po svetu prav uspešno živijo v povezavi med dzuji (ponudniki storitev), ocenjevalnimi agencijami, mediji in investitorsko javnostjo in torej očitno vsak člen v tej verigi zase najde neko korist.
Iz teh 19 alinej pa bi lahko sklepali, da so njihovim avtorjem ocenjevanja bolj nepotrebna nadloga kot kaj drugega. Mimogrede, če bi avtorji teh 19 zahtev odnesli na agenciji Morningstar ali Lipper kot predpogoj za dovoljenje za to, da ocenjujeta njihove sklade, sumim, da bi tamkaj popokali od smeha. 
Skratka, edini res nujni pogoj iz Stališča je objavljena transparentna metodologija, ki se po možnosti ne spreminja iz leta v leto. Od tam dalje lahko ciljna publika oceni sama, ali so ocene korektne ali ne, ali so sestavljavci nekompetentni ali pristranski ali kaj tretjega (ocenjevanja so že zdaj tri; poleg zgoraj omenjenih še tisto, ki ga izvaja Zveza potrošnikov Slovenije). Če bo njihov izdelek zanič, ga pač nihče ne bo upošteval. Vnaprejšnje omejevanje na tako podroben način kot ga demonstrira Stališče, da ja ne bi prišlo do kakšne napake, pa bolj spada v kake druge čase.
P.S.
Razkritje: Avtor tega prispevka ni sodeloval niti pri metodologijah niti v komisijah preteklih ocenjevanj skladov v Sloveniji, je pa bil sodelavec podjetij, ki so v preteklih letih organizatorjem dostavljala potrebne podatke za izračune (nekdaj Vzajemci.com, letos Denarnisupermarket.com).
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Eno ocenjevanje preveč, ali kar vsa?
vir: Ilirika, mesečna poročila
Obstoječa ocenjevanja jim, kot »objektom ocenjevanja« niso všeč že od samega začetka, od prve podelitve nagrad ZLATI V leta 2005 dalje. Svojčas so v okviru Združenja naročili ekonomistom razvoj svoje lastne metodologije, prilagojene slovenskim posebnostim. A tudi tam niso prišli do soglasja. Ne glede na to pa se dobitniki vsakoletnih nagrad z njimi radi pohvalijo v svojih publikacijah, pa tudi v oglasnih sporočilih v medijih. S čimer seveda ni prav nič narobe; tako je povsod po svetu, prejemnikom nagrade služijo za promocijo.
Hvalevredni cilji
Z zdaj objavljenim Stališčem želijo v Združenju, kot pravijo, »zaščititi interese vlagateljev in njihovo pravico, da so pravočasno in strokovno neoporečno obveščeni.« Obenem pa opozarjajo na »potencialno ogrožanje strokovne in moralne integritete družb za upravljanje oz. panoge upravljanja skladov kot celote.« (Z obojim se lahko strinjamo). Da bi bili ti cilji doseženi, so v Združenju oblikovali minimalne standarde, ki naj se jih ocenjevalci držijo. Standardi obsegajo 19 alinej, od katerih vsaka predstavlja po en napotek. Napotki v Stališču so zelo raznoliki, poglejmo si jih v nadaljevanju (v poševnem tisku je navedba iz Stališč, sledi moj komentar v pokončnem tisku).
Ukrepi: bolj in manj upravičeni
vir: PROvlagatelj, Probanka upravljanje
Najprej tisti, ki so smiselni.
Pametni predlogi
Nezaupanje do članov komisije
Dva izmed napotkov sta ad personam, namesto ad rem in sta v celoti odveč. Če je metodologija natančna in transparentna, vsi podatki pa javni, potem je izračun kadarkoli ponovljiv. Zato je popolnoma vseeno, kdo je izračune izvršil, in ali ima doktorat iz ekonomije ali samo nepopolno osnovno šolo. Tudi to, ali oseba vlaga v sklade ocenjevanih družb, je v takem primeru irelevantno, ne škodi pa, če je razkrito.
Pravica veta
Nekaj napotkov je takih, s katerimi si želijo ocenjevanci zadržati pravico veta (kaj ocenjevalcem dovolijo in česa ne). Ti kažejo na veliko nezaupanje do ocenjevalcev:
Nobena ocenjevalna inštitucija, ki kaj da nase, se ne bo pustila na tak način omejevati in podvreči morebitnim muham ocenjevancev. Saj vendar ne gre za odnos med naročnikom in izvajalcem. Je pa prav, da ocenjevanec ohrani pravico, da sam odloča o tem, ali so njegove ocene objavljene ali ne. Ocenjevalci nimajo nobenega interesa povzročati škodo in če ocenjevanec meni, da mu ocene povzročajo škodo ali da niso korektne, je normalno, da ima pravico, da odkloni objavo (ne more pa preprečiti, da se njihovi podatki uporabljajo v izračunih, če metodologija temelji le na javno objavljenih podatkih).
Omejevanje konkurence
Za tuje sklade, ki se tržijo pri nas, naj bi veljalo dodatno pravilo:
Ta omejitev nima nobenega vsebinskega smisla s stališča ciljne publike, torej investitorjev, ki so jim ocene namenjene kot pomoč oziroma dodatna informacija glede trenutne ponudbe na tržišču. Obnašanje oziroma rezultati tujega sklada so, kakršni so, in nimajo zveze s tem, ali se ta sklad v Sloveniji trži eno leto ali pet let. Edini namen te omejitve je zmanjšati število konkurentov v tekmi.
Nepovezano
Nekaj napotkov je irelevantnih, oziroma se ne nanašajo na ocenjevanje:
Bolj nadloga kot kaj drugega?
Če bi — bognedaj — kdaj kak predpis uzakonil teh 19 omejitev, v Sloveniji ocenjevanj skladov ne bi bilo več, kljub temu, da po svetu prav uspešno živijo v povezavi med dzuji (ponudniki storitev), ocenjevalnimi agencijami, mediji in investitorsko javnostjo in torej očitno vsak člen v tej verigi zase najde neko korist.
Iz teh 19 alinej pa bi lahko sklepali, da so njihovim avtorjem ocenjevanja bolj nepotrebna nadloga kot kaj drugega. Mimogrede, če bi avtorji teh 19 zahtev odnesli na agenciji Morningstar ali Lipper kot predpogoj za dovoljenje za to, da ocenjujeta njihove sklade, sumim, da bi tamkaj popokali od smeha.
Skratka, edini res nujni pogoj iz Stališča je objavljena transparentna metodologija, ki se po možnosti ne spreminja iz leta v leto. Od tam dalje lahko ciljna publika oceni sama, ali so ocene korektne ali ne, ali so sestavljavci nekompetentni ali pristranski ali kaj tretjega (ocenjevanja so že zdaj tri; poleg zgoraj omenjenih še tisto, ki ga izvaja Zveza potrošnikov Slovenije). Če bo njihov izdelek zanič, ga pač nihče ne bo upošteval. Vnaprejšnje omejevanje na tako podroben način kot ga demonstrira Stališče, da ja ne bi prišlo do kakšne napake, pa bolj spada v kake druge čase.
P.S.
Razkritje: Avtor tega prispevka ni sodeloval niti pri metodologijah niti v komisijah preteklih ocenjevanj skladov v Sloveniji, je pa bil sodelavec podjetij, ki so v preteklih letih organizatorjem dostavljala potrebne podatke za izračune (nekdaj Vzajemci.com, letos Denarnisupermarket.com).
Preberite tudi: