Je kriza res le posledica zmot?

V neka­te­rih drža­vah so se sis­te­ma­tično lotili iska­nja vzro­kov za finančno krizo. V ZDA, kjer je bilo njeno žari­šče, so že leta 2009 z zako­nom usta­no­vili kon­gre­sno pre­i­sko­valno komi­sijo, ki je zasli­šala šte­vilne akterje in janu­arja 2011 na več kot 500 stra­neh javno obja­vila svoje poro­čilo. Kaj je torej šlo narobe tam, kaj pa pri nas?

V Sloveniji namreč nismo usta­no­vili nobene pre­i­sko­valne komi­sije, niti nismo ana­li­zi­rali doga­janj od nastopa krize. Prav naspro­tno, velik del pre­te­klega tri­le­tnega obdo­bja so pre­vla­do­vali zani­ka­nje, pome­ta­nje pro­ble­mov pod pre­progo in kupo­va­nje časa, pred­vsem pri dveh naj­bolj pro­ble­ma­tič­nih gospo­dar­skih pano­gah – grad­be­ni­štvu in finanč­nih hol­din­gih. Kriza naj bi bila, pra­vijo pri­za­deti, uvo­žena od zunaj, in je — menda — nihče ni mogel napovedati.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 26/2011, 7. julija 2011.
Ameriško poro­čilo ugo­ta­vlja, da do gospo­dar­ske krize, ki je druž­beni pojav, nesporno pride zaradi člo­ve­škega fak­torja. Res je vča­sih spro­ži­lec doga­ja­nja kaka naravna kata­strofa, na pri­mer potres, toda pogla­vi­tni razlog je napačno rav­na­nje ljudi. Pojem »napake« pa lahko pomen­sko raz­de­limo na tri vrste: spo­dr­sljaji, zmote in krši­tve. Spodrsljaj je raz­me­roma nedol­žna reč, do katere pride zaradi tre­nu­tne nez­bra­no­sti ali nepa­zlji­vo­sti, in se ga takoj zavemo. Na pri­mer, kli­knemo na napa­čen gumb na raču­nal­ni­škem zaslonu. Ali pa v pogo­voru sogo­vor­niku rečemo kaj nepri­mer­nega. Spodrsljaje lahko v večini pri­me­rov, ne pa vedno, takoj popravimo.

Zmota je hujši pro­blem, saj lahko traja pre­cej dlje. Do zmote pride zaradi nepo­zna­va­nja rele­van­tnih oko­li­ščin (na pri­mer sta­no­vanj­ski kre­dit vza­memo v švi­car­skih fran­kih in se ne zave­damo valu­tnega tve­ga­nja) ali zaradi nepra­vil­nega pred­vi­de­va­nja možnih posle­dic našega rav­na­nja. Na pri­mer, kre­dit našo plačo obre­meni z mesečno anu­i­teto 800 evrov, kar se izkaže za nevzdr­žno visok obrok, ko se nam kasneje plača zniža.

Spodrsljaji in zmote so pri­ča­ko­vani, saj smo lju­dje z nepo­pol­nimi infor­ma­ci­jami in ne roboti. Nepričakovane, vsaj v večjem šte­vilu, pa so krši­tve (tj. tre­tja oblika napak). Kot že ime pove, gre za zave­stno krše­nje pra­vil, ki jih imamo prav zato, da ne bi pri­ha­jalo do huj­ših posle­dic. Vsako pra­vilo je nastalo kot posle­dica pre­te­klih zmot. Ta pra­vila so bodisi izrecno zapi­sana v pred­pi­sih kot pre­po­vedi ali zapo­vedi, bodisi so opi­sna, tako kot »upra­vlja­nje po načelu skrb­nega gospo­darja«, »izdaja dovo­ljenj po načelu ‘fit and pro­per’«. S pra­vili je nepo­sre­dno pove­zan nad­zor, torej odkri­va­nje krši­tev in sank­ci­o­ni­ra­nje krši­te­ljev. Tudi pomanj­kljiv nad­zor je zmota ali krši­tev nad­zor­nika, ravno tako bi lahko luknja­sti zako­no­daji rekli zmota zakonodajalca.

V ZDA je k inten­ziv­no­sti finančne krize pri­spe­vala pre­ti­rana kom­ple­ksnost finanč­nega trga, v kate­rem je bilo veliko segmen­tov popol­noma nepre­gle­dnih, kar je tve­ga­nje močno pove­čalo. Pri nas tega razloga sicer ni, ven­dar če bi pre­u­če­vali dejav­nike, ki so pri­spe­vali h krizi in nje­nemu dalj­šemu tra­ja­nju pri nas v pri­mer­javi s sose­dnjimi drža­vami, zmot in krši­tev ne bi bilo težko najti.

Med zmo­tami lahko zač­nemo z odlo­či­tvami nek­da­njega varuha kon­ku­rence v »pivo­var­ski vojni« in dol­go­le­tnim zati­ska­njem oči pred del­ni­škimi par­ki­ri­šči v imenu naci­o­nal­nega inte­resa. Nato so sle­dili pre­ti­rani opti­mi­zem nepre­mič­nin­skih inve­sti­tor­jev in evfo­rični del­ni­ški pre­vzemi po pre­vi­so­kih cenah. Vse to je bilo opra­vljeno z viso­kim finanč­nim vzvo­dom, ki so ga s poceni denar­jem omo­go­čile banke, ki so odo­brile mar­si­ka­teri pre­slabo zava­ro­van kre­dit. Banka Slovenije pa je kot nad­zor­nik te eks­cese začela kro­titi prepozno.

Tudi krši­tev ni manj­kalo. Prikrivanje pre­vze­mov s pod­je­tji – poštnimi nabi­ral­niki, mani­pu­la­cija cen del­nic na Ljubljanski borzi, finan­ci­ra­nje dol­go­roč­nih pro­jek­tov s krat­ko­roč­nimi poso­jili, odtu­je­va­nje vre­dnej­ših kosov pre­mo­že­nja pred raz­gla­si­tvijo ste­čaja in druga namerna oško­do­va­nja upni­kov. Nenazadnje, nekaj krivde nosijo tudi neka­teri pre­več »koo­pe­ra­tivni« revi­zorji, ki so potr­je­vali olep­šane bilance pod­je­tij in tako odla­gali soo­če­nje z resnič­nim sta­njem. In tako zdaj smo, kjer smo. Škoda bi bilo, če se pri­ho­dnje gene­ra­cije iz vsega tega ne bodo niče­sar naučile.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

En Komentar

  1. Drzavljan
    Objavljen na 11. avgust 2011 ob 09:30 | stalna povezava

    To že ampak glavni pro­blem pri nas je, da kršitelji(gosp. kri­mi­nal) ne kon­čajo za zapahi, ker pre­gon nekje v verigi ne funk­ci­o­nira. Avstrijci so bando iz Hypo banke pospra­vili na hitro.

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x