So kontrolorji gledali stran?

Da lahko tržno gospo­dar­stvo deluje, so potrebna pra­vila, ki zago­ta­vljajo pra­vice del­ni­čar­jem, upni­kom, potro­šni­kom. Za uve­lja­vlja­nje pra­vil imamo zato nad­zorne inšti­tu­cije raznih vrst: pano­žne nad­zor­nike, npr. finančne ali tele­ko­mu­ni­ka­cij­ske, varuha kon­ku­rence, tržni inšpek­to­rat in druge. Vsi ti imajo pri­stoj­nost za odkri­va­nje krši­tev in za sank­ci­o­ni­ra­nje krši­te­ljev. Zadnja gospo­dar­ska kriza je krši­tve, pred­vsem v finančni branži, posta­vila pov­sem v ospredje. Marsikdo je celo – sicer neu­pra­vi­čeno — pre­pri­čan, da je do krize pri­šlo v glav­nem zaradi neza­ko­ni­tih rav­nanj ude­le­žen­cev na trgih. Druga plat tega pa je učin­ko­vi­tost nad­zor­ni­kov. Ali opra­vljajo svojo vlogo? Ali so tisti, ki odkri­jejo naj­več kršitev?

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 12/2012, 29. marca 2012.
To hipo­tezo, ome­jeno na podro­čje poslov­nih in bor­znih golju­fij v ZDA, so raz­i­sko­vali avtorji članka Who blows the whi­stle on cor­po­rate fraud, obja­vlje­nega leta 2007. Raziskave so se lotili pod vpli­vom naj­ve­čjega dote­da­njega tovr­stnega škan­dala, kjer so vodilni s pri­kra­ja­njem bilanč­nih podat­kov ugo­no­bili dotlej ugle­dno ener­get­sko pod­je­tje Enron. Skupaj z Enronom se je poto­pilo tudi računovodsko-revizijsko pod­je­tje Arthur Andersen, ki je zane­ma­rilo svojo kon­trolno vlogo in delo­valo v spregi z Enronovo upravo.

Zbrali so podatke o 230 obrav­na­va­nih golju­fi­jah med letoma 1996 in 2004 ter nato pri­mer­jali doga­ja­nje pred uve­lja­vi­tvijo zakona Sarbanes-Oxley (SOX) in po njem. Ta zakon je namreč med dru­gim zao­stril odgo­vor­nost uprave in dru­gih dele­žni­kov z name­nom zago­to­viti vero­do­stoj­nost poslov­nih poro­čil za del­ni­čarje in jav­nost. Obenem pa je pode­lil več pri­stoj­no­sti glav­nemu nad­zor­niku družb, s kate­rimi se trguje na bor­zah, ame­ri­ški agen­ciji za vre­dno­stne papirje (Securities and Exchange Commission, SEC).

Ugotovitve so bile pre­se­ne­tljive. Najbolj pokli­cani so odkrili le manjši del nepra­vil­no­sti: SEC in drugi (nefi­nančni) nad­zor­niki ter revi­zorji so jih sku­paj odkrili le 35%, od tega SEC le sla­bih 6%. Za pre­o­stali dve tre­tjini pa so bili zaslu­žni bor­zni ana­li­tiki, aktivni del­ni­čarji, zapo­sleni, raz­i­sko­valni novi­narji ter zava­ro­val­nice in nji­hove odško­dnin­ske odve­tni­ške družbe. Razen te zadnje sku­pine nihče drug od raz­kri­va­nja nepra­vil­no­sti ni imel omembe vre­dnih kori­sti. Kvečjemu obra­tno, večina zapo­slen­cev, ki so pri­ja­vili golju­fije v svo­jih pod­je­tjih, je bilo šika­ni­ra­nih. Storili so, kar je prav, ne da bi bili za to finančno spod­bu­jeni ali nagrajeni.

Zanimiv je tudi uči­nek zao­strene zako­no­daje. Uveljavitev SOX je nad­zor­nim inšti­tu­ci­jam oči­tno nagnala strah v kosti, še naj­bolj revi­zor­jem. Njihov odsto­tek pri opa­ža­nju nepra­vil­no­sti se je zvi­šal kar za šti­ri­krat: od 7,2% pred SOX na 28,9% po njem. Iz tega lahko skle­pamo, da so pred tem raje odvra­čali pogled od nepra­vil­no­sti v pod­je­tjih, da bi ohra­nili dobič­ko­no­sne revi­zij­ske posle.

Pa pri nas? Tako podrob­nih ana­liz seveda ni. Čez palec pa lahko rečemo, da je sta­nje podobno: veliko več nepra­vil­no­sti kot Banka Slovenije in tri nad­zorne Agencije (za trg vre­dno­stnih papir­jev, za zava­ro­valni nad­zor, za javni nad­zor nad revi­di­ra­njem) so raz­krili mediji, naj­ver­je­tneje veči­noma na pod­lagi podat­kov, ki so jim jih ano­ni­mno posre­do­vali zapo­sleni, ki so imeli vpo­gled v interne podatke.

Odvzemov licenc revi­zor­jem je zane­mar­ljivo malo, kljub v nebo vpi­jo­čim pri­me­rom. Pri hol­dingu Zvon Ena so v letih 2009 in 2010 revi­zorji dobro­ho­tno potr­je­vali pov­sem nere­alno visoko vre­dno­te­nje tržnih naložb, s pomo­čjo kate­rega je uprava zavla­če­vala z raz­gla­si­tvijo insol­ven­tno­sti in s stal­nimi stro­ški še naprej zmanj­še­vala pre­mo­že­nje družbe. Ko se s tem le ni dalo več nada­lje­vati, je kapi­tal Zvona Ena jeseni 2010 nena­doma str­mo­gla­vil s fik­tiv­nih 43 mili­jo­nov na real­nih minus 184 mili­jo­nov evrov. Pri takem padcu bi bilo treba nekoga poti­pati za čelo, upniki pod­je­tja pa bi v ure­jeni državi upravo za tako poče­tje odško­dnin­sko pre­ga­njali.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji nadzorniki z značko , .

En Komentar

  1. Objavljen na 5. marec 2013 ob 16:57 | stalna povezava

    Tudi pri nas so mižali: prvič, dru­gič

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x