Nevidna roka moža iz slame

Ena od šal gre takole: »Koliko eko­no­mi­stov rabimo za zame­njavo žar­nice? Nobenega, kajti vsak eko­no­mist ve, da bo name­sto njega to opra­vila nevi­dna roka.« Na ta dov­tip me je spo­mnilo pro­vo­ka­tivno reto­rično vpra­ša­nje, ki sem ga zadnjič zasle­dil na dru­žab­nem omrežju Twitter: »Koliko zaseb­nih sim­fo­nič­nih orke­strov nam je do zdaj naklo­nila nevi­dna roka trga?«

Kljub temu, da pri nas ni nobe­nega takega, nam Google pove, da so tudi orke­stri v zgo­do­vini neredko nasta­jali kot zasebna pod­je­tja in pred nedav­nim si je tur­ški jeklar­ski magnat Kocabiyik omi­slil usta­no­vi­tev svo­jega sim­fo­nič­nega orke­stra, ki bojda že žanje pri­zna­nja med lju­bi­te­lji glasbe, lastnik pa mu za delo­va­nje vsako leto nameni 4,5 mili­jona evrov. Vseeno pa nas vpra­ša­nje opo­mni na stvari, ki jih jemljemo za samo­u­mevne, pa jih morda ne bi bilo, če ne bi zanje name­njali jav­nega denarja. Za nekoga je to sim­fo­nični orke­ster, za dru­gega špor­tni sta­dion ali otro­ško igri­šče ali javni park.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 16–17/2012, 26. aprila 2012.
Toda vpra­ša­nje je zani­mivo še z dveh vidi­kov – seman­tič­nega in logič­nega. Prvič, kako nek pojem čez čas pri­dobi čisto dru­ga­čen pomen, kot ga je imel na začetku. »Nevidna roka«, ki jo je škot­ski filo­zof Adam Smith iz 18. sto­le­tja le bežno ome­njal v svo­jih raz­pra­vah, je njemu pona­zar­jala izje­mno pomembno in še danes splo­šno veljavno ugo­to­vi­tev. Namreč, da ego­i­stični inte­resi posa­me­znih ude­le­žen­cev izme­njave blaga in sto­ri­tev na trgu, kakor da bi bili vodeni z nevi­dno roko, sku­paj lahko pri­ve­dejo do nena­de­ja­nih (druž­beno kori­stnih) učin­kov. »Ni zasluga dobro­ho­tno­sti mesarja, pivo­varja ali peka, da dobimo večerjo, ampak to izhaja iz nji­ho­vih oseb­nih inte­re­sov,« je tedaj zapi­sal Smith.

Toda v zadnjih dese­tle­tjih je bila uboga nevi­dna roka naj­po­go­steje upo­ra­bljana kot kari­ka­tura  izvor­nega pomena v ide­o­lo­ških pre­pi­rih o pravi vlogi države v družbi. Ta spre­me­njeni pomen naj bi sim­bo­li­zi­ral domnevno zavze­ma­nje, da naj vse člo­ve­kove dejav­no­sti pote­kajo na pro­stem trgu brez vme­ša­va­nja države, češ da bo na njem nevi­dna roka pri­skr­bela vse in poskr­bela za opti­ma­len izid za celo­tno družbo.

Tako eks­tre­mnega sta­li­šča sicer ne zago­varja nobena resna eko­nom­ska veja ali poli­tična stranka. Nasprotno, pri upo­rabi tega potvor­je­nega pomena gre bodisi za napako (zaradi nezna­nja) bodisi za trik (zaradi nepo­šte­nja), ki mu v logiki pra­vimo ‘sla­mnati mož’ (angl. straw man). To je sli­ko­vito poi­me­no­va­nje za logično zmoto, ki izhaja iz sre­dnjega veka, ko so se vitezi zače­tniki učili meče­va­nja tako, da so naj­prej napa­dali lutko iz slame. V argu­men­ti­ra­nju pa do tega pride, kadar naspro­tniku pri­pi­šemo mne­nje, ki ga on ne zago­varja in potem napa­damo to – za debato prav­za­prav nere­le­van­tno mne­nje. Pozorni opa­zo­va­lec bi v slo­ven­ski poli­tiki, tudi v izja­vah pred stavko jav­nega sek­torja in po njej, opa­zil mno­žico tovr­stnih sla­mna­tih mož, pogo­sto gre tudi za pri­pi­so­va­nje naspro­tniku, češ da je pre­ti­rano zave­ro­van v trg in privatizacijo .

Tehtanje, katere dejav­no­sti je smi­selno opra­vljati izključno kot javno službo, katere zgolj v zasebni ini­ci­a­tivi in katere morda v kom­bi­na­ciji obeh, se v resnici zdaj nagiba na eno, zdaj na drugo stran. Še nedavno, na pri­mer, je veljalo, da morajo biti tele­ko­mu­ni­ka­cije kot »osnovna infra­struk­tura« pod državno inge­renco v okviru enega in edi­nega Telekoma Slovenije. Danes vemo, da je bila kon­ku­renca držav­nemu pod­je­tju s strani zaseb­nih pod­je­tij za potro­šnike bla­go­dejna. Po drugi strani pa se eks­pe­ri­ment s pri­va­ti­za­cijo žele­zni­ških pre­vo­zov v Veliki Britaniji ni v celoti posrečil.

Temne plati člo­ve­ške narave, kot so pohlep, lenoba, sebič­nost, so od veko­maj. V družbi pa jih je treba zaje­ziti s splo­šno dogo­vor­je­nimi pra­vili, če naj družba uspe­šno funk­ci­o­nira in pre­živi. Učinkoviti – in vidni — nad­zorni meha­nizmi morajo zago­ta­vljati, da pod­je­tja ne golju­fajo, vodilni ne kra­dejo, mono­po­li­sti ne izko­ri­ščajo, tovarne ne zastru­pljajo zraka in tako dalje. Če kdaj, potem se zla­sti v kri­znih časih okrepi zave­da­nje o tem.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x