Judoistka XXX YYY je nekoč osvojila zlato

Zadeva s pre­po­vedjo iska­nja imen po časo­pi­snih arhi­vih, celo v tako ozkih sobe­se­di­lih, kot to omo­goča apli­ka­cija za brska­nje po kor­pusu Nova beseda, je resnejša, kot izgleda na prvi pogled in kot jo sedaj, post festum, posku­šajo pri­ka­zati pri Informacijskem poo­bla­ščencu (IP), »sestali smo se z jezi­ko­slovci in iščemo reši­tve.« Sploh ne gre samo za znan­stve­nike jezi­ko­slovce. Problem je duh, ki veje iz celo­tnega bese­dila te odločbe in iz odziva IP na Hladnikov članek.

Teksti v Novi besedi so iz javno obja­vlje­nih del, v mno­gih pri­me­rih gre za časo­pise. Časo­pisi  lahko v svo­jih poro­či­lih, komen­tar­jih in dru­gih vse­bi­nah ome­njajo osebna imena ljudi. Konkretnih živih ljudi, kon­kre­tnih že pokoj­nih ljudi, lite­rar­nih oseb in fik­tiv­nih oseb. Vse to spada v okvir svo­bode izra­ža­nja (z nekaj izje­mami, ki jih potem rešu­jejo sodi­šča). Lahko jih ome­njajo danes, ko je časo­pis svež in jutri, ko bo dana­šnji časo­pis že arhivski.

Seveda se sem in tja naj­dejo osebki, ki sebe želijo izbri­sati iz obja­vlje­nih časo­pi­sov in knjig (na misel mi pride tale tožba lju­bljan­skega pro­sto­zi­darja in ta knjiga) in vča­sih  jim to na sodi­šču tudi uspe. Ni pro­blema. Ampak da bi zaradi nekaj mote­nih oseb obr­nili logiko, kot jo obrača državni nad­zor­nik Bogataj, in bi morali biti časo­pi­sni arhivi kar pre­ven­tivno v celoti ano­ni­mi­zi­rani — to je pa pre­cej­šen uni­kum v svetu. Vsaj zaenkrat.

Kdor si vzame nekaj časa in pobr­ska po sple­tnih arhi­vih doma­čih in tujih časo­pi­sov, bo hitro ugo­to­vil, da imena kon­kre­tnih oseb iz njih niso izbri­sana. Kdor pa pre­bere odločbo, vidi, da bi državni nad­zor­nik Bogataj naj­raje zapo­ve­dal ano­ni­mi­zi­ra­nje — pre­čr­ta­nje  oseb­nih imen iz časo­pi­snih član­kov — takoj ko gre čla­nek v arhiv (ozi­roma »zbirko podat­kov« po zakon­ski ter­mi­no­lo­giji), da se ja ne bi moglo nakna­dno iden­ti­fi­ci­rati  nobe­nega izmed kon­kre­tnih posa­me­zni­kov. Tokrat je bil sicer pri­za­ne­sljiv (ni pa nujno, da bo vsa­kič), saj navaja:

…Nadzornik je v obrav­na­va­nem pri­meru pri izbiri ukrepa in časa za izvr­ši­tev le tega upo­šte­val načelo soraz­mer­no­sti iz 7. člena ZIN in zave­zancu zato ni odre­dil bri­sa­nja vseh imen in pri­im­kov, ki so zapi­sani v kor­pusu »Nova beseda«…

Iz odziva Informacijskega poo­bla­ščenca na Hladnikov čla­nek lahko raz­be­remo, da je zapo­ve­dal pre­po­ved iska­nja po parih X-Y, kjer ta kom­bi­na­cija LAHKO pred­sta­vlja osebno ime in pri­i­mek žive kon­kre­tne osebe (samo slo­ven­ske ali morda tudi tuje?). Zavezanec naj odločbo, kakr­šna pač je, izvrši in naj se sam ubada s tem, kako bo ugo­to­vil, ali X in Y ustre­zata temu pogoju, obe­nem pa se IP (za moj okus pre­cej aro­gan­tno) čudi, kako da zave­za­nec tega ne razume ali ne zna. Zato, ker je to NEMOGOČE. In to ne glede na to, ali gre za znan­stveno orodje za jezi­ko­slovce ali za časo­pi­sni arhiv ali za katero koli drugo zbirko bese­dil s kakr­šnim­koli name­nom. Če bodo dovo­lili vrni­tev Tavčarjeve Presečnikove Mete v Novo besedo, se bo čez čas našel kak drug inšpek­tor, ki bo modro ugo­to­vil, da pa vse­eno obstaja neka kon­kre­tna Meta Presečnik, katere pra­vica do zaseb­no­sti je grobo potep­tana, če se njena omemba znajde v časo­pi­snem arhivu?

Če smo pri tem dosle­dni, bi ver­je­tno tudi v član­kih o držav­nih funk­ci­o­nar­jih po nje­go­vem v arhivu moralo ostati »Predsednik Republike Slovenije XXX  je na Dunaju obi­skal svo­jega avstrij­skega kolega YYY.«  Absurd.

Najbolj tra­pa­sto pa je, da gre nad­zor­niku gre še pose­bej v nos, da je v Novi besedi zra­ven nave­den vir, torej ime časo­pisa in datum izdaje. Odločba pravi:

Poleg tega je v kor­pusu »Nova beseda«objavljen tudi vir in datum izvor­nega članka, zato se lahko vsakdo, brez soraz­merno veli­kega napora, vlo­že­nega časa in brez stro­škov, seznani s celo­tno vse­bino članka.

Nezaslišano, kaj­neda, vsakdo gre lahko brez poseb­nega napora gle­dat nazaj, kaj je neki časo­pis nekoč javno obja­vil! :-)

Skratka, krši­tev bi bila po Bogatajevem mne­nju neko­liko blažja, če bi bil časo­pi­sni arhiv defor­mi­ran do te mere, da bi bil prak­tično neu­po­ra­ben. Kajti vse­bina, ki ne omo­goča logične pove­zave do kon­te­ksta, naredi kate­ri­koli arhiv neuporaben.

Rešitev tega pro­blema zato nika­kor ne more biti neka­kšen sesta­nek držav­nega nad­zor­nika z jezi­ko­slovci, na kate­rem bi za kon­kre­tni pri­mer Nove besede poi­skali nek gnil kom­pro­mis (kot npr. zapr­tje kor­pusa za jav­nost), samo da nad­zor­niku ne bi bilo treba pri­znati, da je nje­gova odločba ena sama velika napaka.

Ta odločba mora biti popra­vljena ali odpra­vljena na sodi­šču. Upam, da jo bo ZRC SAZU izpod­bi­jal na Upravnem sodišču.

(Tudi zgo­raj ome­njeni pro­sto­zi­dar, nek­da­nji pred­se­dnik Odvetniške zbor­nice, pred­se­dnik Rotary Cluba, pred­se­dnik Košarkaške zveze itd. Peter Breznik je naza­dnje izgu­bil na Ustavnem sodi­šču, vle­klo pa se je od leta 1996 do 2000).

Ta članek je bil objavljen v kategoriji jezik.

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x