Smo kupili knjigo ali kaj drugega

Amazon KindlePotem ko smo neki izde­lek zako­nito kupili na trgu, imamo obi­čajno vso svo­bodo raz­po­la­ga­nja z njim. Lahko ga upo­ra­bljamo sami, lahko ga v upo­rabo pre­pu­stimo dru­gemu. Če z njim nismo zado­voljni, ga pro­damo; če smo ga kupili nekomu za roj­stni dan, ga poda­rimo. Vendar pa danes, v dobi digi­tal­nih izdel­kov, kot sta npr. knjiga v ele­k­tron­skem pisnem ali zvoč­nem for­matu name­sto na papirju ter glasba v MP3 dato­teki name­sto na CD plo­šči, polo­žaj postaja vse bolj zamegljen.

Pod vpra­šaj pri­ha­jajo potro­šni­ške pra­vice, ki so bile doslej samo­u­mevne. Založniki (vča­sih pa tudi pro­da­jalci) teh izdel­kov želijo kupca zelo ome­jiti. Nekoliko poe­no­sta­vljeno pove­dano: ne pro­da­jajo izdelka, pač pa le časovno neo­me­jeno pra­vico do upo­rabe pod vna­prej dolo­če­nimi pogoji. Včasih je izde­lek izključno vezan na kon­kre­ten tip naprave (npr. Amazonov bral­nik e-knjig Kindle). Spet dru­gič smo ome­jeni s šifri­rano obliko podat­kov, ki jo poznajo samo neka­tere naprave, npr. digi­talno zašči­teni (DRM) Microsoftov glas­beni for­mat Windows Media Audio (WMA). Največ si lahko pri­vo­ščijo pro­i­zva­jalci spe­ci­a­li­zi­rane pro­gram­ske opreme za poslovno upo­rabo: oni lahko kupca ome­jijo celo na en sam kon­kre­tni vna­prej dolo­čeni raču­nal­nik ali stre­žnik – izde­lek bo delo­val samo tam, in nikjer drugje.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 33/2012, 30. avgu­sta 2012.
Razlogi za tako sta­nje so pov­sem pro­za­ični: zalo­žniki avtor­sko zašči­te­nih medij­skih vse­bin se na tak način posku­šajo (sicer ne pose­bej uspe­šno) bra­niti pred pirat­stvom, ven­dar pa ima glavno vlogo banalni komer­ci­alni inte­res. Ko bom zame­njal napravo, npr. e-bralnik, bom morda moral ponovno kupiti kakšno e-knjigo, ker tista, ki je bila kupljena za prej­šnjem e-bralniku, na novem ne bo upo­rabna. Ravno tako ele­k­tron­ske knjige v večini pri­me­rov ne morem na eno­sta­ven način poso­diti pri­ja­te­lju za nekaj časa ali je (zako­nito) dati nekomu dru­gemu, potem ko je, recimo, ne potre­bu­jem več.

Najbolj čuda­ška je situ­a­cija pri pov­sem življenj­skem pro­blemu dedo­va­nja po pokoj­niku. Zbirke kuplje­nih digi­tal­nih knjig pokoj­nika tre­nu­tno ni mogoče legalno v pra­ksi pre­ne­sti na dediče niti pri Applu (iTu­nes) niti pri Amazonu. Pravice so pač po nji­ho­vih pra­vi­lih nepre­no­sljive, zakon­skih pred­pi­sov, ki bi trgov­cem tako ome­je­va­nje pre­pre­če­vale, pa še ni.

V Evropi se sicer nekaj pre­mika na tem podro­čju. Zelo pomembna ute­gne postati nedavna sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-128/11 (UsedSoft GmbH proti Oracle International Corp.), ki je že bila ome­njena v Pravni pra­ksi.1  Sodišče je odlo­čilo, da pro­i­zva­ja­lec pro­gram­ske opreme (Oracle) ne more naspro­to­vati nadalj­nji pro­daji nje­go­vih »rablje­nih« licenc, ki omo­go­čajo upo­rabo nje­go­vih pro­gra­mov. Kot so zapi­sali2 sodniki, to pomeni naslednje:

»Izključna pra­vica dis­tri­bu­i­ra­nja kopije raču­nal­ni­škega pro­grama, na katero se taka licenca nanaša, se izčrpa s prvo pro­dajo te kopije. Zato kljub temu, da licenčna pogodba pre­po­ve­duje nadalj­nji pre­nos, ime­tnik pra­vice ne more več naspro­to­vati nadalj­nji pro­daji te kopije.«

Če tokrat pustimo ob strani resnični pro­blem šir­je­nja pirat­skih kopij avtor­sko zašči­te­nih knjig, glasbe in fil­mov — kjer pa gre, pravno gle­dano, za repro­duk­cijo in ne za dis­tri­bu­cijo -, ne moremo mimo dej­stva, da želijo (zako­niti) kupci digi­tal­nih izdel­kov z njimi rav­nati, tako kot so nava­jeni, vključno z izpo­sojo ali pre­no­som lastni­štva. Kdo bo v tem kon­fliktu med potro­šniki in kor­po­ra­ci­jami popustil?

Verjetno bodo dis­tri­bu­terji digi­tal­nih vse­bin prej ali slej omo­go­čili tudi pre­nose lastni­štva, tako da bo seda­nje neži­vljenj­ske situ­a­cije konec. Navsezadnje je to tudi v nji­ho­vem inte­resu, saj bo pri­po­mo­glo k hitrejši rasti pro­daje ele­k­tron­skih vse­bin. Začetne ponu­jene reši­tve za omo­go­ča­nje izpo­soje knjig, ki so sicer še vedno izje­mno ome­ju­joče, že naka­zu­jejo to smer. Do takrat pa si bodo kupci, ki jih ta pro­blem tišči, pač poma­gali po raznih ovin­kih, ne glede na neži­vljenj­ske licenčne pogoje, ki so jih spre­jeli, in zasta­rele pred­pise, ki tre­nu­tno veljajo.

Skubic Z.: Dokončni »da« pro­stemu pre­toku »rablje­nih« raču­nal­ni­ških pro­gra­mov, PP, št. 27/12, str. 26

  1. Skubic Z.: Dokončni »da« pro­stemu pre­toku »rablje­nih« raču­nal­ni­ških pro­gra­mov, PP, št. 27/12, str. 26
  2. Sporočilo za medije št. 94/12, Sodišče Evropske unije, Luksemburg, 3. julij 2012, dosto­pno na: http://curia.europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2012–07/cp120094sl.pdf
Ta članek je bil objavljen v kategoriji mediji z značko , , .

En Komentar

  1. Objavljen na 23. november 2012 ob 11:30 | stalna povezava

    Moje mne­nje je, da je to pre­ho­dno sta­nje, ki ga omo­go­čajo (1) zača­sni mono­poli, ker nove teh­no­lo­gije dis­rup­tajo prej­šne modele in omo­go­čijo zača­sne mono­polne »lea­derje« na trgu, ki si lahko dovo­lijo več. (2) Potrošniki pa še niso dovolj izo­bra­ženi o vseh ozi­rih nove ponudbe, ampak »padajo« pred­vsem na pred­no­sti / marketing-speak / »novelty«.

    Ko se bo sča­soma poja­vljalo več ponu­dni­kov in bodo lju­dje bol tre­zno raz­mi­šljali o pred­no­stih in sla­bo­stih (takrat že ne več) novo­ta­rij, in ver­ja­mem da bodo pri­šli kon­ku­renti, ki bodo ravno smi­selne in upo­rab­niku pri­ja­zne pogoje ter pra­vice upo­ra­bili kot del svoje kon­ku­renčne prednosti.

    Skratka mislim, da bo trg to lahko rešil, če bodo le potro­šniki dovolj izo­bra­ženi in inte­li­gen­tni (kar pa ni zanesljivo).

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x