Vsi smo pirati

Kdor je danes star več kot kakih 40 let, je v mla­do­sti naj­brž kdaj kakšno kupljeno gra­mo­fon­sko plo­ščo pre­snel na kaseto. V štu­dent­skih časih si je sem in tja foto­ko­pi­ral učbe­nik, ker je bilo to ceneje. Ko so se poja­vili vide­o­re­kor­derji, so si lju­dje s tele­vi­zije posneli film ali ga pre­sneli z ene vide­o­ka­sete na drugo. Še kasneje je bilo »izpo­so­jeno« glasbo in filme mogoče »zapeči« kar na CD ali DVD plo­ščo. Marsikdo si je kak pro­gram­ski paket, kupljen v službi, name­stil še na doma­čem raču­nal­niku. Danes gre vse to v obliki dato­tek na USB ključke ali kar nepo­sre­dno v apa­rate, ki znajo glasbo in video predvajati.

V vseh našte­tih pri­me­rih je lahko bila kršena pra­vica lastnika teh avtor­sko zašči­te­nih del. Lastnik po navadi sploh ni bil avtor sam (npr. skla­da­telj glasbe), pač pa neka kor­po­ra­cija, ki je od njega mate­ri­alne pra­vice kupila, npr. glas­bena založba. Toda v pre­te­klo­sti se zaradi tega ni upri­zar­jalo hajk. Tako kot je bilo jasno, da pešci kdaj pa kdaj preč­kajo cesto, kjer je pre­po­ve­dano, tako je bilo tudi jasno, da lju­dje za domačo upo­rabo kaj pre­ko­pi­rajo ali pre­sna­mejo. Morda se je zaradi nedo­vo­lje­nega kopi­ra­nja in pre­sne­ma­va­nja pro­dalo manj avtor­skih del, čeprav je obseg tega zmanj­ša­nja izje­mno težko doka­zo­vati in šte­vilke, ki se jih pri tem navaja, teme­ljijo na anke­tah dvo­mljive verodostojnosti.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 45/2012, 22. novem­bra 2012.
Hiter razvoj teh­no­lo­gije dis­tri­bu­i­ra­nja digi­tal­nih vse­bin ter kopi­ra­nja brez izgube kako­vo­sti in z zane­mar­lji­vimi stro­ški je spod­bu­dil pro­ti­u­dar medij­ske indu­strije, ki je okre­pila pre­ga­nja­nje krše­nja avtor­skih pra­vic pred­vsem v svetu avdi­o­vi­zu­al­nih medi­jev. Korporacije so si omi­slile lobi­stične sku­pine in zdru­že­nja kot je BSA (Business Software Alliance, zdru­že­nje naj­ve­čjih pod­je­tij, ki raz­vi­jajo pro­gram­sko opremo). Nedovoljeno kopi­ra­nje (celo tisto za domačo upo­rabo, kjer ni nika­kr­šnega komer­ci­al­nega izko­ri­šča­nja) so pro­gla­sili za »pirat­stvo«, da bo zve­nelo še huje kot »kraja«. Prilastitev te besede jim je dobro uspela, saj danes ob njej ne pomi­slimo več na krute mor­ske raz­boj­nike, pač pa na mlade oča­larje za tipkovnicami.

Pritiski na poli­tiko in njena ustre­žlji­vost (v ZDA sicer bolj kot v Evropi) so pri­pe­ljali so vse večjega zao­stro­va­nja pred­pi­sov. V letu 2011 so pri­ti­ski kul­mi­ni­rali z med­na­ro­dnim spo­ra­zu­mom ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement) in ame­ri­škim zako­nom SOPA (Stop Online Piracy Act), ki sta zaradi možne cen­zure inter­neta in pose­gov v zaseb­nost upo­rab­ni­kov nale­tela na ostro naspro­to­va­nje na raznih kon­cih sveta in sta oba bila kasneje zau­sta­vljena. Ne sicer zato, ker bi se poli­tiki zaradi načel uprli pri­ti­sku kapi­tala, pač pa zaradi gla­snih pro­te­stov drža­vljan­skih ini­ci­a­tiv, ki se jih tokrat ni dalo ignorirati.

Ravno iz pro­te­sta nad krče­njem pra­vice do zaseb­no­sti v imenu šči­te­nja avtor­skih in paten­tnih pra­vic je bila leta 2006 na Šved­skem usta­no­vljena prva Piratska poli­tična stranka. Sledile so ji soro­dne stranke v preko 30 drža­vah sveta (sta­nje v novem­bru 2012), med dru­gim tudi slo­ven­ska, ki je bila ura­dno usta­no­vljena prej­šnji mesec. Ponekod so bili kan­di­dati pirat­skih strank že izvo­ljeni v lokalna pred­stav­ni­ška telesa in celo v evrop­ski par­la­ment. V Nemčiji so v šte­vil­nih nedav­nih dežel­nih voli­tvah dobi­vali okoli 8% glasov.

Kljub zastra­še­val­nim kam­pa­njam lobi­stič­nih orga­ni­za­cij, da zaradi »pirat­stva« stra­dajo ume­tniki in da so zavo­ljo tega mno­žično izgi­njajo delovna mesta raz­vi­jal­cev pro­gram­ske opreme, je dejan­sko sta­nje dru­gačno. Glasbeniki še vedno ustvar­jajo glasbo, filme še vedno sne­majo in pred­va­jajo, kine­ma­to­grafi še vedno obra­tu­jejo. Programerji še naprej ustvar­jajo, mar­sik­daj z neo­me­ju­jočo odpr­to­ko­dno licenco, brez avtor­ske zaščite.

Tehnološki napre­dek je trans­for­mi­ral ali celo uni­čil mnogo sta­rih poslov­nih mode­lov in tudi avdi­o­vi­zu­alno zalo­žni­štvo se bo pri­la­go­dilo, koli­kor se še ni. Piratske stranke pa bodo s svo­jim zavze­ma­njem za svo­bo­den in nev­tra­len inter­net ter varo­va­nje zaseb­no­sti še nekaj časa potrebne in kori­stne za sodobno zaho­dno družbo, pred­vsem kot opo­zo­rilo, da se kolesja teh­no­lo­škega razvoja ne da zavr­teti nazaj.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko , .

En Komentar

  1. Objavljen na 22. marec 2013 ob 10:10 | stalna povezava

    Problem je ravno v tem, ker se še ni pri­la­go­dilo. In se kar noče. In ker se noče, mora vztra­jati na pre­ga­nja­nju pira­tov, ki so male ribe, kajti dokler se ne bo pri­la­go­dila celo­tna branža, bodo dobički »malo manjši«. Še vedno pa tako ali tako kujejo dobičke, kot si napi­sal, ki so odlični. Ampak, vsak svoj pehar hrušk varuje, dokler le gre. Eni malo bolj, drugi malo manj ostro in grdo.

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x