Virtualni svet ni vse

Pred leti smo bili v obdo­bju, ko so naj­spo­sob­nejši mladi lju­dje želeli postati bor­zniki in finanč­niki. Poleg dina­mič­nega dela jih je seveda pri­vla­čil tudi denar, ki se je vrtel v teh kro­gih. Naslednja gene­ra­cija je doži­vela bum inter­neta in mnogi so hoteli postati inter­ne­tni pod­je­tniki, raz­vi­jalci raču­nal­ni­ških iger in mobil­nih apli­ka­cij. Ali pa bi delali nekaj v zvezi s soci­al­nimi omrežji, ki so splet pre­pla­vila v zadnjih letih. Toda, ali je edina per­spek­tiva v neo­pri­je­mlji­vih sto­ri­tvah raz­ve­drilne narave za soci­alna omrežja in pame­tne tele­fone? Če malo kari­ki­ramo, ali naj se mladi pod­je­tniki res posve­čajo novim »jeznim pti­čem« (Angry birds) in »govo­re­čim mač­kom« (Talking Tom)?

V pre­te­klem dese­tle­tju je raz­mah inter­neta teme­ljito trans­for­mi­ral neka­tere segmente gospo­dar­stva. Časo­pisi so vča­sih lep del pri­hod­kov dobili od pla­ča­nih malih ogla­sov, česar danes prak­tično ni več. Turistične agen­cije so za nas vča­sih zbrale infor­ma­cije o aran­žma­jih za poči­tnice ali letal­ske karte; teh potreb je vse manj, vse naj­demo in rezer­vi­ramo sami, preko interneta.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 2/2013, 17. janu­arja 2013.
Tako ime­no­vana digi­talna eko­no­mija je sicer močno pri­so­tna v medi­jih, ven­dar pa je njen realni domet manjši, kot bi skle­pali po medij­ski izpo­sta­vlje­no­sti. Če vanjo všte­jemo sto­ri­tvena pod­je­tja, ki nekaj pro­da­jajo ali brez­plačno nudijo preko spleta in še vse, kar je pove­zano s pro­i­zvo­dnjo pro­gram­ske in strojne (infor­ma­cij­ske in tele­ko­mu­ni­ka­cij­ske) opreme, dosega vsa sve­tovna digi­talna eko­no­mija po oceni Citibanke in pod­je­tja Oxford Economics okoli 20 bili­jo­nov dolar­jev letnega pro­meta. Preostala eko­no­mija pa po oceni istega vira znaša čez 130 bili­jo­nov dolar­jev in je torej vsaj pet­krat večja.

Vizionar, pod­je­tnik in avtor knji­žne uspe­šnice Dolgi rep (imamo jo tudi v slo­ven­ščini), Chris Anderson se je v svoji novi knjigi Makers (Izdelovalci, Založba UMco, 2013) posve­til prav vpra­ša­nju, ali je pri­ho­dnost pod­je­tni­štva v svetu bitov (osnov­nih gra­dni­kov vir­tu­al­nega sveta) ali pa nasle­dnje obdo­bje spet pri­pada svetu ato­mov, gra­dni­kov mate­ri­al­nega sveta.

V zadnjih letih so zaho­dne države pro­mo­vi­rale pred­vsem pro­dajo sto­ri­tev, med­tem ko so mar­si­ka­tero pro­i­zvo­dno dejav­nost pre­pu­stile Daljnemu vzhodu, kate­remu niso mogle kon­ku­ri­rati pri ceni delovne sile. V knjigi Izdelovalci zdaj Anderson doka­zuje, da se ta trend obrača. Sprva je inter­net pod­je­tni­kom pri­bli­žal (ali kot on pravi, »demo­kra­ti­zi­ral«) zalo­žni­štvo, medije in komu­ni­ka­cije, kar je pove­čalo ude­ležbo ljudi v vsem, kar je digi­tal­nega, v svetu bitov. Zdaj se podobno dogaja v pro­i­zvo­dnji, v svetu oti­plji­vih pred­me­tov. Anderson raz­laga, kako nove pro­i­zvo­dne teh­no­lo­gije, kot sta tri­di­men­zi­o­nalno tiska­nje in sesta­vlja­nje ele­k­tro­nike, posta­jajo dose­gljive vsa­ko­mur in kako lju­dje na tej pod­lagi posta­vljajo uspe­šna pod­je­tja. Pri majh­nih in sre­dnje­ve­li­kih seri­jah so manjša pod­je­tja v »dra­gih« zaho­dnih drža­vah pri robot­ski pro­i­zvo­dnji »oti­plji­vih stvari« pov­sem kon­ku­renčna azij­skim velikanom.

Zaradi robo­ti­za­cije so namreč stro­ški dela vse manj pomem­ben del končne cene izdel­kov, robote pa vsi po svetu kupu­jejo po istih cenah. Pri ele­k­tron­skih napra­vah, na pri­mer, zdaj delež člo­ve­škega dela znaša le nekaj odstot­kov. Zato so pomembni drugi dejav­niki, od tran­sporta do časa, pa tudi rastoči nepo­sre­dni in posre­dni stro­ški dol­gih in krh­kih nabav­nih verig. Vsak dvig cene nafte pomeni dražji kon­tej­ner­ski pre­voz s Kitajske. Vulkan na Islandiji ali mor­ski raz­boj­niki v Somaliji, vse to so tve­ga­nja v glo­bal­nih nabav­nih veri­gah in argu­menti za pro­i­zvo­dnjo čim bliže kraju, kjer bo izde­lek upo­ra­bljen. V dana­šnjem nego­to­vem in nepred­vi­dlji­vem svetu lahko poli­tična nesta­bil­nost ali valu­tna niha­nja v tre­nutku izni­čijo stro­škovno prednost.

Medtem ko je vča­sih novo­pe­čeni pod­je­tnik potre­bo­val pod­poro tovar­nar­jev, če je hotel pro­i­zva­jati, lahko danes vsakdo z nekaj truda svoje ideje ure­sni­čuje sam. Tudi pri finan­ci­ra­nju novi pod­je­tniki niso več v celoti odvi­sni od bank, ampak se lahko poslu­žu­jejo »mno­žič­nega finan­ci­ra­nja« (angl. cro­wdfun­ding) na sple­tnih stra­neh kot je Kickstarter (upo­ra­bili so jo tudi že pro­jekti slo­ven­skih ino­va­tor­jev XVIDA, LL STOL in Pivovarna Pelicon).

Skratka, ni rečeno, da je za pro­i­zvo­dne dejav­no­sti v drža­vah, kot je Slovenija, vse izgu­bljeno. Čisto možno je, da bodo inže­nir­ski poklici spet pri­do­bili veljavo in da se bo tudi pri nas pro­i­zva­jalo več kot se danes. Le da bo to name­sto v veli­kih indu­strij­skih gigan­tih pote­kalo v večjem šte­vilu manj­ših, pri­la­go­dlji­vih delav­nic ali tovarnic.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x