Nastajanje ekonomske monokulture

KaroshiKadar kupu­jemo blago ali sto­ri­tve, želimo pla­čati čim manj in dobiti čim več (koli­čine ali kako­vo­sti). Ko smo v naspro­tni vlogi in nekaj pro­da­jamo, želimo za svoj izde­lek ali sto­ri­tev od kupca dobiti čim več. Povsem nor­malna eko­nom­ska logika, kajne? Ravnati dru­gače v tem svetu bi bilo neu­mno, ali vsaj naivno. Kupci in pro­da­jalci, ki bi se na trgu obna­šali dru­gače, ne bi pre­ži­veli prav dolgo.

Vendar pa v zadnjem času, ko pro­te­stniki na raznih kon­cih sveta posta­vljajo pod vpra­šaj temeljne pred­po­stavke tržne kapi­ta­li­stične ure­di­tve, zgor­nja načela niso več samo­u­mevna. Kanadčanka F.S. Michaels je ško­dljive posle­dice pre­vlade eko­nom­ske logike na dru­gih podro­čjih člo­ve­škega življe­nja podrobno obde­lala v svoji knjigi  Monokultura (Založba UMco, 2013), za katero je istega leta pre­jela tudi nagrado Georgea Orwella za pri­spe­vek h kri­tični ana­lizi jav­nega dis­kurza. Ali smo lju­dje res pre­te­žno indi­vi­du­a­li­sti, se spra­šuje v knjigi, in res ne vidimo sveta dru­gače kot iz vloge kupca ali pro­da­jalca? Je še pro­stor za sku­pnost, javno dobro in sku­pno korist?

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 5/2013, 7. febru­arja 2013.
Ekonomska mono­kul­tura, kot jo ime­nuje, je, na pri­mer, spre­me­nila odnose na delov­nih mestih. Varnih zapo­sli­tev v zaseb­nem sek­torju prak­tično ni več in delovni teden v pra­ksi ne traja več 40 ur kot nekoč, pač pa več. Delodajalcem se namreč veliko bolj izplača pla­čati nad­ure že zapo­sle­nemu delavcu kot pa redno zapo­sliti doda­tnega člo­veka. Ker delo­da­ja­lec ne oblju­blja več dol­go­ročne zapo­sli­tve, morajo biti delavci ves čas na preži in iskati boljše pri­lo­žno­sti ter biti pri­pra­vljeni na menjavo službe, v pri­meru, da jih doleti »raci­o­na­li­za­cija«. Stres in izgo­re­va­nje na delov­nem mestu sta tako raz­šir­jena, da imajo Kitajci in Japonci celo novi besedi za smrt zaradi izgo­re­lo­sti na delu (japon­ska karo­shi, kitaj­ska guo­la­osi).

V zdra­vstvu je vdor eko­nom­ske logike poča­snejši, a ravno tako inten­zi­ven. Omejena koli­čina jav­nih sred­stev sili ljudi v samo­plač­ni­ške sto­ri­tve, zdrav­niki pa so pri­si­ljeni kal­ku­li­rati, koliko pre­gle­dov in pose­gov lahko opra­vijo. Razvoj teh­no­lo­gije dia­gno­stič­nih oro­dij in druge medi­cin­ske opreme postopke še podraži (in ne poceni, kot velja na dru­gih podro­čjih), ker je treba upo­rab­nike uspo­sa­bljati. Farmacevtska indu­strija je v mar­si­ka­teri državi uspela izpo­slo­vati umik pre­po­vedi ogla­še­va­nja zdra­vil (kar je bilo nekoč pra­vilo). Tudi pri nas imamo zdaj na TV v naj­bolj gle­da­nih ter­mi­nih več reklam za zdra­vila kot za pralne pra­ške in kate­ro­koli revijo odpremo, bomo ver­je­tno v njej našli »zdra­vstveno pri­logo«, ki je po navadi le s pia­ro­vskimi članki zama­ski­ran oglas za far­ma­cevt­ske izdelke. Vse to ogla­še­va­nje zdra­vil seveda posre­dno ali nepo­sre­dno v obliki viš­jih cen pla­čajo bol­niki ozi­roma davkoplačevalci.

Javne knji­žnice so ena od tra­di­ci­o­nal­nih sku­pnih dobrin, ki že sto­le­tja omo­goča vsa­ko­mur, ne glede na nje­gov mate­ri­alni sta­tus, neo­vi­ran dostop do infor­ma­cij in zna­nja. Avtorica v knjigi pri­kaže, kako se je v ZDA in Kanadi eko­nom­ska logika pri­pla­zila tudi v javne knji­žnice. Zmanjševanje pro­ra­čun­skega finan­ci­ra­nja naj­prej postavi knji­žnice pred dilemo med krče­njem sto­ri­tev in pri­do­bi­va­njem sred­stev od spon­zor­jev. V nasle­dnji fazi pa spon­zorji v zameno za svoj pri­spe­vek dobi­vajo vse večjo vlogo v knji­žni­cah. Po njih poi­me­nu­jejo stavbo, potem recep­cijo, čital­nice, otro­ški koti­ček in tako dalje. Avtorica navaja biza­ren resnični pri­mer iz leta 2010 ob zim­skih olim­pij­skih igrah v kanad­skem Vancouvru. Eden od glav­nih olim­pij­skih spon­zor­jev je bil japon­ski Panasonic, van­co­u­ver­ska javna knji­žnica pa je upo­ra­bljala avdio-vizualno opremo kon­ku­renč­nega pod­je­tja Sony. Mestne obla­sti so rav­na­te­lja knji­žnice takrat pozvale, da naj, če že ne more uma­kniti opreme pod­je­tja, ki ni olim­pij­ski spon­zor, knji­žni­čarji vsaj z lepil­nim tra­kom pre­kri­jejo vse napise Sony in nje­gove logo­tipe na opremi. Niso pa redki celo pri­ti­ski, naj se iz knji­žnic uma­knejo neza­že­lene knjige – ki jih ima ta ali ona inte­re­sna sku­pina za nemo­ralne, kri­vo­ver­ske ali bogoskrunske.

Pritisk eko­nom­ske raču­nice in pri­va­ti­za­cije je pred­vsem v ZDA mar­si­ka­tero podro­čje jav­nega življe­nja (šol­stvo, zdra­vstvo, kul­tura, reli­gija) že močno spre­me­nil; za večino obi­čaj­nih Američanov na slabše, če dana­šnje sta­nje pri­mer­jajo s tistim izpred dese­tle­tij. Za Evropo, ki pri teh tren­dih neko­liko zao­staja, lahko nasta­ja­nje ame­ri­ške »eko­nom­ske mono­kul­ture« pomeni resno svarilo.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x