Nepričakovani učinki ekonomskih spodbud

Ena od splo­šno spre­je­tih pred­po­stavk sodobne eko­no­mije pravi, da se lju­dje odzi­vajo na spod­bude. Zato eko­no­mi­sti pri ure­ja­nju raz­me­rij med gospo­dar­skimi subjekti in v družbi na splo­šno radi ope­ri­rajo s finanč­nimi nagra­dami in kaznimi. Davčne olaj­šave ali obre­me­ni­tve za posebne namene ter sub­ven­cije so tipi­čen pri­mer takega druž­be­nega inže­ni­ringa. Želimo pri­do­bi­vati več ele­k­trike iz obno­vlji­vih virov? Subvencionirajmo inte­re­sen­tom gra­dnjo sonč­nih elek­trarn! Želimo izbolj­šati zdravje pre­bi­val­stva na dolgi rok? Uvedimo davek na sladke pijače.

Eden od mno­gih pro­ble­mov, pove­za­nih s tem, je, da je težko vna­prej pred­vi­deti učinke takih ukre­pov. V pra­ksi »odzi­va­nje na spod­bude« ne deluje vedno tako, kot napo­ve­duje teo­rija, ki pred­vi­deva, da bo zaže­le­nega rav­na­nja več, če ga bomo spod­bu­dili tako, da ljudi zanj finančno nagra­dimo. In obra­tno: če želi družba zavi­rati neza­že­lena rav­na­nja, naj bi k temu pri­po­mo­gla denarna kazen, na pri­mer globa.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 26/2013, 4. julija 2013.
Toda empi­rična pre­ver­ja­nja takih hipo­tez mar­sik­daj naj­dejo pro­ti­pri­mere. Enega od njih sta pred leti opi­sala švi­car­ska eko­no­mi­sta Frey in Oberholzer-Gee.1 Šlo je za izbiro loka­cije za odla­ga­li­šče radi­o­ak­tiv­nih odpad­kov v švi­car­ski vasi Wolfenschiessen. Švica pro­i­zvede veliko jedr­skih odpad­kov in ta kraj je bil po raznih kri­te­ri­jih izbran kot naj­pri­mer­nejši za gra­dnjo odla­ga­li­šča zanje. Postavilo se je vpra­ša­nje, ali bodo vaščani spre­jeli tak poten­ci­alno neva­ren objekt v svoji oko­lici. Oblasti so vašča­nom ponu­dile finančno kom­pen­za­cijo, da bi jim to odlo­či­tev olaj­šale. Vsak pre­bi­va­lec bi v zameno za biva­nje v »obre­me­nje­nem oko­lju« dobi­val letno rento kot nado­me­stilo. Toda ankete so poka­zale, da je ponu­jena renta med pre­bi­val­stvom pod­poro objektu zni­žala in ne zvi­šala, kot je bilo pri­ča­ko­vano. Pred oblju­bljeno rento se je 51 odstot­kov anke­ti­ra­nih stri­njalo z objek­tom, po tem pa le 25%. Niti zvi­še­va­nje rente vse do zne­ska v pro­ti­vre­dno­sti 8700 ame­ri­ških dolar­jev letno za vsa­kega pre­bi­valca ni dose­glo zvi­ša­nja pod­pore. Rezultat je osta­jal »nelo­gi­čen«: s finančno spod­budo je bilo pod­pore manj kot brez nje. Dokler ni bilo denarja v igri, so se vaščani o pre­vzemu tve­ga­nja z nevar­nim objek­tom v bli­žini odlo­čali po svoji drža­vljan­ski zave­sti in odgo­vor­no­sti do sku­pno­sti, v kateri živijo. Ponujeno rento pa so razu­meli kot pod­ku­pnino in zavr­ni­tev je bila odraz tega, da je moralni vidik pre­vla­dal nad materialnim.

Vedenjska eko­no­mi­sta Gneezy in Rustichini pa sta pri­ka­zala obra­ten pri­mer.2 Tam se je neza­že­leno rav­na­nje, ki je bilo sprva neka­zno­vano, po tem, ko je zanj uve­dena kazen (torej, nega­tivna finančna spod­buda), še poslab­šalo. Starši otrok v nekem izra­el­skem vrtcu so imeli grdo navado, da so pre­po­zno pri­ha­jali po svoje otroke. Vzgojiteljice so zato morale osta­jati v službi še dolgo po koncu delov­nega časa. Da bi zamu­ja­nje zaje­zili, so v vrtcu uve­dli doda­tno pla­čilo za vsako zamudo star­šev. Toda v naspro­tju s pri­ča­ko­va­nji je bilo zamu­ja­nja poslej še več in ne manj. Ker so pla­čali kazen, so starši zdaj svoje zamu­ja­nje tol­ma­čili kot dopu­stno »pla­čljivo sto­ri­tev« in ne kot nevlju­dno deja­nje, za kate­rega se je treba opra­vi­čiti. Moralni zadr­žek zamu­dni­kov je odpa­del, doda­tni stro­šek pa ni bil dovolj boleč, da bi zamu­ja­nje odvra­čal. Uvedba kazni je imela torej prav naspro­ten učinek.

Zgornja pri­mera kažeta, da s finanč­nimi nagra­dami ali kaznimi ne moremo vedno usmer­jati obna­ša­nja ljudi. Vsega se z denar­jem pač ne da kupiti. Člo­ve­kovo odlo­ča­nje ne poteka le v eko­nom­ski (raci­o­nalni) sferi, ampak tudi v moralni. Razvpiti »homo oeco­no­mi­cus« je le zelo nena­tan­čen pri­bli­žek člo­ve­škega obna­ša­nja. In še sreča, da je tako, kajti v družbi pra­vih »homo oeco­no­mi­cu­sov« brez vsa­kr­šnih moral­nih zavor ne bi hotel živeti nihče.

  1. Frey, Bruno S. in Oberholzer-Gee, Felix: »The Cost of Price Incentives: An Empirical Analysis of Motivation Crowding-Out«, American Economic Review 87, št. 4 (September 1997), str. 746–55.
  2. Gneezy, Uri in Rustichini, Aldo: »A Fine is a Price«, Journal of Legal Studies 29 (Januar 2000), str. 1–17.
Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

En Komentar

  1. Objavljen na 11. avgust 2013 ob 00:10 | stalna povezava

    Uau, pre­se­ne­tljivo kaj se je zgo­dilo v tem izra­el­skem vrtcu. Ravno obra­tno, kar so pričakovali.

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x