»Ne vrivaj se! Počakaj, da boš na vrsti.« Tako začnemo otroke že zgodaj navajati na to, kako se čaka. V ozadju je temeljno »civilizacijsko« pravilo, ki se ga ljudje držimo – čakajoči smo med seboj enakopravni in »postrežba« poteka po pregovornem pravilu kdor prej pride, prej melje. Na kršitve pravila o vrivanju smo namreč običajno ljudje občutljivi. Po domnevah nevroznanstvenikov naj bi bili elementi čuta za pravičnost vgrajeni v človeške možgane, podobno kot instinkti, nagnenja in tabuji, kar vse naj bi bilo plod naravne selekcije bioloških in socialnih značilnosti, ki so prispevale k ohranitvi človeške vrste.
Nihče ne mara čakanja v vrsti. Pa naj gre za čakanje na vkrcanje v letalo (kjer bodo vsi prišli na vrsto) ali pa za nakup vstopnice za kak izjemen dogodek, npr. finale evropske nogometne lige prvakov, kjer je že vnaprej jasno, da je interesentov več, kot je na voljo vstopnic.
Pri ekskluzivnih športnih ali kulturnih dogodkih pride do »sekundarnega trga« podjetnih preprodajalcev, ki si zagotovijo večje število kart po redni ceni in jih potem poskušajo dražje prodati naprej tistim interesentom, ki jih niso mogli kupiti, ker niso imeli časa ali volje za celodnevno čakanje v vrsti pred odprtjem blagajn.
Z vidika ekonomske teorije ni nič narobe s tovrstnimi transakcijami. S prostovoljno izmenjavo denarja med interesentom in preprodajalcem sta oba na boljšem. Vstopnice se bodo na tak način znašle v rokah tistih, ki si jih najbolj želijo in so zanje pripravljeni največ plačati. Preprodajalčev zaslužek bo sicer ostal neobdavčen, v okviru sive ekonomije, ampak ta vidik teorija običajno zanemari. Podobno velja pri letalskih vozovnicah s prioritetnim vkrcanjem: letalska družba bo z njimi za enak let iztržila več, »neprioritetni« potniki pa bodo na vstop v letalo počakali malenkost dlje. Ekonomisti pri tem vidijo tržno učinkovitost.
Kaj pa, ko se tak »tržni« način preskakovanja vrste razširi na druga področja, kamor doslej komercialni vpliv ni segel? S tem vprašanjem se med drugim ukvarja harvardski profesor filozofije Michael J. Sandel v svoji novi knjigi Česa se ne da kupiti z denarjem: Moralne meje trga (Učila International, 2013).
V njej navaja mnoge novodobne načine kupovanja pravice do preskakovanja vrste. V ZDA se preprodajajo vstopnice za nacionalne parke, brezplačne vstopnice za papeževo maševanje na newyorškem stadionu, obstajajo pa celo specializirana podjetja za kupovanje vrstnega reda. Ta najemajo »čakalce« (običajno so to brezdomci, ki so pripravljeni v vrstah čakati za plačilo par dolarjev na uro), ki potem zagotovijo mesto pravemu interesentu, npr. lobistu, ki želi prisostvovati seji kongresnega odbora v Washingtonu, kjer je število obiskovalcev močno omejeno. V kitajskih bolnišnicah pa, pravi avtor, preprodajalci po sistemu »kdo da več« trgujejo celo z napotnicami za termin pregleda pri zdravnikih specialistih.
Kje je torej etična meja med situacijami, ko dopuščamo kupovanje vrstnega reda, in drugimi, kjer se nam to zdi nemoralno, se sprašuje avtor. Do katere meje so tržne zakonitosti v Ameriki že izrinile prejšnje norme enakopravnosti pri čakanju? Če se nam pri povsem komercialnih storitvah, npr. športnih dogodkih zdi dopustno kupovanje vrstnega reda, ali naj isto velja tudi za kulturo, šolstvo, zdravstvo, javne dobrine kot so nacionalni parki? Bosta na koncu žrtev še državna uprava in sodstvo? Sandel opozarja, da so v preteklih treh desetletjih tržni mehanizmi zavzeli veliko ozemlja, na katerega nekoč niso imeli vstopa. Stvari, za katere je bilo nekoč jasno, da se jih z nobenim denarjem ne da kupiti, je vse manj. Je pred nami trend vračanja proti nekdaj veljavnim normam ali pa so le-te izgubljene za vedno?
En Komentar
Ženske prodajajo pozitivne nosečniške teste, ki so med kupci zelo zaželeni, baje na ameriški varianti bolhe. Zgleda, da se da zdaj tudi to kupit http://www.zurnal24.si/zenske-prodajajo-pozitivne-nosecniske-teste-clanek-204304