Čakanje ali kupovanje vrstnega reda

Česa se ne da kupiti z denarjem»Ne vri­vaj se! Počakaj, da boš na vrsti.« Tako zač­nemo otroke že zgo­daj nava­jati na to, kako se čaka. V ozadju je temeljno »civi­li­za­cij­sko« pra­vilo, ki se ga lju­dje držimo – čaka­joči smo med seboj ena­ko­pravni in »postrežba« poteka po pre­go­vor­nem pra­vilu kdor prej pride, prej melje. Na krši­tve pra­vila o vri­va­nju smo namreč obi­čajno lju­dje obču­tljivi. Po domne­vah nevro­znan­stve­ni­kov naj bi bili ele­menti čuta za pra­vič­nost vgra­jeni v člo­ve­ške možgane, podobno kot instinkti, nagne­nja in tabuji, kar vse naj bi bilo plod naravne selek­cije bio­lo­ških in soci­al­nih zna­čil­no­sti, ki so pri­spe­vale k ohra­ni­tvi člo­ve­ške vrste.

Nihče ne mara čaka­nja v vrsti. Pa naj gre za čaka­nje na vkr­ca­nje v letalo (kjer bodo vsi pri­šli na vrsto) ali pa za nakup vsto­pnice za kak izje­men dogo­dek, npr. finale evrop­ske nogo­me­tne lige prva­kov, kjer je že vna­prej jasno, da je inte­re­sen­tov več, kot je na voljo vstopnic.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 29–30/2013, 25. julija 2013.
V takih pri­me­rih nam »trg« — kot razlo­žijo eko­no­mi­sti – ponudi reši­tve. Kjer je pov­pra­še­va­nje, nastane tudi ponudba. Pri poto­va­nju z letali imamo možnost kupiti bistveno dražjo vozov­nico v poslov­nem razredu, kjer čaka­nja v vrsti sko­rajda ni. Če ne zmo­remo poslov­nega razreda, nam pod­je­tnejše letal­ske družbe ponu­dijo malo dražjo karto eko­nom­skega razreda z doda­tno sto­ri­tvijo pri­o­ri­te­tnega vkrcanja.

Pri eksklu­ziv­nih špor­tnih ali kul­tur­nih dogod­kih pride do »sekun­dar­nega trga« pod­je­tnih pre­pro­da­jal­cev, ki si zago­to­vijo večje šte­vilo kart po redni ceni in jih potem posku­šajo dražje pro­dati naprej tistim inte­re­sen­tom, ki jih niso mogli kupiti, ker niso imeli časa ali volje za celo­dnevno čaka­nje v vrsti pred odpr­tjem blagajn.

Z vidika eko­nom­ske teo­rije ni nič narobe s tovr­stnimi tran­sak­ci­jami. S pro­sto­voljno izme­njavo denarja med inte­re­sen­tom in pre­pro­da­jal­cem sta oba na bolj­šem. Vstopnice se bodo na tak način zna­šle v rokah tistih, ki si jih naj­bolj želijo in so zanje pri­pra­vljeni naj­več pla­čati. Preprodajalčev zaslu­žek bo sicer ostal neob­dav­čen, v okviru sive eko­no­mije, ampak ta vidik teo­rija obi­čajno zane­mari. Podobno velja pri letal­skih vozov­ni­cah s pri­o­ri­te­tnim vkr­ca­njem: letal­ska družba bo z njimi za enak let iztr­žila več, »nepri­o­ri­te­tni« potniki pa bodo na vstop v letalo poča­kali malen­kost dlje. Ekonomisti pri tem vidijo tržno učinkovitost.

Kaj pa, ko se tak »tržni« način pre­ska­ko­va­nja vrste raz­širi na druga podro­čja, kamor doslej komer­ci­alni vpliv ni segel? S tem vpra­ša­njem se med dru­gim ukvarja har­vard­ski pro­fe­sor filo­zo­fije Michael J. Sandel v svoji novi knjigi Česa se ne da kupiti z denar­jem: Moralne meje trga (Učila International, 2013).

V njej navaja mnoge novo­dobne načine kupo­va­nja pra­vice do pre­ska­ko­va­nja vrste. V ZDA se pre­pro­da­jajo vsto­pnice za naci­o­nalne parke, brez­plačne vsto­pnice za pape­ževo maše­va­nje na newyor­škem sta­di­onu, obsta­jajo pa celo spe­ci­a­li­zi­rana pod­je­tja za kupo­va­nje vrstnega reda. Ta naje­majo »čakalce« (obi­čajno so to brez­domci, ki so pri­pra­vljeni v vrstah čakati za pla­čilo par dolar­jev na uro), ki potem zago­to­vijo mesto pra­vemu inte­re­sentu, npr. lobi­stu, ki želi pri­so­stvo­vati seji kon­gre­snega odbora v Washingtonu, kjer je šte­vilo obi­sko­val­cev močno ome­jeno. V kitaj­skih bol­ni­šni­cah pa, pravi avtor, pre­pro­da­jalci po sis­temu »kdo da več« trgu­jejo celo z napo­tni­cami za ter­min pre­gleda pri zdrav­ni­kih specialistih.

Kje je torej etična meja med situ­a­ci­jami, ko dopu­ščamo kupo­va­nje vrstnega reda, in dru­gimi, kjer se nam to zdi nemo­ralno, se spra­šuje avtor. Do katere meje so tržne zako­ni­to­sti v Ameriki že izri­nile prej­šnje norme ena­ko­prav­no­sti pri čaka­nju? Če se nam pri pov­sem komer­ci­al­nih sto­ri­tvah, npr. špor­tnih dogod­kih zdi dopu­stno kupo­va­nje vrstnega reda, ali naj isto velja tudi za kul­turo, šol­stvo, zdra­vstvo, javne dobrine kot so naci­o­nalni parki? Bosta na koncu žrtev še državna uprava in sod­stvo? Sandel opo­zarja, da so v pre­te­klih treh dese­tle­tjih tržni meha­nizmi zavzeli veliko oze­mlja, na kate­rega nekoč niso imeli vstopa. Stvari, za katere je bilo nekoč jasno, da se jih z nobe­nim denar­jem ne da kupiti, je vse manj. Je pred nami trend vra­ča­nja proti nek­daj veljav­nim nor­mam ali pa so le-te izgu­bljene za vedno?

Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

En Komentar

  1. Tina
    Objavljen na 2. september 2013 ob 11:05 | stalna povezava

    Žen­ske pro­da­jajo pozi­tivne noseč­ni­ške teste, ki so med kupci zelo zaže­leni, baje na ame­ri­ški vari­anti bolhe. Zgleda, da se da zdaj tudi to kupit http://www.zurnal24.si/zenske-prodajajo-pozitivne-nosecniske-teste-clanek-204304

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x