Sodišča o »dobrih ljudeh, ki so se enkrat spozabili«

resetkeNekdanji notra­nji mini­ster je ob izreku kazni lju­bljan­skega okro­žnega sodi­šča bivšemu direk­torju Merkurja Binetu Kordežu izja­vil: »Takšna obsodba je tisto, kar si vlada in drža­vljani želijo« (Dnevnik, 5. sep­tem­ber 2012). In res je prav Bine Kordež je med soje­njem več­krat potar­nal, da je sodi­šče pod pri­ti­skom javnosti.

Ni potrebno pose­bej doka­zo­vati, da je v Sloveniji doslej med lju­dmi veljalo pre­pri­ča­nje, da poli­cija pre­ga­nja kurje tatove, med­tem ko »belim ovra­tni­kom«, ki v lastne žepe pospra­vijo mili­jone, nihče nič ne more — ker znajo izko­ri­stiti luknje v zako­no­daji, imajo boljše odve­tnike ali, v naj­slab­šem pri­meru, nji­hova deja­nja v mli­nih sis­tema pre­gona zasta­rajo. Tudi zato je bil ver­je­tno leto­šnji zače­tek pre­sta­ja­nja zaporne kazni neka­te­rih raz­vpi­tih obso­jen­cev, nek­da­njih direk­tor­jev veli­kih pod­je­tij, pospre­mljen z odo­bra­va­njem ‘nava­dnih ljudi’ na uli­cah, ob šan­kih in na Twitterju. Dogajanje so z eki­pami na terenu spre­mljali osre­dnji TV mediji, ki so rado­ve­dni publiki poka­zali zapor­ni­ške celice in celo zapor­ni­ški jedilnik.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 34/2013, 5. sep­tem­bra 2013.
Tozadevna pri­vo­ščlji­vost ni kakšna poseb­nost Slovenije. Odnos splo­šne jav­no­sti do kri­mi­nala belih ovra­tni­kov spre­mljajo tudi dru­gje, še naj­več, kaj­pak v ZDA. Sodeč po štu­diji1, opra­vljeni leta 2005, se je v prvem dese­tle­tju 21. sto­le­tja odnos do gospo­dar­skega kri­mi­nala teme­ljito spre­me­nil. Javno mne­nje se v zadnjih letih zavzema za ostrejše sank­ci­o­ni­ra­nje poslov­nih golju­fij, zlo­rabe polo­žaja, davčne utaje, oško­do­va­nja upni­kov, pona­re­di­tve poslov­nih listin in podob­nih kazni­vih dejanj. To zao­stro­va­nje navse­za­dnje naka­zu­jejo tudi pri­so­jene kazni v odmev­nih pri­me­rih poslov­nih golju­fij. Medtem ko je leta 1990 finanč­nik Michael Milken dobil le dve leti zapora, je direk­tor pod­je­tja WorldCom Bernard Ebbers leta 2005 dobil že 25 let, raz­vpi­temu »upra­vljavcu pre­mo­že­nja« Bernardu Madoffu pa so leta 2009 za dol­go­le­tno vode­nje Ponzijeve sheme pri­so­dili naj­višjo možno zaporno kazen v tra­ja­nju 150 let.

V ZDA so oce­nili2, da sku­pna letna pre­mo­ženj­ska škoda zaradi kri­mi­nala »belih ovra­tni­kov« znaša preko 250 mili­jard dolar­jev, škoda kla­sič­nega kri­mi­nala (tatvine, golju­fije…) pa 17,6 mili­jarde dolar­jev. Slovensko raz­merje med tema dvema kate­go­ri­jama se od ame­ri­škega ne raz­li­kuje bistveno: poro­čilo o delu slo­ven­ske poli­cije za leto 2012 navaja oceno pre­mo­ženj­ske škode zaradi gospo­dar­skega kri­mi­nala na 449,5 mili­jona evrov, pre­mo­ženj­sko škodo zaradi pre­o­sta­lih kazni­vih dejanj pa na 88,2 mili­jona evrov. Beli ovra­tniki nare­dijo nepri­mer­ljivo več škode od ulič­nih tati­čev ali vlo­mil­cev (v zadevi Istrabenz-Pivovarna Laško je oči­tano oško­do­va­nje preko 20 mili­jo­nov evrov, v pri­meru Merkur-Merfin pa 9 mili­jo­nov evrov).

Ameriški raz­i­sko­valci so v pre­te­klem dese­tle­tju ugo­ta­vljali, da so bila v pre­te­klo­sti sodi­šča zelo blaga s sto­rilci gospo­dar­skih kazni­vih dejanj. Kot olaj­še­valne oko­li­ščine so upo­šte­vala, da gre za dotlej neka­zno­vane ljudi z ugle­dom v družbi, da gre za »dobre ljudi, ki so se enkrat spo­za­bili«, da gre za deja­nja brez nasi­lja, da ni jasno iden­ti­fi­ci­rane žrtve, vča­sih celo, da naj žrtve sploh ne bi bilo3 (kadar gre za pri­sva­ja­nje jav­nega denarja).

Kadar je glavni oško­do­va­nec pod­je­tje, je škoda dejan­sko pri­za­de­jana nje­go­vim del­ni­čar­jem (ame­ri­ška zadeva Enron, slo­ven­ska zadeva Pivovarna Laško-Istrabenz), upni­kom (banke poso­ji­lo­da­jalke, v pri­meru pre­čr­pa­va­nja denarja iz Merkurja), upo­ko­jen­cem pod­je­tja (pri pro­padu Enronovega pokoj­nin­skega sklada), ali pa stran­kam, za katere je sto­ri­lec domnevno izva­jal sto­ri­tev upra­vlja­nja pre­mo­že­nja (ame­ri­ški pri­mer Madoff in slo­ven­ski pri­mer Remius).

Kot je videti, so v ZDA zdaj pre­vla­dali argu­menti naspro­tni­kov zgo­raj ome­nje­nih olaj­še­val­nih oko­li­ščin in milega kazno­va­nja. Ti so opo­zar­jali, da deja­nja niso stor­jena hipno in v afektu, pač pa so teme­ljito načr­to­vana, izva­jana v dalj­šem časov­nem obdo­bju, pogo­sto s pona­re­ja­njem listin in fik­tiv­nimi pogod­bami, vča­sih tudi z vpli­va­njem na podre­jene delavce (raču­no­vodje, finanč­nike, interne revi­zorje). Danes ugo­ta­vljajo, da so druž­bene posle­dice gospo­dar­skega kri­mi­nala bistveno bolj ško­dljive kot je bilo videti nekoč. V slo­ven­ski jav­no­sti bo taka ugo­to­vi­tev zaradi seda­nje gospo­dar­ske krize kve­čjemu še bolj izra­zita kot v ZDA.

  1. Holtfreter K. et al.: Public per­cep­tion of white-collar crime and puni­shment, Journal of Criminal Justice 36 (2008), str. 50–60.
  2. Rosoff, S. M., Pontell, H. N. in Tillman, R. H. (2004): Profit without honor: White-collar crime and the loo­ting of America (2. izdaja). Upper Saddle River, NJ: Prentice-Hall, str. 27.
  3. Perri, F.S.: White-Collar Crime Punishment Too Much or Not Enough?, Fraud Magazine, Januar/Februar 2011, str. 21–22, 43–44
Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x