Nobena civilizacija ni večna

KompasKontroverzni škot­ski zgo­do­vi­nar Niall Ferguson je pred nekaj leti neko­liko raz­bur­kal jav­nost s svojo knjigo (in spre­mlja­jočo doku­men­tarno TV serijo na BBC) z naslo­vom Civilizacija  (izšla tudi v slo­ven­skem pre­vodu pri založbi UMco). V njej je zago­var­jal tezo, da je prak­tično ves znan­stveni in teh­nični napre­dek člo­ve­štva od 16. sto­le­tja naprej pro­i­zvod tako ime­no­vane zaho­dne civi­li­za­cije ozi­roma ljudi, ki izvi­rajo z majh­nega koščka skraj­nega zaho­dnega roba evra­zij­ske celine, ki ga je geo­graf­sko ome­jil s tri­ko­tni­kom Lizbona-Moskva-Glasgow (in ljudi, ki duhovno pri­pa­dajo temu pro­storu). Vzroke za to nena­dno pre­vlado Zahoda — saj je ta še v sre­dnjem veku v mar­si­čem teme­ljito zao­sta­jal za kitaj­sko ali arab­sko civi­li­za­cijo — je Ferguson našel v šestih »insti­tu­ci­jah« (v šir­šem pomenu besede): kon­ku­renč­no­sti, zna­no­sti, zasebni lastnini, medi­cini, potro­šni­ški družbi in delovni etiki.

Leta 2011, ko je knjiga izšla, je imel svet za seboj že tri leta naj­hujše gospo­dar­ske krize v zadnjih dese­tle­tjih in avtor knjigo kon­čuje z izzi­val­nim vpra­ša­njem, ali more­biti danes živimo prav v obdo­bju dokonč­nega zatona Zahoda po pol­ti­soč­le­tni pre­vladi. Dve leti pozneje je to domnevo raz­vil naprej v ravno tako pro­vo­ka­tivni knjigi Velika dege­ne­ra­cija: kako insti­tu­cije gni­jejo in gospo­dar­stva pro­pa­dajo. Današnji Zahod ni ravno per­spek­tivno obmo­čje: gospo­dar­ska rast je nizka ali celo nega­tivna, pojem eko­nom­ski libe­ra­li­zem je postal psovka. Indija, Kitajska in drugi »nasta­ja­joči trgi« se raz­vi­jajo nekaj­krat hitreje in teh­no­lo­ško dohi­te­vajo vodilne države sveta. Evropa bolj ali manj sta­gnira, Grčija ne spada več med »raz­vite trge.« Gospodarsko teži­šče sveta ni več nekje v sever­nem Atlantiku, tem­več nekje za Uralom.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 42–43/2013, 7. novem­bra 2013.
Ferguson je – za Zahod na splo­šno in na kon­kre­tnem pri­meru ZDA – iden­ti­fi­ci­ral štiri možne vzroke dana­šnjega sta­nja. Prvič, nebrz­dano javno zadol­že­va­nje, ki je za to, da dana­šnja gene­ra­cija udobno živi, obre­me­nilo pri­ha­ja­joče gene­ra­cije, ki so zaradi pomanj­ka­nja delov­nih mest že tako v neza­vi­dlji­vem polo­žaju. Odplačevanje poso­jil pred­sta­vlja tako velik delež v držav­nih pro­ra­ču­nih, kot red­ko­kdaj prej.

Drugič, pre­ti­ra­va­nje z regu­la­tivo. Upoštevanje vse bolj kom­ple­ksnega labi­rinta pred­pi­sov jemlje neso­raz­merno veliko resur­sov. Primer: novi­nar, ki je želel v New Yorku odpreti popol­dan­ski posel s pro­dajo limo­nade na stoj­nici, je za pri­do­bi­tev vseh potreb­nih dovo­ljenj pora­bil pet tednov in goro papirja. Ta obse­de­nost z regu­li­ra­njem do naj­manj­ših podrob­no­sti duši ino­va­tiv­nost, ino­va­cije pa so v družbi pomembne prav tako kot muta­cije v naravi. Brez ino­vi­ra­nja družba postane sta­tična in zao­stane – kot Kitajska v 15. stoletju.

Tretjič, ogro­žena je vla­da­vina prava kot eden od temelj­nih postu­la­tov zaho­dne civi­li­za­cije. Kot naj­huj­šega sovra­žnika vla­da­vine prava Ferguson vidi slabe zakone, ki jih zaradi pre­ve­li­kega obsega ni mogoče ustre­zno uve­lja­viti. Za izbruh finančne krize leta 2008 ni bila kriva zako­no­daja, pač pa (poleg pohlepa glav­nih akter­jev) pomanj­kljiv nad­zor s strani za to zadol­že­nih inšti­tu­cij, in sank­ci­o­ni­ra­nje krši­te­ljev. Razvpiti zakon »Dodd-Frank«, ki je nastal kot reak­cija na krizo, ima 850 strani, sku­paj s podre­je­nimi pred­pisi pa več tisoč. Odvetniške pisarne si manejo roke in vla­da­vina prava se je izro­dila v vla­da­vino pravnikov.

Četr­tič, civilna družba, ki je pred­vsem v anglo­sa­škem svetu dolgo časa pred­sta­vljala močno pro­ti­u­tež (kon­ti­nen­tal­nemu) pre­pri­ča­nju, da mora tudi soci­alne funk­cije pre­vzeti država, je oto­pela. Član­stvo v zdru­že­njih, od rota­rij­cev in lio­ni­stov, do sin­di­ka­tov, kul­tur­nih, špor­tnih in dru­gih inte­re­snih dru­štev se osipa. Upadajo pro­sto­volj­stvo, dobro­del­nost in ude­ležba pri ure­ja­nju kra­jev­nih in samo­u­prav­nih zadev. Identifikacija ljudi z lokalno sku­pno­stjo je nizka. Tovrstni soci­alni kapi­tal, ki je v 20. sto­le­tju obču­tno pri­po­mo­gel k dvigu bla­gi­nje pre­bi­val­stva, se zla­goma razkraja.

Koliko od teh šti­rih ele­men­tov črno­gle­dega Fergusonovega sce­na­rija lahko odklju­kamo, da veljajo tudi v Sloveniji? Tri in pol?

Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x