Medikalizacija tudi v pravu

The BossKo v dnev­nem časo­pisu pre­be­remo, da se raz­vpi­temu obto­žencu iz afere Čista lopata ni bilo treba ude­le­žiti pre­do­brav­nav­nega naroka, ker po mne­nju psi­hi­a­trov »ni spo­so­ben smi­sel­nega pogo­vora«, se spo­mnimo na nepri­ča­ko­vano veliko vlogo medi­cin­skih odpust­kov v sodnih postopkih.

Odgovornost oseb za izvr­šena kazniva deja­nja je sicer od nek­daj vezana na »pri­štev­nost« v šir­šem pomenu besede. Slovenski kazen­ski zako­nik npr. v 21. členu navaja, da »kdor je sto­ril pro­ti­pravno deja­nje, ko še ni bil star 14 let, ne more biti sto­ri­lec kazni­vega deja­nja,« s čimer je izra­ženo splo­šno pre­pri­ča­nje, da je otrok duševno še nera­zvita oseba. V 29. členu zako­nik nada­ljuje: »Kdor ob sto­ri­tvi pro­ti­prav­nega deja­nja ni bil pri­šte­ven, ni kriv« in poja­snjuje, da to velja »če sto­ri­lec ob sto­ri­tvi pro­ti­prav­nega deja­nja ni mogel razu­meti pomena svo­jega deja­nja ali ni mogel imeti v obla­sti svo­jega rav­na­nja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.«

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 6–7/2014, 13. febru­arja 2014.
Stalni razvoj medicinsko-bioloških disci­plin, ki jih sku­pno poi­me­nu­jejo z besedo nevro­zna­nost, ves čas odpira nova vpra­ša­nja. Nevrologi znajo danes razlo­žiti mar­si­ka­tero duševno ano­ma­lijo z mehan­skimi (npr. neo­pa­zni tumor) ali kemič­nimi (hor­mon­sko nerav­no­vesje) razlogi v možga­nih. Nevroznanstvenik dr. David Eagleman v svoji polju­dno­znan­stveni knji­žni uspe­šnici Prikrito: neznano življe­nje člo­ve­ških možga­nov  (založba UMco, 2014) navaja pri­mer šti­ri­de­se­tle­tnega poro­če­nega moškega Alexa, ki je nena­doma začel kazati ped­ofil­ska nagnje­nja – teh nje­gova žena v dvaj­se­tih letih zakon­ske zveze nikoli prej ni zaznala. Po dol­go­traj­nih hudih gla­vo­bo­lih je pri­stal pri nevro­logu, ki je pri njem odkril tumor v orbi­to­fron­talni možgan­ski skorji. Ko so mu tumor odstra­nili, so nje­gova ped­ofil­ska nagnje­nja izgi­nila tako nena­dno, kot so se poja­vila. Spet dru­ga­čen je pri­mer 23-letnega Kanadčana Kennetha Parksa, ki se je leta 1987 sredi noči z avtom odpe­ljal 20 km daleč do hiše svoje tašče in jo z nožem zabo­del do smrti. Medicinski izve­denci so na soje­nju doka­zali, da je vse to, vključno z vožnjo avto­mo­bila, sto­ril ne po svoji volji, tem­več v spa­nju – v redki obliki meseč­no­sti ali somnam­bu­lizma. Bil je oproščen.

Eagleman se kot vodja med­na­ro­dne Iniciative za nevro­zna­nost v pravu (www.neulaw.org) zavzema za upo­šte­va­nje sve­žih znan­stve­nih izsled­kov in pri­la­go­di­tev kazen­skega prava v tej smeri. Člani ini­ci­a­tive doka­zu­jejo, da bomo v pri­ho­dno­sti za vse večji delež zlo­či­nov znali najti bio­lo­ške vzroke pri sto­ril­cih. Zato naj bi bilo treba po nji­ho­vem mne­nju pravno loč­nico med pri­štev­no­stjo in nepri­štev­no­stjo pre­mi­kati, saj se bo dalo vse bolj ute­me­ljeno doka­zo­vati , da sto­ri­lec (umora, uboja, posil­stva) zaradi bio­ke­mič­nih razlo­gov v nje­go­vem živč­nem sis­temu »ni mogel imeti v obla­sti svo­jega ravnanja.«

Seveda je tovr­stno sta­li­šče danes zelo kon­tro­ver­zno. Ne le zaradi uve­lja­vlje­nega retri­bu­tiv­nega načela v družbi, ampak tudi zaradi »medi­ka­li­za­cije« življe­nja. Psihiatrična medi­cina namreč kar naprej izu­mlja nove bole­zen­ske motnje (npr. pre­na­je­da­nje, kom­pul­zivno pra­ska­nje) in sin­drome (npr. jeru­za­lem­ski, stockholm­ski). Diagnostični in sta­ti­stični pri­roč­nik dušev­nih motenj (DSM-V), ki ga izdaja Ameriško psi­hi­a­trično zdru­že­nje in velja za biblijo psi­hi­a­trije, teh motenj na sko­raj tisoč stra­neh našteva kar 365.

Na naspro­tnem bregu od ura­dne psi­hi­a­trije pa je bil nedavno pre­mi­nuli »antip­si­hi­a­ter« Thomas Szasz, ki je v knjigi Kraja člo­veka: eseji proti medi­ka­li­za­ciji vsak­da­njega življe­nja (Založba UMco, 2013) argu­men­ti­rano in nepo­sre­dno napa­del psi­hi­a­trijo, ki da je pod­le­gla »far­ma­ko­krat­skemu kultu bole­zni« in komer­ci­al­nim inte­re­som far­ma­cevt­ske indu­strije. Szasz ostaja trdno na sta­li­šču, da se člo­vek kot svo­bo­dno bitje sam odloča za svoja rav­na­nja, zato mora zanje tudi odgovarjati.

Siva cona med obema eks­tre­moma bo gotovo še dolgo časa zapo­slo­vala pra­vo­sodje in sno­valce kazen­ske zako­no­daje po svetu. In če se vrnemo k nezgo­vor­nemu obto­žencu z začetka članka: psi­hi­a­trična biblija DSM-V dejan­sko – brez heca — kot bole­zen navaja tudi »motnjo v soci­alni komunikaciji«.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika, zdravstvo z značko , , , .

En Komentar

  1. Objavljen na 19. marec 2015 ob 08:41 | stalna povezava

    Odvetnik Luigi Varanelli v Večeru piše o pra­vič­no­sti in nepri­štev­no­sti v sod­stvu in sumi, da Breivik, če bi pokol izvr­šil pri nas, od našega sod­stva dobil nasle­dnje: »Obtoženec ni kriv, ker v času deja­nja ni bil pri­šte­ven. Izrečen je var­no­stni ukrep obve­znega psi­hi­a­trič­nega zdra­vlje­nja za obdo­bje petih let.«

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x