Karl Marx in zahodna civilizacija

Civilizacija - FergusonIzvolitev radi­kal­nih soci­a­li­stov v slo­ven­ski par­la­ment nekako sovpada tudi z vno­vično popu­lar­no­stjo Karla Marxa in mar­ksi­stič­nih idej, pred­vsem med mla­dino, ki nima nobe­nih izku­šenj iz življe­nja v soci­a­lizmu. O pomenu Marxa za zaho­dno civi­li­za­cijo je pisal tudi zgo­do­vi­nar Niall Ferguson v svoji uspe­šnici Civilizacija, ki je rav­no­kar izšla tudi v slo­ven­skem pre­vodu. Sledi odlo­mek iz knjige, z dovo­lje­njem založnika:

…Utemeljitelja komu­nizma Karl Marx in Friedrich Engels sta bila le dva od mno­gih radi­kal­nih kri­ti­kov indu­strij­ske družbe, toda prav onadva sta uspela sesta­viti prvi notra­nje kon­si­sten­ten načrt alter­na­tivne druž­bene ure­di­tve. Ker je bil to zače­tek raz­kola zno­traj zaho­dne civi­li­za­cije, ki je tra­jal sko­raj sto­le­tje in pol, se moramo za hip usta­viti in raz­i­skati pore­klo njune teo­rije. Ob meša­nici Heglove filo­zo­fije, ki je na zgo­do­vin­ski pro­ces gle­dala dia­lek­tično, in Ricardove poli­tične eko­no­mije, ki je raz­la­gala zmanj­še­va­nje dono­sno­sti kapi­tala in »žele­zni« zakon niz­kih plač, je mar­ksi­zem pre­vzel Carlylov gnus nad indu­strij­sko eko­no­mijo in nostal­gijo v njem zame­njal z utopijo.

Sam Marx je bil zoprna oseba. Bil je grob pole­mik in zane­mar­jen »žicar«, ki se je rad poba­hal, da je bila nje­gova žena rojena kot baro­nica von Westphalen, a je vse­eno zaplo­dil neza­kon­skega sina s hišno služ­ki­njo. Edinkrat, ko je zapro­sil za službo (za ura­dni­ško mesto na žele­znici), je bil zavr­njen zaradi popol­noma neči­tljive pisave. Poskušal se je s špe­ku­li­ra­njem na borzi, a je bil pri tem brez­u­pno neu­spe­šen. Zato je bil večino življe­nja odvi­sen od milo­ščine, ki mu jo je dajal Engels, ki mu je bil soci­a­li­zem hobi, poleg lova na lisice in žen­skar­stva. Njegova prava služba je bila vode­nje ene od oče­to­vih tovarn bom­baža v Manchestru (ki je imela paten­ti­ran izde­lek, znan kot »dia­man­tna nit«). Noben člo­vek v zgo­do­vini ni z večjim zado­volj­stvom ugri­znil roke, ki ga je hra­nila, kakor je Marx ugri­znil roko »kra­lja bombaža«.

Bistvo mar­ksizma je bilo pre­pri­ča­nje, da je indu­strij­ska eko­no­mija obso­jena na ustvar­ja­nje nezno­sno nee­nake družbe, raz­de­ljene na bur­žo­a­zijo, lastnike kapi­tala in pro­le­ta­riat brez pre­mo­že­nja. Kapitalizem naj bi neiz­pro­sno zah­te­val kon­cen­tra­cijo kapi­tala v rokah vse manj­šega šte­vila ljudi, vsem dru­gim pa je bila name­njena usoda pla­ča­nih sužnjev, kar je pome­nilo, da so pla­čani le »toliko, kot je abso­lu­tno nujno, da dela­vec ostane pri življe­nju in dela naprej«. V 32. poglavju komajda ber­lji­vega Kapitala (1867) je Marx takole pre­ro­ko­val neiz­be­žni konec:

Sočasno z neneh­nim pove­če­va­njem šte­vila kapi­ta­li­stič­nih magna­tov, ki si pri­sva­jajo in mono­po­li­zi­rajo vse pred­no­sti tega pro­cesa trans­for­ma­cije, se širijo beda, tla­če­nje, poni­že­va­nje, suženj­stvo in izko­ri­šča­nje; toda obe­nem se krepi tudi revolt dela­vskega razreda. /…/ Centralizacija pro­duk­cij­skih sred­stev in soci­a­li­za­cija delovne sile doseže točko, ko nista več zdru­žljivi s svo­jim kapi­ta­li­stič­nim ovo­jem. Ta ovoj se je raz­tr­gal. Pogrebni zvo­novi kapi­ta­li­stične zasebne lastnine donijo. Razlastitelji bodo razlaščeni.

Ta izsek nima po naklju­čju wagner­jan­skega obe­ležja; delno spo­mi­nja na Somrak bogov, delno na Parsifala. Toda v času izdaje te knjige je veliki skla­da­telj Wagner že davno pustil za seboj duh leta 1848. Namesto tega je himna mar­ksizma postala pesem Eugèna Pottierja Internacionala. Z melo­dijo Pierra de Geyterja je pozi­vala »zasu­žnjene mno­žice«, naj opu­stijo reli­gi­o­zno pra­zno­verje in naci­o­nalno pri­pa­dnost in se spo­pa­dejo z »lopovi« in nji­ho­vimi poma­gači, tirani, gene­rali, vla­darji in plemiči.

Preden se lotimo ugo­ta­vlja­nja, kje so se Marx in nje­govi sle­dilci motili, moramo pri­znati, v čem so imeli prav. Neenakost se je zaradi indu­strij­ske revo­lu­cije dejan­sko pove­čala. V letih 1780 do 1830 se je pro­i­zvod na delavca v Združenem kra­lje­stvu pove­čal za 25 odstot­kov, plače pa so zra­sle samo za pet odstot­kov. Delež naci­o­nal­nega dohodka, ki se je ste­kal k naj­bo­ga­tej­šemu odstotku pre­bi­val­stva, je nara­sel s 25 odstot­kov leta 1801 na 35 odstot­kov leta 1848. Leta 1820 je v Parizu pri­bli­žno devet odstot­kov pre­bi­val­stva spa­dalo med »pose­stnike in ren­tnike« (ki so živeli od svo­jih vla­ganj) in ti so imeli sku­paj v lasti 41 odstot­kov vsega regi­stri­ra­nega pre­mo­že­nja. Do leta 1911 je ta delež nara­sel na 52 odstot­kov. V Prusiji se je delež dohodka, ki ga je dobi­valo zgor­njih pet odstot­kov pre­bi­val­stva, pove­čal z 21 odstot­kov leta 1854 na 27 odstot­kov leta 1896, in potem na 43 odstot­kov leta 1913. Očitno se je v indu­stri­a­li­zi­ra­nih druž­bah v 19. sto­le­tju pove­če­vala nee­na­kost. Posledice so bile pred­vi­dljive. Med epi­de­mijo kolere leta 1892 v Hamburgu, na pri­mer, je bila sto­pnja umr­lji­vo­sti med lju­dmi z manj kot 800 mar­kami letnega dohodka kar tri­najst­krat višja kot pri lju­deh z dohod­kom nad 50.000 mark. Ni bilo ravno treba biti mar­ksist, da bi bili zgro­ženi nad toli­kšno nee­na­ko­stjo v indu­strij­ski družbi. Tovarnar vali­žan­skega pore­kla Robert Owen, ki je leta 1817 sko­val besedo soci­a­li­zem, si je zami­slil dru­ga­čen eko­nom­ski model, ki bi teme­ljil na zadru­žni pro­i­zvo­dnji in uto­pič­nih vaseh, podob­nih tistim, ki jih je sam usta­no­vil pri Orbistonu na Škot­skem in v New Harmonyju v Indiani. Celo irski estet in duho­vi­tež Oscar Wilde je pre­po­znal temelj druž­bene bede, na kate­rem je slo­nel pre­fi­njeni svet književnosti:

To so reveži; pri njih ni ugla­je­nih manir ali šar­man­tnega govora ali civi­li­zi­ra­no­sti. /…/ Njihovi kolek­tivni moči člo­ve­štvo dol­guje velik del mate­ri­al­nega bla­go­sta­nja. Toda ob tem, ko daje mate­ri­alni rezul­tat, revni člo­vek ostaja popol­noma nepo­mem­ben. On je samo neskončno maj­hen atom moči, ki ga prav­za­prav tlači; tej moči ustreza, da je tla­čen, kajti zato je bolj ubo­gljiv. /…/ Agitatorji so lju­dje, ki se vple­tajo in nago­var­jajo neki pov­sem zado­vo­ljen druž­beni razred in v njem sejejo neza­do­volj­stvo. To je razlog, da so agi­ta­torji tako nujni. Brez njih v našem nepo­pol­nem polo­žaju ne bi bilo napre­do­va­nja proti civi­li­za­ciji. /…/ [Toda] dej­stvo je, da civi­li­za­cija potre­buje sužnje. Grki so pri tem imeli prav. Če ni sužnjev, ki opra­vljajo uma­zano, odvra­tno, neza­ni­mivo delo, posta­neta kul­tura in kon­tem­pla­cija sko­raj nemo­goči. Člo­ve­ško suženj­stvo je napačno, neza­ne­sljivo in demo­ra­li­zi­ra­joče. Prihodnost člo­ve­štva teme­lji na mehan­skem suženj­stvu, na suženj­stvu strojev.

Toda revo­lu­cija, katere se je bal Wilde in po kateri je hre­pe­nel Marx, se nikoli ni zgo­dila, vsaj ne tam, kjer bi se po nje­go­vem morala. Prevrati leta 1830 in leta 1848 so bili bolj rezul­tat krat­ko­traj­nih sko­kov cen hrane in finanč­nih kriz kot pa druž­bene pola­ri­za­cije. Ko se je v Evropi pove­če­vala pro­duk­tiv­nost kme­tij­stva, ko je rasla zapo­sle­nost v indu­striji in ko se je nižala ampli­tuda gospo­dar­skih ciklov, je upa­dalo tve­ga­nje za revo­lu­cijo. Namesto sta­plja­nja v osi­ro­ma­šeno mno­žico se je pro­le­ta­riat raz­de­lil na »dela­vsko ari­sto­kra­cijo« z vešči­nami in »lum­pen­pro­le­ta­riat« z grehi. Prvi so dajali pred­nost stav­kam in kolek­tiv­nim poga­ja­njem pred revo­lu­cijo in si tako zago­to­vili realno viša­nje plač. Drugi pa so dajali pred­nost džinu. Spodobni dela­vski razred je imel svoje sin­di­kate in dela­vske klube. Grobijani so imeli vari­ete in ulične pretepe.

Recept Komunističnega mani­fe­sta nika­kor ni bil pri­vla­čen za indu­strij­ske delavce, kate­rim je bil prav­za­prav name­njen. Marx in Engels sta zago­var­jala odpravo zasebne lastnine, odpravo dedo­va­nja, cen­tra­li­za­cijo kre­di­ti­ra­nja in komu­ni­ka­cij, državno lastni­štvo vseh tovarn in pro­duk­cij­skih sred­stev, obli­ko­va­nje »indu­strij­ske armade za polje­del­stvo«, odpravo raz­like med mestom in pode­že­ljem, odpravo dru­žine, »sku­pnost žena« (menja­va­nje soprog) in odpravo naro­dnih sku­pno­sti. V naspro­tju s tem so se libe­ralci 19. sto­le­tja zavze­mali za ustavno vla­da­vino, svo­bodo govora, tiska in zdru­že­va­nja, volilno reformo, ki bi zago­to­vila širše poli­tično zastop­stvo, svo­bo­dno trgo­vino in – tam, kjer še ni bila dose­žena – naci­o­nalno samo­o­dločbo (»samo­u­pravo«). V pol sto­le­tja po vsta­jah leta 1848 je bilo večino tega dose­že­nega – v vsa­kem pri­meru je bilo dose­že­nega dovolj, da so bile pre­dla­gane Marxove in Engelsove reši­tve odveč. Leta 1850 je več kot petina pre­bi­val­stva imela volilno pra­vico samo v treh drža­vah: Franciji, Švici in Grčiji. Leta 1900 je bilo takih držav deset, tik pod petin­skim pra­gom pa sta bili Britanija in Šved­ska. Širša zasto­pa­nost je pome­nila več zako­no­daje, ki je bila ugo­dna za manj pre­mo­žne – svo­bo­dna trgo­vina v Britaniji je pome­nila cenejši kruh, in cenejši kruh je sku­paj z rasto­čimi pla­čami zaradi pri­ti­ska sin­di­ka­tov pome­nil realno mate­ri­alno izbolj­ša­nje za delavce. Dnevne mezde grad­be­nih delav­cev v Londonu so se v letih 1848 do 1913 realno pod­vo­jile (z upo­šte­va­njem infla­cije). Širša poli­tična zasto­pa­nost je vodila k pro­gre­siv­nejši obdav­či­tvi. Britanija je uti­rala pot, ko je leta 1842 sir Robert Peel uve­del mir­no­dobni davek na doho­dek; leta 1913 je bila stan­dar­dna sto­pnja 14 peni­jev na funt (6 odstot­kov). Pred letom 1842 je bri­tan­ska zakla­dnica tako rekoč ves doho­dek dobi­vala iz posre­dne obdav­či­tve potro­šnje, s cari­nami in tro­ša­ri­nami, ki so regre­si­ven davek, ki postaja pro­por­ci­o­nalno manjši, čim boga­tejši je davčni zave­za­nec. Leta 1913 je že tre­tjina dohodka pri­ha­jala iz nepo­sre­dne obdav­či­tve soraz­merno pre­mo­žnih. Leta 1842 osre­dnja vlada ni pora­bila tako rekoč nič za izo­bra­že­va­nje, ume­tnost in zna­nost. Leta 1913 je za te namene šlo deset odstot­kov vseh izdat­kov. Takrat je Britanija že posne­mala Nemčijo z uvedbo državne pokoj­nine za ostarele.

Marx in Engels sta se torej motila v dveh stva­reh. Prvič, njun žele­zni zakon o pla­čah se je izka­zal za nesmi­sel. Bogastvo se je v kapi­ta­lizmu dejan­sko kon­cen­tri­ralo in tako je ostalo do druge četr­tine 20. sto­le­tja. Toda raz­like v dohod­kih so se začele zmanj­še­vati, ko so plače realno nara­ščale in je obdav­či­tev posta­jala manj regre­sivna. Kapitalisti so razu­meli tisto, kar je Marxu ušlo: da so delavci obe­nem tudi potro­šniki. Zato ni imelo smi­sla držati nji­ho­vih mezd na mini­mumu. Nasprotno, kot je vse bolj nazorno doka­zo­val pri­mer ZDA, ni večjega poten­ci­al­nega trži­šča za večino kapi­ta­li­stič­nih pod­je­tij od nji­ho­vih lastnih zapo­sle­nih. Namesto obsodbe mno­žic na »siro­ma­še­nje« je meha­ni­za­cija teks­tilne pro­i­zvo­dnje ustva­rila velike možno­sti zapo­slo­va­nja za zaho­dne delavce – resda na račun indij­skih pre­dil­cev in tkal­cev –, pada­nje cen bom­baža in dru­gega blaga pa je pome­nilo, da so si lahko zaho­dni delavci s svo­jimi teden­skimi mez­dami kupili vse več. Ta uči­nek je naj­bolj viden v ogro­mni raz­liki med zaho­dnimi in neza­ho­dnimi mez­dami in v življenj­skem stan­dardu v tem obdo­bju. Celo na Zahodu se je močno pove­čala raz­lika med indu­stri­a­li­zi­rano pred­ho­dnico in zao­sta­lim pode­že­ljem. V zgo­dnjem 17. sto­le­tju se realna plača (pri­la­go­jena za rast življenj­skih stro­škov) nekva­li­fi­ci­ra­nega delavca v Londonu ni bistveno raz­li­ko­vala od plače nje­go­vega kolega v Milanu. Toda od sre­dine 18. sto­le­tja do sre­dine 19. sto­le­tja so se Londončani pre­ma­knili daleč naprej. Na vrhuncu tega veli­kega raz­ko­raka zno­traj Evrope so bile lon­don­ske realne plače kar šest­krat višje od milan­skih. Ko je v drugi polo­vici 19. sto­le­tja indu­stri­a­li­za­cija zajela severno Italijo, se je vrzel začela zmanj­še­vati, tako da je raz­merje pred začet­kom prve sve­tovne vojne zna­šalo tri proti ena. Tudi nem­ški in nizo­zem­ski delavci so bili dele­žni kori­sti od indu­stri­a­li­za­cije, ven­dar so tudi oni leta 1913 še zao­sta­jali za svo­jimi angle­škimi kolegi. Kitajski delavci, po drugi strani, pa se niso bli­žali angle­škim rav­nem. V veli­kih mestih, kot sta Peking in Kanton, kjer so bile plače naj­višje, so grad­beni delavci dobi­vali ekvi­va­lent treh gra­mov sre­bra na dan, pri čemer ni bilo nobene povi­šice v 18. sto­le­tju in le rahla rast v 19. sto­le­tju ter v zgo­dnjem 20. sto­le­tju (na 5 do 6 gra­mov). Nekaj mini­mal­nega napredka je bilo za delavce v Kantonu po letu 1900, delavci v Sichuanu pa so osta­jali skrajno revni. Londonskim delav­cem so se plače dvi­gnile z 18 gra­mov v letih 1800 do 1870 na 70 gra­mov v letih 1900 do 1913. Prilagojeno za stro­ške pre­ži­vlja­nja dru­žine se je življenj­ski stan­dard pov­preč­nega kitaj­skega delavca v 19. sto­le­tju zmanj­še­val, naj­bolj med tai­pin­škim upo­rom (glej šesto poglavje). Res so bili življenj­ski stro­ški na Kitajskem nižji kot v seve­ro­za­ho­dni Evropi. Treba pa se je spo­mniti, da so Londončani in Berlinčani tistega časa uži­vali bistveno razno­vr­stnejšo pre­hrano – kruh, mlečne izdelke in meso –, ki so jo obilno popla­ko­vali z alko­ho­lom, med­tem ko so se vzho­dni Azijci pre­hra­nje­vali z rižem in dru­gimi žiti. Vseeno se zdi ustre­zna ocena, da je v dru­gem dese­tle­tju 20. sto­le­tja raz­merje v življenj­skem stan­dardu med Londonom in Pekingom zna­šalo okoli šest proti ena v pri­mer­javi z dve proti ena v 18. stoletju.

Druga napaka, ki sta jo zagre­šila Marx in Engels, je bilo pod­ce­nje­va­nje pri­la­go­dlji­vo­sti držav 19. sto­le­tja, posebno ko so se te lahko uza­ko­nile kot naci­o­nalne države.

 

Opis knjige na sple­tni strani založbe z možno­stjo nakupa po posebni sple­tni ceni (-10%)
Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x