Mož na nebotičniku in svobodna volja

Na sopa­ren prvi avgu­sto­vski dan leta 1966 se je pet­in­dvaj­se­tle­tni Charles Whitman z dvi­ga­lom pov­zpel na vrh nebo­tič­nika teksa­ške uni­verze v Austinu. Potem je po sto­pni­cah odšel na raz­gle­dno plo­ščad, s seboj pa je tovo­ril poln kov­ček pušk in stre­liva. Na vrhu je naprej s puški­nim kopi­tom ubil recep­torko, nato je stre­ljal proti dvema dru­ži­nama, ki sta pri­ha­jali po sto­pni­cah, potem pa je začel pobi­jati ljudi pod nebo­tič­ni­kom. Prva žen­ska, ki jo je ustre­lil, je bila noseča. Ko je nekaj ljudi pri­te­klo k njej, da bi ji poma­gali, je ustre­lil še vanje. Potem je nada­lje­val s pešci na ploč­niku in z voz­ni­kom rešilca, ki je pri­šel na pomoč.

Noč pred tem je Whitman sedel pred svoj pisalni stroj in natip­kal poslo­vilno pismo:

Ne razu­mem, kaj se mi dogaja te dni. Doslej sem bil pov­prečno razu­men in inte­li­gen­ten mla­de­nič. Vendar pa sem zadnje čase (ne spo­mnim se, kdaj se je začelo) postal žrtev šte­vil­nih nena­va­dnih in nera­zu­mnih misli.

Odlomek iz knjige Davida Eaglemana PRIKRITO: Neznano življe­nje naših možga­nov. Objavljeno z dovo­lje­njem založbe UMco.
Ko se je raz­ve­dela novica o stre­lja­nju, so bili vsi raz­po­lo­žljivi austin­ski poli­ci­sti pozvani v uni­ver­zi­te­tni kam­pus. Po več urah so se trije poli­ci­sti in civi­list, ki jim je poma­gal, pre­bili po sto­pni­cah na raz­gle­dno plo­ščad in ubili Whitmana. Poleg njega je bilo mrtvih še 13 nje­go­vih žrtev, ranje­nih pa je bilo 33 ljudi.

Zgodba o Whitmanovem moril­skem pohodu je postala glavna novica nasle­dnjega dne po vsej državi. In ko so pre­i­sko­valci pri­šli k Whitmanu domov, je zgodba dobila še tra­gični doda­tek. Zjutraj, pre­den se je odpra­vil proti nebo­tič­niku, je umo­ril svojo mamo in zaklal svojo ženo med spa­njem. Po teh dveh umo­rih se je vrnil k svo­jemu poslo­vil­nemu pismu in z roko dopisal:

Po dol­gem raz­mi­šlja­nju sem se odlo­čil, da bom ubil svojo ženo Kathy. Zelo jo imam rad in bila mi je dobra žena, kakr­šno bi si želel vsak moški. Ne znam raci­o­nalno razlo­žiti ali poka­zati na kon­kre­ten vzrok, zakaj to počnem …

Šoku zaradi umo­rov se je pri­dru­žilo pre­se­ne­če­nje zaradi popol­nega kon­tra­sta med moril­skim div­ja­njem in nje­go­vim pov­preč­nim, pov­sem neiz­sto­pa­jo­čim dote­da­njim življe­njem. Whitman je bil nek­da­nji skavt­ski sta­re­šina in mari­nec, potem je delal kot ban­čni usluž­be­nec in je še vedno delo­val kot pro­sto­voljni skavt­ski vodnik. Kot otrok je na inte­li­genč­nem testu po metodi Stanford-Binet dose­gel 138 točk, kar ga je uvr­ščalo v naj­višji pro­mil popu­la­cije. Zato so se po Whitmanovem zlo­činu mno­gim pora­jala šte­vilna vprašanja.

Ne samo dru­gim, tem­več tudi Whitmanu samemu. V poslo­vil­nem pismu je zah­te­val, naj na njem opra­vijo avtop­sijo, da bi ugo­to­vili, ali se mu je kaj pre­ma­knilo v možga­nih, kajti sumil je na nekaj takega. Nekaj mese­cev pred stre­lja­njem je zapi­sal v svoj dnevnik:

Enkrat sem se dve uri pogo­var­jal z zdrav­ni­kom o svo­jih stra­ho­vih, da me pre­vze­majo nasilne misli. Po tem pogo­voru zdrav­nika nisem ponovno sre­čal in od takrat se s svo­jim dušev­nim vihar­jem spo­pa­dam sam, kot je videti, brez uspeha.

Whitmanovo tru­plo so v mrtva­šnici seci­rali in pre­i­sko­va­lec je iz loba­nje odstra­nil možgane. V njih je odkril tumor v veli­ko­sti kovanca. Ta tumor, ki se ime­nuje gli­o­bla­stom, se je raz­ra­sel pod tala­mu­som, tako da je pre­kril hipo­ta­la­mus in pri­ti­skal na tre­tje obmo­čje, amig­dalo. Amigdala je vklju­čena v upra­vlja­nje čustev, še posebno strahu in agre­sije. Konec 19. sto­le­tja so raz­i­sko­valci odkrili, da je poškodba amig­dale lahko vzrok za čustvene motnje. V tri­de­se­tih letih 20. sto­le­tja sta bio­loga Heinrich Klüver in Paul Bucy doka­zala, da poškodba amig­dale pri opi­cah pov­zroči izo­sta­nek strahu, oto­pela čustva in pre­ti­rane reak­cije. Samice s temi poškod­bami so opu­stile mate­rin­sko obna­ša­nje in so pogo­sto zane­mar­jale ali mal­tre­ti­rale svoje mla­diče. Pri nor­mal­nih lju­deh se aktiv­nost v amig­dali poveča, če jim poka­žemo gro­zeč obraz ali ko se znaj­dejo v nevar­nem polo­žaju ali pri soci­al­nih fobijah.

Whitmanova slu­tnja – da je nekaj narobe z nje­go­vimi možgani, kar vpliva na spre­membo nje­go­vega vede­nja – je bila pravilna.

Predstavljam si, da je videti, da sem bru­talno ubil obe osebi, ki ju imam rad. Hotel sem to nare­diti na hitro in dokončno. Če je moja polica življenj­skega zava­ro­va­nja veljavna, pro­sim, odpla­čajte moje dol­gove, pre­o­sta­nek pa darujte kaki fun­da­ciji za duševno zdravje. Morda bodo lahko raz­i­skave pre­pre­čile pono­vi­tev podobne tragedije.

Tudi drugi lju­dje so opa­zili spre­membe pri Whitmanu. Njegova pri­ja­te­ljica Elaine Fuess je pove­dala: »Tudi ko je bil videti popol­noma nor­malno, sem imela obču­tek, da nekaj stežka zadr­žuje v sebi.« Ta »nekaj« je bil ver­je­tno sku­pek jeznih, agre­siv­nih zom­bi­je­vskih pro­gra­mov v njem. Racionalne struje so posku­šale obvla­do­vati vse moč­nejše nasilne ten­dence v njem, toda ko se je tumor raz­ra­sel, je poti­snil teh­tnico na eno stran in boj ni bil več pošten.

Ali odkri­tje tumorja v Whitmanovih možga­nih kaj vpliva na naše mne­nje o nje­go­vih umo­rih? Če bi Whitman pre­ži­vel, ali bi to dej­stvo vpli­valo na nje­govo obsodbo na sodi­šču? Ali obstoj tumorja pomeni, da krivda ni Whitmanova? Se vam ne zdi mogoče, da bi tudi vi lahko imeli smolo, dobili tumor in nato izgu­bili razsodnost?

Po drugi strani pa, ali ne bi bilo pre­ne­varno skle­niti, da lju­dje s tumor­jem ne morejo biti krivi ozi­roma da ne morejo odgo­var­jati za stor­jene zločine?

Mož na nebo­tič­niku s tuj­kom v možga­nih nas pri­vede do jedra pro­blema kriv­dne odgo­vor­no­sti. Pravniki bi rekli, ali je odgo­vo­ren za rav­na­nje. V koli­kšni meri lahko nekoga okri­vimo, če so nje­govi možgani poško­do­vani? Navsezadnje, saj ven­dar ne moremo uiti svo­jim bio­lo­škim lastno­stim, kajneda?

***

 Sodni sis­tem deluje pod pred­po­stavko, da smo lju­dje v pra­ksi razu­mni. Ljudje zave­stno pre­teh­tamo, pre­den se odlo­čimo, kako bomo rav­nali. Sami tvo­rimo svoje odlo­či­tve. Zato mora toži­lec na sodi­šču doka­zati ne le izvr­ši­tev deja­nja, tem­več tudi naklep – ne samo krivdo deja­nja, tem­več tudi krivdo razuma. Če razuma nič ne ovira pri nje­go­vem upra­vlja­nju telesa, se šteje, da je oseba v celoti odgo­vorna za svoja deja­nja. Tako poj­mo­va­nje razu­mno­sti je sicer intu­i­tivno, ven­dar – kot bi moralo biti na tem mestu v knjigi že jasno – zelo vpra­šljivo. Med pra­vom in izsledki bio­lo­gije pri tem ni soglasja. Navsezadnje smo, kar smo, zaradi ogro­mnih in zaple­te­nih omre­žij v nas. Na pri­zo­ri­šče ne pri­demo kot nepo­pi­san list, ki se svo­bo­dno giblje v svetu in odloča brez ome­ji­tev. Pravzaprav je neja­sno, koli­kšen del vašega zave­stnega jaza – neod­vi­snega od vašega pode­do­va­nega jaza in vašega živ­čevja – ima sploh kaj besede pri odločanju.

Prispeli smo do bistva zadeve. Kako naj pri­pi­šemo lju­dem odgo­vor­nost za nji­hovo rav­na­nje, če pa je vpra­šljivo, ali je bila izbira kadar koli zares nji­hova? Ali pa lju­dje vse­eno lahko kljub vsemu izbe­rejo, kako bodo rav­nali? Ali je zno­traj celo­tne maši­ne­rije, ki določa nekega člo­veka, vse­eno neki tih notra­nji glas, ki je neod­vi­sen od bio­lo­škega sta­nja, ki usmerja odlo­či­tve, ki stalno pri­še­pe­tava, kaj je prav? Je to tisto, čemur pra­vimo svo­bo­dna volja?

***

Obstoj svo­bo­dne volje pri člo­veku je že dolgo časa pred­met vro­čih debat. Zagovorniki svo­bo­dne volje obi­čajno nava­jajo subjek­tivno izku­šnjo (»Ravnokar sem se odlo­čil, da bom dvi­gnil ta prst«), kar je lahko, kot smo videli, zava­ja­joče. Čeprav je naša odlo­či­tev videti kot rezul­tat svo­bo­dne volje, ni dovolj doka­zov, da je vedno tako.

Pomislimo na odlo­či­tev, da pre­ma­knemo del telesa. Vsekakor se zdi, da je svo­bo­dna volja tisto, kar nas spod­budi, da izte­gnemo jezik, namr­go­dimo obraz ali pokli­čemo nekoga po imenu. Toda volja ni nujno pri­so­tna pri kate­rem koli od teh dejanj. Poglejmo si Tourettov sin­drom, pri kate­rem bol­nik trpi zaradi nepro­sto­volj­nih gibov in izjav. Tourettov bol­nik pokaže jezik ali namr­godi obraz ali pokliče nekoga po imenu – ne da bi se odlo­čil, da bo to sto­ril. Pogost simp­tom pri teh bol­ni­kih je kopro­la­lija, pri kateri oseba nekon­tro­li­rano bruha iz sebe druž­beno nespre­je­mljive besede ali fraze, npr. kle­tvice ali rasi­stične žaljivke. Nesreča pri teh bol­ni­kih je, da je tisto, kar pride iz nji­ho­vih ust, zadnje, kar bi si oni sami želeli reči v tistih oko­li­šči­nah. Koprolalijo sproži pogled na osebo ali doga­ja­nje, pri čemer je vzklik pre­po­ve­dan. Na pri­mer, ko bol­nik sreča pre­de­be­lega člo­veka, ga nekaj pri­sili, da zakriči: »Debeluh!« Prav ta pre­po­ve­da­nost misli spod­budi kom­pul­zivno vpitje.

Nekontrolirano trza­nje in nepri­merni vzkliki pri Tourettovem sin­dromu vse­ka­kor niso pro­i­zvod svo­bo­dne volje. Ob tem se lahko nau­čimo dveh stvari. Prvič, zaple­teno deja­nje lahko nastane brez vple­ta­nja svo­bo­dne volje; če vidimo zaple­teno deja­nje samega sebe ali nekoga dru­gega, to še ne pomeni, da za njim stoji svo­bo­dna odlo­či­tev. Drugič, bol­nik s Tourettovim sin­dro­mom ne more nečesa ne nare­diti. Ne more upo­ra­biti svo­bo­dne volje, da bi pre­pre­čil deja­nje, ki ga sproži neki del nje­go­vih lastnih možga­nov. Bolnik nima zmo­žno­sti veta. Včasih torej ni svo­bode. Ta sin­drom nam demon­strira, kako lahko odlo­čajo člo­ve­kovi zom­bi­je­vski sis­temi v osebi, in vsi razu­memo, da člo­vek ni odgo­vo­ren za to.

Neprostovoljno rav­na­nje ni pove­zano samo s to bole­znijo. Obstajajo tudi druge tako ime­no­vane psi­ho­gene motnje, ki vklju­ču­jejo gibe rok, nog in obraza, ki niso pro­sto­voljni, čeprav izgle­dajo tako. Ko tako bol­nico vpra­šajo, zakaj pre­mika prste gor in dol, vam poja­sni, da nima nad­zora nad svojo roko. Ne more, da tega ne bi počela. Podobno smo v prej­šnjem poglavju videli pri bol­ni­kih z raz­dvo­je­nimi možgani, ki lahko dobijo sin­drom odtu­jene roke: ko ena roka zape­nja gumbe na srajci, jih druga odpe­nja. Ko ena roka seže po svinč­niku, ji ga druga izbije. Bolnik se lahko še tako trudi, pa svoji roki ne more pre­pre­čiti nje­nih dejanj. Obnašanje nje­gove roke ni v »nje­govi moči«.

Nezavedna deja­nja niso ome­jena samo na spon­tane vzklike ali zablo­dele roke, lahko so tudi pre­se­ne­tljivo zaple­tena. Poglejmo pri­mer Kennetha Parksa, 23-letnega Kanadčana iz Toronta, z ženo in pet­me­sečno hčerko ter s tesnimi odnosi s tastom in taščo. Bil je v sti­ski zaradi finanč­nih težav, zakon­skih pro­ble­mov in odvi­sno­sti od iger na srečo. Načrtoval je obisk pri ženi­nih star­ših, da bi se z njimi pogo­vo­ril o svo­jih teža­vah. Njegova tašča, ki ga je ozna­čila za »nežnega veli­kana«, ga je nestr­pno pri­ča­ko­vala. Toda dan pred napo­ve­da­nim obi­skom, v zgo­dnjih jutra­njih urah 23. maja 1987, je Kenneth vstal iz poste­lje, ven­dar se ni pre­bu­dil. Kot meseč­nik se je spra­vil v avto in se odpe­ljal 20 km daleč do domo­va­nja ženi­nih star­šev. Vdrl je v hšo in do smrti zabo­del taščo, nato pa napa­del še tasta, ki pa je napad pre­ži­vel. Pozneje se je odpe­ljal na poli­cij­sko postajo. Tam je pove­dal: »Mislim, da sem nekoga ubil … Moje roke.« Šele takrat se je zave­del glo­bo­kih ure­znin na svo­jih rokah. Odpeljali so ga v bol­ni­šnico, kjer so mu ope­ri­rali kite na rokah.

Prihodnje leto je Kennethovo pri­če­va­nje na sodi­šču ostalo neo­majno; niče­sar v zvezi z inci­den­tom se ni spo­mnil. Vse strani so ugo­ta­vljale, da je Kenneth zagre­šil umor, obe­nem pa je bilo nesporno, da ni imel motiva zanj. Odvetnik ga je na sodi­šču zago­var­jal, da je šlo za uboj v spa­nju ozi­roma za tako ime­no­vani moril­ski somnam­bu­li­zem. Na zasli­ša­nju v sodni dvo­rani je psi­hi­a­ter Ronald Billings pred­sta­vil svoje eks­per­tno pričanje.

Vpr.: Ali obsta­jajo dokazi, da lahko člo­vek v budno­sti sestavi načrt in potem nekako zago­tovi, da ga bo izpe­ljal med spa­njem?
Odg.: Ne, nika­kor ne. Ena od naj­po­gla­vi­tnej­ših zna­čil­no­sti spa­nja, kar jih poznamo, je prav to, da je doga­ja­nje v glavi med spa­njem neod­vi­sno od sta­nja v budno­sti, npr. ciljev. V pri­mer­javi z budno­stjo med spa­njem nimamo razum­skega nad­zora nad doga­ja­njem. Ko smo budni, mar­sik­daj načr­tu­jemo, kaj bomo sto­rili, ven­dar nimamo doka­zov, da bi se to doga­jalo tudi pri meseč­ni­kih.
Vpr.: In če je pri njem šlo za meseč­nost, bi bil zmo­žen namen­skih dejanj?
Odg.: Ne.
Vpr.: Ali bi razu­mel, kaj počne?
Odg.: Ne bi.
Vpr.: Bi razu­mel posle­dice svo­jih dejanj?
Odg.: Ne, mislim, da ne bi. Mislim, da bi bila taka deja­nja neza­ve­dno rav­na­nje, nenad­zo­ro­vano in nenačrtovano.

Uboj v spa­nju je velik izziv za sodi­šča, ker je reak­cija jav­no­sti pra­vi­loma: »Slepar!« Mesečnost je dobro poznan pojav in možgani med spa­njem resnično delu­jejo dru­gače. Pri tej motnji spanca, ki jo ime­nu­jemo para­so­mnija, živčna omrežja v možga­nih ne pre­kla­pljajo v celoti med spa­njem in budno­stjo, tem­več lahko zasta­nejo nekje vmes. Glede na veli­kan­ski obseg koor­di­na­cije, ki je potrebna za pre­klop (spre­memba funk­ci­o­ni­ra­nja nevro­tran­smi­ter­jev, hor­mo­nov in ele­k­trične aktiv­no­sti), je morda pre­se­ne­tljivo, da para­so­mnije ni še več.

Normalni možgani se iz spa­nja poča­snih valov pre­sta­vijo v nasle­dnjo fazo in nato v budnost, pri Kennethu pa je meri­tev EEG poka­zala motnjo, ki je pov­zro­čala, da so se nje­govi možgani posku­šali pre­sta­viti nepo­sre­dno iz glo­bo­kega spanca v budnost, in ta nevarni pre­hod so spro­žali deset­krat do dvaj­set­krat na noč. V nor­mal­nih spe­čih možga­nih se tak pre­hod ne sproži niti enkrat na noč. In ker ni bilo nobene možno­sti, da bi Kenneth mogel pre­va­rati apa­rat za EEG, so bili ti izsledki glavni dokaz, ki je poroto pre­pri­čal, da je res meseč­nik – in da je nje­gov pro­blem tako inten­zi­ven, da pov­zroča nekon­tro­li­rano vede­nje. 25. maja 1988 ga je porota pro­gla­sila za nedol­žnega v obtožbi nakle­pnega umora tašče in poskusa umora tasta.

Kennethov pri­mer, Tourettov sin­drom in psi­ho­gene motnje doka­zu­jejo, da lahko pride do kom­ple­ksnega vede­nja v odso­tno­sti člo­ve­kove volje. Tako kot bitje srca, diha­nje, meži­ka­nje z očmi in poži­ra­nje, lahko z avto­pi­lo­tom deluje tudi men­talni aparat.

Bistvena dilema je, ali so vsa naša deja­nja na avto­pi­lotu ali pa ostaja kak košček, v kate­rem smo »svo­bo­dni« in neod­vi­sni od bio­lo­ških zako­ni­to­sti. To je že ves čas sporna točka med filo­zofi in znan­stve­niki. Kolikor danes vemo, je vsa možgan­ska aktiv­nost odvi­sna od dru­gega doga­ja­nja v ogro­mnem zaple­te­nem možgan­skem omrežju. Kakor koli obr­nemo, to ne pušča nobe­nega pro­stora za kar koli dru­gega razen živč­nih dejav­ni­kov – torej v tem apa­ratu ni pro­stora za neka­kšnega skri­tega duha. Če pa pro­blem obr­nemo, lahko rečemo, da če naj ima svo­bo­dna volja kakr­šen koli uči­nek na obna­ša­nje telesa, mora najti način za vpli­va­nje na tre­nu­tno možgan­sko aktiv­nost. In da bi lahko vpli­vala, bi morala biti fizično pri­klo­pljena na vsaj neka­tere nevrone. Vendar v možga­nih nismo našli nobe­nega obmo­čja, ki ga ne bi poga­njali drugi deli omrežja. Vsak košček je tesno in gosto pre­ple­ten z dru­gimi. Zato je videti, da nimamo nobe­nega koščka, ki bi bil neod­vi­sen in zato »svoboden«.

V dana­šnjem znan­stve­nem razu­me­va­nju ne naj­demo fizične vrzeli, v kateri bi se lahko naha­jala svo­bo­dna volja – vpliv, na kate­rega ni dru­gih vpli­vov –, ker ne vidimo niče­sar, kar ne bi bilo gnano od dru­god. To je mne­nje, ki sledi iz našega tre­nu­tnega pozna­va­nja, ki bo čez sto­le­tja zane­sljivo videti pri­mi­tivno, ven­dar danes nihče ne zna poja­sniti, kako dru­gače bi nema­te­ri­alna reč (svo­bo­dna volja) komu­ni­ci­rala z opri­je­mljivo snovjo (možgan­skim tkivom).

Vseeno kljub bio­lo­škim pomi­sle­kom osta­nimo pri domnevi, da imamo svo­bo­dno voljo. Kako bi jo nevro­zna­nost lahko pre­ver­jala?

Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija z značko .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x