Imate raje javno zdravstvo ali dostopno zdravstvo?

Moja izbrana osebna zdrav­nica in zoboz­drav­nica sta zaseb­nici s kon­ce­sijo. K njima hodim že dolga leta in sem s sto­ri­tvami in obrav­navo zelo zado­vo­ljen. Vsakokrat, ko eno ali drugo obi­ščem — še pose­bej pa v času obli­ko­va­nja nove vlade, ko se pra­vi­loma obudi raz­prava o zdra­vstveni reformi — se spo­mnim na gla­sne lobi­stične sku­pine — Gibanje za ohra­ni­tev jav­nega zdra­vstva (www.ohranimo-javno.si), Združenje za drža­vljan­ski nad­zor zdra­vstve­nega var­stva (www.ohranimo.si), Koalicija za ohra­ni­tev jav­nega zdra­vstve­nega sis­tema (www.javno-zdravstvo.si). Te sku­pine se po lastnih bese­dah »boju­jejo za ohra­ni­tev jav­nega zdra­vstva«, ven­dar dejan­sko v glav­nem pri­ti­skajo na poli­tike proti pode­lje­va­nju kon­ce­sij zdrav­ni­kom in za cen­tra­li­za­cijo finan­ci­ra­nja v okviru enega samega – držav­nega – plač­nika zdra­vstve­nih sto­ri­tev (ZZZS). Kot vemo, ZZZS kar sam odreja, koliko zdra­vstve­nih sto­ri­tev letno bo pla­čal in po kakšni ceni.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 35/2014, 11. sep­tem­bra 2014.
Glede na publi­ci­teto, ki jo mediji name­njajo tem »bra­ni­telj­skim« gru­pa­ci­jam, bi člo­vek ute­gnil pomi­sliti, da je slo­ven­sko zdra­vstvo pod hudim uda­rom zaseb­ni­kov, ki se pola­ščajo javne infra­struk­ture in bogve­česa še. Resnica je kaj­pada prav naspro­tna – zaseb­ni­štva je v slo­ven­skem zdra­vstvu malo, manj kot je pov­pre­čje v drža­vah OECD. Po podat­kih zdrav­ni­ške zbor­nice1 je le okoli 17% od vseh aktiv­nih zdrav­ni­kov kon­ce­si­o­nar­jev, leta 2013 pa je ZZZS za opra­vljene sto­ri­tve zaseb­ni­kom s kon­ce­sijo name­nil sla­bih 14% (pre­o­sta­lih 86% je pla­čal jav­nim zavodom).

Upam si trditi, da je večini ljudi, tako kot meni, bolj pomembno, da je zdra­vstvena sto­ri­tev dosto­pna in kako­vo­stno opra­vljena, kot pa, ali je izva­ja­lec zapo­slen v jav­nem zavodu ali je kon­ce­si­o­nar. Skratka, zakaj točno bilo to, da je nek zdrav­nik »javni usluž­be­nec«, avto­mat­sko za paci­enta dobro, in to, da je nekdo drug »zaseb­nik«, slabo in potrebno zavi­ra­nja, kot trdijo »bra­ni­te­lji«? Zakaj bi »bra­ni­te­lji« radi lju­dem pre­pre­čili, da se, ob pro­sti izbiri zdrav­nika, odlo­čijo za kon­ce­si­o­narja? (Ankete namreč redno doka­zu­jejo, da so upo­rab­niki s sto­ri­tvami kon­ce­si­o­nar­jev zelo zadovoljni.)

Če na zdra­vstveni sis­tem po inže­nir­sko pogle­damo od daleč, vidimo tri bistvene resurse za delo­va­nje sis­tema, ki so obe­nem tudi poten­ci­alna ozka grla, ki pov­zro­čajo, da sis­tem ne deluje dobro: 1) denar (tako javni, iz bla­gajne, ki se polni s pri­spevki, kot tudi zasebni iz žepa bol­ni­kov), 2) ustre­zna oprema (apa­rati,  pro­stori, zdra­vila, mate­rial) in, naj­po­memb­nejši vir, 3) uspo­so­bljeno in moti­vi­rano ose­bje. V vseh treh toč­kah vstopa v enačbo zasebni dejav­nik. Marsikdo se, na pri­mer, ne zaveda, da kon­ce­si­o­narji v javni zdra­vstveni sis­tem pri­na­šajo svoj lastni denar za inve­sti­cije (tudi moji dve zdrav­nici delata v lastnih pro­sto­rih s svojo opremo), kajti brez opre­mljene ordi­na­cije sploh niso mogli dobiti kon­ce­sije. Z lastnimi vložki torej nosijo tudi pod­je­tni­ško tve­ga­nje. Po oceni Strokovnega zdru­že­nja zaseb­nih zdrav­ni­kov in zoboz­drav­ni­kov je bilo tega denarja doslej več kot 246 mili­jo­nov evrov (Alenka Forte, dr. med., raz­prava v DZ RS). To je denar, ki ga ni bilo treba inve­sti­rati jav­nim zdra­vstve­nim domo­vom, kate­rih usta­no­vi­te­ljice (občine) so mar­si­kje pre­za­dol­žene ali celo obubožane.

Javnega denarja za vse potrebe v zdra­vstvu nikoli ne bo dovolj, kot ga ni nikjer na svetu. Tudi čuda­ške ideje o napa­ja­nju zdra­vstvene bla­gajne iz neka­kšnih novih para­dav­kov ga ne morejo zago­to­viti (morda si bodo, če kari­ki­ramo, kmalu izmi­slili, da naj gre za zdra­vstvo še odsto­tek od vsa­kega litra ben­cina ali kuril­nega olja, ker je tam pač naj­lažje in »naj­manj boleče« vzeti). Potrebna bo kom­bi­na­cija jav­nega in zaseb­nega, tako na strani finan­ci­ra­nja kot na strani izva­jal­cev sto­ri­tev. Če bi »bra­ni­te­ljem jav­nega« z nji­ho­vimi ide­jami uspelo, si upam napo­ve­dati, da bodo zdra­vstvene sto­ri­tve manj dosto­pne kot so danes, kajti v sis­temu bi bilo manj denarja in manj izva­jal­cev. Če bo zdra­vstvo v celoti javno, kot hočejo »bra­ni­te­lji«, potem  ne bo dosto­pno. In obra­tno, če hočemo, da bo dosto­pno, ne more biti samo javno.

  1. Prispevek Zdravniške zbor­nice Slovenije, ra zprava v par­la­men­tar­nem Odboru za zdra­vstvo DZ RS, 3.7.2013.
Ta članek je bil objavljen v kategoriji zdravstvo z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x