Informacije: med verodostojnostjo in varljivostjo

TveganjeIzrek »zna­nje je moč« pri­pi­su­jejo angle­škemu filo­zofu iz 16. sto­le­tja Francisu Baconu. V novej­šem obdo­bju se ga upo­ra­blja v neko­liko pre­ne­se­nem pomenu: »infor­ma­cije dajejo moč«, »z več infor­ma­ci­jami do bolj­ših odlo­či­tev«. Vendar, ali je res vedno tako? Zaradi teh­no­lo­škega napredka in raz­šir­je­no­sti komu­ni­ka­cij­skih sred­stev je dan­da­nes infor­ma­cij prej pre­več kot pre­malo. Kajti tisto, kar imamo za vero­do­stojno infor­ma­cijo, je vča­sih le mne­nje ali celo dez­in­for­ma­cija, ki jo je nekdo v medije pla­si­ral zaradi lastnega inte­resa. Nemalokrat pa so infor­ma­cije tudi nepo­polno posre­do­vane, brez ustre­znega konteksta.

Ali se lju­dje na pod­lagi dosto­pnih infor­ma­cij odlo­čajo raci­o­nalno, npr. glede lastnega zdravja? Ali družba v celoti upo­števa prave infor­ma­cije, da se raz­vija v smeri pove­če­va­nja bla­gi­nje ljudi, npr. Slovenija v pri­meru elek­trarne TEŠ6? Nemški psi­ho­log prof. dr. Gerd Gigerenzer v svoji naj­no­vejši knjigi Razumeti tve­ga­nje: kako do dobrih odlo­či­tev1 opo­zarja, da člo­vek evo­lu­cij­sko ni zmo­gel sle­diti hitremu pove­če­va­nju koli­čine infor­ma­cij, s kakr­šno ima opravka in da se člo­ve­štvo v seda­nji poplavi infor­ma­cij ne znajde dobro.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 45/2014, 20. novem­bra 2014.
Varljivost načela »bolje je imeti čim več infor­ma­cij« nam avtor nazorno razloži na pri­meru pre­se­jal­nega testi­ra­nja žensk za raka dojk z mamo­gra­fijo, in sicer z na videz čuda­škim vprašanjem:

Ali je za žen­sko, ki dopolni 50 let in nima nobe­nih bole­zen­skih simp­to­mov, pame­tno, da pri­voli v to pre­i­skavo in dobi povra­tno infor­ma­cijo ali ne?

Organizacija Cochrane, ki ima naj­ob­se­žnejšo bazo podat­kov z zbra­nimi sis­te­ma­tič­nimi pre­gledi vseh rele­van­tnih medi­cin­skih štu­dij po svetu (ki so obse­gali več sto tisoč ude­le­ženk), navaja nasle­dnje sta­ti­stične podatke, Gigerenzer pa jih v knjigi pov­zema: Od 1000 žensk, ki so bile mamo­graf­sko pre­i­skane, so v pov­pre­čju štiri žen­ske po dese­tih letih ali prej umrle za rakom dojk. Od 1000 žensk, ki niso bile mamo­graf­sko pre­i­skane, jih je za to bole­znijo v istem obdo­bju umrlo pet. Testiranje je torej v pov­pre­čju pri­hra­nilo eno smrt na tisoč žensk zaradi raka na dojki. Isto dej­stvo po navadi pri­ka­zu­jejo dru­gače, ker se sliši mnogo bolj dra­ma­tično: umr­lji­vost zaradi raka dojk se s pre­se­ja­njem zmanjša za 20%.

http://fivethirtyeight.com/features/the-case-against-early-cancer-detection/

http://fivethirtyeight.com/features/the-case-against-early-cancer-detection/

Po drugi strani pa ima izvedba pre­i­skave lahko za žen­sko nega­tivne posle­dice, kajti mamo­gra­fija lahko da lažno pozi­ti­ven izid (signal, da pre­i­sko­vanka ima raka, čeprav ga v resnici nima) in sicer je ver­je­tnost za to kar 10 do 15-odstotna.2 Lažno pozi­ti­ven izid lahko pomeni odvečne boleče doda­tne pre­i­skave (punk­cije, biop­sije) in psi­ho­lo­ške posle­dice zaradi spo­pa­da­nja s stra­hom pred konč­nim izvidom.

Po podat­kih iz baze Cochrane je lažno pozi­tiv­nih pri­bli­žno 100 od 1000 testi­rank, pra­vilno pozi­tiv­nih (torej z rakom) pa jih je okoli 10. To pomeni, da pozi­ti­ven mamo­graf­ski test za raka pomeni samo pri­bli­žno 10-odstotno ver­je­tnost, da ima testi­ranka zares raka, in 90-odstotno ver­je­tnost, da je bil pri njej lažni alarm. (Ker je pač pre­i­skava tako nezanesljiva).

http://fivethirtyeight.com/features/the-case-against-early-cancer-detection/

Pri raku na pro­stati je situ­a­cija malo drugačna.

Poleg tega pa vsak rak ni napre­du­joč in zaradi takega žen­ska ne bo umrla. Ker pa jih je težko ločiti od napre­du­jo­čih rakov, podatki iz baze Cochrane kažejo, da je zaradi nena­pre­du­jo­čega raka 5 žensk na 1000 testi­rank po nepo­treb­nem utr­pelo delno ali popolno odstra­ni­tev dojke.

Skratka, pomen mamo­graf­ske infor­ma­cije ni tako eno­zna­čen, ki je videti na prvi pogled. Ali je torej žen­ska, ko dobi izid mamo­graf­skega testa potem na bolj­šem, kot če te infor­ma­cije ne bi imela? Pravi odgo­vor je: odvi­sno, v kateri sku­pini se nahaja. Od 1000 testi­rank jih (sta­ti­stično) 900 dobi nega­ti­ven izid – te si lahko oddah­nejo. Od pre­o­sta­lih 100, ki so dobile pozi­ti­ven izid, jih ima 10 zares raka dojk — zanje je kori­stno, da je bila bole­zen odkrita. Drugih 90 žensk pa je doži­velo lažni pozi­tivni izid in bo nekaj časa živelo v nepo­treb­nem strahu ali pod psi­hično obre­me­ni­tvijo. Teh 90 je torej na slabšem.

  1. Gigerenzer, G.: Risk Savvy: How to Make Good Decisions, New York: Viking Penguin, 2014.
  2. Borštnar S., Čufer T., Pajk. B.: Rak dojke: kaj moramo vedeti, 2. dopol­njena izdaja, Onkološki inšti­tut, 2006.
Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija, zdravstvo z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x