Ko je v bolnišnici napočila kriza…

Medicinska sestraPrejšnji teden je Zbornica zdra­vstvene in babi­ške nege Slovenije izja­vila, da bi morale imeti medi­cin­ske sestre možnost odkrito in brez strahu opo­zo­riti na stro­kovne dileme ter odklone pri zdra­vlje­nju bol­ni­kov (v zvezi z domnevno pov­zro­či­tvijo smrti sicer neoz­dra­vljivo bol­nega paci­enta z odmer­kom kalija). Podoben ame­ri­ški pri­mer je nazorno opi­san v nasle­dnjem odlomku iz knjige Charlesa Duhigga Moč navade, ki je prav­kar izšla pri založbi UMco: …Ko je v bol­ni­šnici napo­čila kriza, so vsi postali bolj doje­mljivi za spremembe…

Mož je bil star 86 let

…Ko so bol­nika pri­pe­ljali v ope­ra­cij­sko dvo­rano bol­ni­šnice Rhode Island, je bil že neza­ve­sten. Viseča čeljust, zaprte oči, intu­ba­cij­ska cev, ki je kukala iznad nje­go­vih ustnic. Ko ga je medi­cin­ska sestra pri­klo­pila na apa­rat, ki bo med ope­ra­cijo vpi­ho­val zrak v nje­gova pljuča, mu je ena roka zdr­snila s poste­lje in raz­krila kožo, pre­krito s sta­ro­stnimi pegami.

Mož je bil star 86 let. Tri dni pred tem je doma padel in po tem dogodku je težko osta­jal buden in le s težavo odgo­var­jal na vpra­ša­nja, zato je žena pokli­cala reše­valni avto­mo­bil. V ope­ra­cij­ski sobi ga je zdrav­nik vpra­šal, kaj se mu je zgo­dilo, toda sta­rec ni uspel sesta­viti niti enega stavka. Slikanje glave je raz­krilo razlog: pri padcu so možgani tako močno uda­rili ob lobanj­sko kost, da je nastala krva­vi­tev, ki jo ime­nu­jejo sub­du­ralni hema­tom. Kri je zapol­nje­vala levo polo­vico loba­nje in pri­ti­skala na mehko možgan­sko tkivo. Tekočina se je nabi­rala že več kot 70 ur in tisti del možga­nov, ki je odgo­vo­ren za diha­nje in srčni utrip, je bil na tem, da odpove. Če krvi ne bodo takoj izčr­pali, bo člo­vek umrl.

Bolnišnica Rhode Island je tedaj veljala za eno od vodil­nih ame­ri­ških zdra­vstve­nih usta­nov. Na njej so se učili medi­cinci z uni­verze Brown, opra­vljala je vlogo glav­nega urgen­tnega cen­tra za jugo­vzho­dno Novo Anglijo. Njeni zdrav­niki so upo­ra­bljali naj­mo­der­nejše metode zdra­vlje­nja, vključno z upo­rabo ultraz­voč­nih valov za uni­če­va­nje tumor­jev v tele­sih bol­ni­kov. V oce­nje­va­nju Nacionalne koa­li­cije za zdra­vstvo leta 2002 je bila njena urgenca uvr­ščena med naj­boljše v državi.

Bolnišnica je slo­vela po notra­njih razprtijah

Toda v času, ko je tja pri­spel ome­njeni osta­reli bol­nik, je bol­ni­šnica slo­vela po nečem dru­gem: znana je bila po notra­njih raz­pr­ti­jah. Med zdrav­niki in sestrami je vla­dal glo­bok raz­dor. Leta 2000 so medi­cin­ske sestre stav­kale, ker niso bile upo­šte­vane nji­hove pri­tožbe, da jih silijo delati pre­več ur naen­krat. Več kot tri­sto jih je pro­te­sti­ralo pred bol­ni­šnič­nim poslo­pjem s tran­spa­renti, kot »Ustavite suženj­stvo« in »Ne morete nam vzeti ponosa«.
»V tej bol­ni­šnici je vča­sih gro­zno,« je neka sestra pove­dala novi­narju. »Zdravniki se obna­šajo, kot da smo nepo­trebne. Kot da moramo biti hva­le­žne, da smemo čistiti za njimi.«
Uprava je sča­soma pri­stala na ome­ji­tev šte­vila obve­znih nadur, ki so jih morale opra­viti sestre, toda nape­tost se je sto­pnje­vala še naprej. Nekaj let pozneje, ko se je abdo­mi­nalni kirurg pri­pra­vljal za rutin­sko ope­ra­cijo želodca, je sestra pro­sila za »time out«. Tak pre­mor je stan­dar­dna pra­ksa v večini bol­ni­šnic in način, da se zdrav­ni­ško ose­bje izo­gne napa­kam. Medicinske sestre so vztra­jale pri upo­rabi pre­mo­rov, še posebno odkar je nekoč kirurg nekemu dekletu name­sto ope­ra­cije oči odstra­nil man­dlje. Premori so bili name­njeni temu, da se ne bi doga­jale take pomote.

Ko je glavna sestra pri tisti ope­ra­ciji želodca pro­sila za pre­moru, da bi se ose­bje dogo­vo­rilo o poteku ope­ra­cije, se je zdrav­nik napo­til iz ope­ra­cij­ske dvo­rane.
»Zakaj se kar sami ne dogo­vo­rite?« je zdrav­nik rekel sestri. »Jaz grem tele­fo­ni­rat. Pokličite me, ko boste gotovi.«
»Doktor, vi bi morali biti zra­ven,« je odgo­vo­rila sestra.
»Saj zmo­rete brez mene,« je odvr­nil zdrav­nik že tik pred vrati.
»Doktor, mislim, da ne rav­nate prav.«
Kirurg se je usta­vil in se zastr­mel vanjo. »Če me bo zani­malo vaše mne­nje, vas bom vpra­šal,« ji je zabru­sil. »Nikoli več ne rušite moje avto­ri­tete. Če ne obvla­date svo­jega posla, izgi­nite iz moje ope­ra­cij­ske dvorane.«

Sestra je vodila dogo­vor ose­bja, nekaj minut kasneje pokli­cala kirurga in poseg je bil opra­vljen brez zaple­tov. Nikoli več ni ugo­var­jala zdrav­niku in nikoli več se ni pri­to­žila, kadar var­no­stna pra­vila niso bila upo­šte­vana.
»Nekateri zdrav­niki so bili v redu, neka­teri pa prave poša­sti,« mi je pove­dala ena od sester, ki je tam delala v tistem času. »Bolnišnico smo ime­no­vali ste­klarna, ker smo imeli obču­tek, da se lahko kadar­koli vse raz­bije.«
Da bi obvla­dali nape­tost, so zapo­sleni raz­vili nefor­malna pra­vila – navade, lastne kon­kre­tnemu oko­lju –, da bi se izo­gnili kon­flik­tom. Sestre so vedno dva­krat pre­ve­rile navo­dila tistih zdrav­ni­kov, ki so bili naj­bolj nagnjeni k napa­kam, in brez pri­pomb pre­ver­jale, ali so odmerki pra­vilni. Pazile so, da so na bol­ni­ške kar­tone pisale čitljivo, da ne bi kak povr­šen zdrav­nik pre­bral narobe. Neka sestra mi je opi­sala barvne šifre, ki so si jih izmi­slile za med­se­bojno opo­zar­ja­nje. »Imena zdrav­ni­kov smo zapi­so­vale z raz­lič­nimi bar­vami,« je poja­snila. »Modra je pome­nila pri­ja­zen, rdeča je pome­nila zoprn, črna pa ‘nikoli mu ne naspro­tujte, ker bo znorel’.«

Sestre so morale pre­na­šati aro­ganco zdravnikov

Vzdušje v bol­ni­šnici Rhode Island je bilo destruk­tivno. Navade so se tvo­rile sproti, med medi­cin­skimi sestrami, ki so morale pre­na­šati aro­ganco zdrav­ni­kov. Tamkajšnje navade niso bile dobro pre­mi­šljene, nasta­jale so po nesreči in se širile s šepe­ta­njem sva­ril. To se lahko zgodi pov­sod, kjer navade niso skrbno načr­to­vane in uva­jane. Kot lahko pra­vilne temeljne navade vodijo do osu­plji­vega napredka, lahko napačne navade pri­pe­ljejo do katastrofe.

In kadar se je v bol­ni­šnici Rhode Island zata­knilo, je pri­ha­jalo do gro­zlji­vih napak.

***

Ko je ose­bje na urgenci pogle­dalo slike možga­nov 86-letnega bol­nika s sub­du­ral­nim hema­to­mom, so s pager­jem nemu­doma pokli­cali dežur­nega nevro­ki­rurga. Ta je bil sredi rutin­ske ope­ra­cije hrb­te­nice, toda ko je zasli­šal poziv pagerja, je sto­pil vstran in si na raču­nal­ni­škem zaslonu ogle­dal bol­ni­kovo možgan­sko sliko. Naročil je asi­stentu, naj gre na urgenco in od bol­ni­kove žene pri­dobi pisno soglasje za ope­ra­cijo. Potem je dokon­čal ope­ra­cijo hrb­te­nice. Čez pol ure so v isto ope­ra­cij­sko dvo­rano pri­pe­ljali 86-letnika.

Sestre so hitele s pri­pra­vami. Nezavestnega sta­ro­stnika so polo­žile na ope­ra­cij­sko mizo. Ena izmed njih je pogle­dala obra­zec za soglasje in bol­ni­kov bol­ni­ški kar­ton.
»Doktor, na kar­tonu ne piše, kje je hema­tom,« je opo­zo­rila ob pre­gle­do­va­nju papir­jev. Na doku­men­tih ni bilo jasno ozna­čeno, katero stran glave morajo ope­ri­rati.
Vsaka bol­ni­šnica upo­ra­blja papir­nato doku­men­ta­cijo za spre­mlja­nje obrav­nave bol­ni­kov. In pred začet­kom ope­ra­cije mora bol­nik ali nje­gov dru­žin­ski član pisno sogla­šati z name­ra­va­nim pose­gom. To je potrebno, kajti v kao­tič­nem doga­ja­nju, v kate­rem bol­nik lahko potuje med urgenco, ope­ra­cij­sko dvo­rano in inten­zivno nego, z njim pa se ukvarja ducat zdrav­ni­kov in sester, so ti obrazci pomembna sled doga­ja­nja in napotki za naprej. Brez opisa name­ra­va­nega posega in pod­pi­sa­nega soglasja noben bol­nik ne bi smel priti na ope­ra­cij­sko mizo.

Pokličite pre­kleto urgenco

»Saj sem ske­ni­rane slike videl že prej,« je rekel kirurg.
»Hematom je na desni strani glave. Če ne zač­nemo hitro, bo umrl.«
»Mogoče bi morali slike pogle­dati še enkrat,« je pre­dla­gala sestra in se napo­tila k raču­nal­niku. Zaradi var­no­stnih razlo­gov so se bol­ni­šnični raču­nal­niki samo­dejno zakle­nili po pet­naj­stih minu­tah neak­tiv­no­sti. Trajalo bi vsaj eno minuto, da bi se sestra spet pri­ja­vila v sis­tem in na zaslon pri­kli­cala slike bol­ni­ko­vih možga­nov.
»Nimamo časa za to,« je vztra­jal kirurg. »Rekli so mi, da ga zmanj­kuje. Takoj moramo spro­stiti pri­tisk v glavi.«
»Kaj pa, če poi­ščemo dru­žino?« je vpra­šala sestra.
»Pokličite pre­kleto urgenco in nare­dite, kar hočete! Jaz pa bom med­tem člo­veku rešil življe­nje.« Kirurg je jezno pogra­bil bol­ni­ški kar­ton, nakra­cal »desno« na obra­zec s soglas­jem in ga pod­pi­sal s svo­jima zače­tni­cama.
»Tako!« je bev­sknil. »In zdaj bomo operirali.«

Sestra je v tej bol­ni­šnici delala že eno leto. Poznala je vzdušje v njej. Kirurgovo ime je bilo na tabli v hodniku več­krat napi­sano s črno barvo, kar je bil signal, da se ga morajo sestre paziti. Nenapisano pra­vilo se je gla­silo: ta zdrav­nik ima vedno prav.

Sestra je odlo­žila kar­ton in se uma­knila. Zdravnik je name­stil bol­nika tako, da je bila dosto­pna desna stran nje­gove glave. Nato so kos loba­nje obrili in raz­ku­žili. Namenili so se odpreti loba­njo in izčr­pati nabrano kri. Kirurg je zare­zal v kožo in odkril loba­njo, nato pa sve­der name­stil na kost. Pritiskal je, dokler ni kost z rahlih tle­skom popu­stila. Potem je nare­dil še dve luknjici in z žago izža­gal tri­ko­tni košček bol­ni­kove loba­nje. Pod njim je bila dura, pro­sojna ovoj­nica, ki obkroža možgane.
»O, moj Bog,« je nekdo izda­vil.
Hematoma ni bilo. Operirali so napačno stran glave.
»Moramo ga obr­niti!« je zavpil kirurg.
Trikotni košček loba­nje so name­stili nazaj in ga pri­tr­dili z drob­nimi kovin­skimi plo­šči­cami in vijaki, nato pa zašili kožo. Obrnili so ga na naspro­tno stran in ponovno obrili, raz­ku­žili, zare­zali in zavr­tali, da so lahko izža­gali še en tri­ko­tni kos loba­nje. Tokrat je bil hema­tom takoj viden. Pod duro je bila temna izbo­klina, ki se je, ko so jo pre­bo­dli, pre­ta­kala kot gost sirup. Kirurg je izčr­pal kri in pri­tisk v bol­ni­kovi glavi je takoj upa­del. Operacija, ki bi morala tra­jati okoli eno uro, je tra­jala sko­raj dva­krat dlje. Po ope­ra­ciji so bol­nika name­stili v inten­zivno nego, ven­dar se mu zavest ni več povr­nila. Čez dva tedna je umrl.

Natančnega vzroka smrti ni mogoče ugotoviti

Preiskava, ki je sle­dila, se je kon­čala s skle­pom, da je nemo­goče ugo­to­viti natančni vzrok smrti, ven­dar pa je bol­ni­kova dru­žina trdila, da je doda­tna travma zaradi zdrav­ni­ške napake pre­o­bre­me­nila že tako osla­belo telo in da so bili uso­dni časovni zamik pri odstra­ni­tvi hema­toma, vpliv nepo­treb­nega prvega posega v napačno stran loba­nje ter dva­krat daljše tra­ja­nje ope­ra­cije. Če ne bi bilo napake, so zatr­je­vali, bi bol­nik pre­ži­vel. Bolnišnica jim je izpla­čala odško­dnino, kirurg pa je dobil doži­vljenj­sko pre­po­ved dela v bol­ni­šnici Rhode Island.

Neizogibno je bilo, da enkrat pride do takšnega inci­denta, so kasneje menile neka­tere medi­cin­ske sestre. Institucionalne navade v tej bol­ni­šnici so bile tako skvar­jene, da je bila tra­ge­dija samo vpra­ša­nje časa. Seveda pa niso samo bol­ni­šnice goji­šče takih nevar­nih vzor­cev. Destruktivne orga­ni­za­cij­ske navade naj­demo v raznih pano­gah in v tiso­čih pod­je­tij. Skoraj vedno so posle­dica nepre­mi­šlje­no­sti in vodij, ki se izo­gi­bajo raz­mi­šlja­nju o kul­turi pod­je­tja, zaradi česar ta nastaja sama od sebe. Vsaka orga­ni­za­cija ima insti­tu­ci­o­nalne navade. V neka­te­rih so skrbno načr­to­vane, v dru­gih pa nasta­jajo brez pre­mi­sleka, pogo­sto na pod­lagi strahu in rivalstev.

Vendarle pa je tudi destruk­tivne navade mogoče pre­tvo­riti, če vodi­te­lji znajo pogra­biti pri­lo­žnost. Včasih je za nasta­nek pra­vil­nih navad potrebna kriza.

Zdravo rav­no­težje in med­se­bojno spoštovanje

Bistvena težava bol­ni­šnice Rhode Island je bila v tem, da so se samo sestre morale ukla­njati, da se je ohra­njalo pre­mirje. One so bile tiste, ki so pre­ver­jale pred­pi­sane odmerke zdra­vil in se doda­tno tru­dile, da so na kar­tone pisale čitljivo; pre­na­šale so zmer­ja­nje izčr­pa­nih zdrav­ni­kov; ugo­ta­vljale so, kateri zdrav­niki so pri­ja­zni in kateri so despoti, da so vedele, kdo bo dovze­ten za nji­hove pri­pombe in kdo ute­gne eksplo­di­rati. Zdravniki pa se, po drugi strani, pogo­sto niso potru­dili niti toliko, da bi si zapo­mnili imena sester, s kate­rimi so sode­lo­vali. »Zdravniki so bili gospo­darji, me pa pod­lo­žnice,« mi je pove­dala ena od sester. »Zato smo spod­vile rep in tako preživele.«

Premirje v bol­ni­šnici je bilo pri­stran­sko. V kri­tič­nem tre­nutku – ko je bil kirurg tik pred pre­na­gljeno odlo­či­tvijo in jo je sestra posku­šala pre­pre­čiti – so zata­jile rutine, ki bi lahko odvr­nile nesrečo, in tako je bila glava 86-letnega starca ope­ri­rana na napačni strani.

Verjetno skle­pate, da bi bila prava reši­tev bolj ena­ko­pravno pre­mirje. Če bi uprava bol­ni­šnice bolje raz­po­re­dila odgo­vor­no­sti in pri­stoj­no­sti, bi se ustva­rilo bolj zdravo rav­no­težje moči, zdrav­niki in sestre pa bi bili pri­si­ljeni v med­se­bojno spoštovanje.

To bi bil dober zače­tek, ven­dar na žalost ne bi bilo dovolj. Za gra­dnjo uspe­šne orga­ni­za­cije ne zado­šča zgolj urav­no­te­že­nje pri­stoj­no­sti. Da bo orga­ni­za­cija dobro delo­vala, morajo njeni vodi­te­lji gojiti navade, ki tvo­rijo resni­čen in urav­no­te­žen mir, obe­nem pa – pre­se­ne­tljivo – mora biti pov­sod in v vsa­kem tre­nutku kri­stalno jasno, kdo ima glavno besedo.

Bolnišnica bi lahko izgu­bila akreditacijo

Štiri mesece po smrti starca, ki so mu ope­ri­rali napačno stran glave, je v bol­ni­šnici Rhode Island neki drugi kirurg nare­dil podobno napako. Prav tako je ope­ri­ral na napač­nem delu glave. Ministrstvo za zdravje je bol­ni­šnico kazno­valo in ji nalo­žilo globo pet­de­set tisoč dolarjev.

Osemnajst mese­cev kasneje je zdrav­nik ope­ri­ral napa­čen del otro­ko­vih ust, ki je imel raz­cep neba. Še pet mese­cev po tem je zdrav­nik ope­ri­ral napačni bol­ni­kov prst. Deset mese­cev pozneje so v bol­ni­kovi glavi poza­bili del sve­dra. Za vse te pre­stopke je morala bol­ni­šnica pla­čati še 450 tisoč dolar­jev kazni.

Rhode Island kaj­pada ni bila edina bol­ni­šnica, v kateri so se doga­jale take nesreče, imeli pa so smolo, da so postali nega­tivni zgled za tovr­stne napake. Krajevno časo­pisje je izda­tno opi­so­valo vsa­kega od dogod­kov. Televizijske ekipe so se uta­bo­rile pred bol­ni­šnič­nim poslo­pjem. Incidenti so zbu­dili tudi pozor­nost naci­o­nal­nih medi­jev. »Težave se kar vrstijo,« je pod­pred­se­dnik naci­o­nalne orga­ni­za­cije za akre­di­ta­cijo bol­ni­šnic pove­dal novi­narju agen­cije Associated Press. Zdravstvene obla­sti so raz­gla­sile, da v tej usta­novi vlada nered.
»Počutili smo se, kot da delamo na boji­šču,« mi je pove­dala neka sestra. »Televizijski repor­terji so pre­stre­zali zdrav­nike na poti do nji­ho­vih avto­mo­bi­lov. Neki deček me je pro­sil, naj zago­to­vim, da mu zdrav­nik ne bo pomo­toma odre­zal roke. Bil je pravi kaos.«
Pod pri­ti­skom kri­tik in medi­jev se je v bol­ni­šnici vzpo­sta­vilo kri­zno sta­nje. Nekateri člani uprave so se zbali, da ute­gne bol­ni­šnica izgu­biti akre­di­ta­cijo. Drugi so se posta­vili v obrambni polo­žaj in napa­dali tele­vi­zijo, da jih je kri­vično izpo­sta­vila.
»Našel sem pri­ponko z napi­som ‘Grešni kozel’, ki sem jo hotel nositi v službi,« mi je pove­dal neki zdrav­nik. »Žena me je posva­rila, da to ni pametno.«

Potem je spre­go­vo­rila dr. Mary Reich Cooper, ki je nekaj tednov pred smr­tjo 86-letnika postala vodja zago­ta­vlja­nja kako­vo­sti. Na sestan­kih z bol­ni­šnično upravo je pri­znala, da rav­najo narobe. Vsa ta kri­tika ni slaba stvar, je rekla. Pravzaprav je bol­ni­šnica dobila pri­lo­žnost, kot le malo­ka­tera druga.

Tokrat pobude za spre­membo niso bile blokirane

»Te raz­mere sem videla kot uver­turo,« mi je pove­dala dr. Cooperjeva. »Veliko bol­ni­šnic se je neu­spe­šno spo­pa­dalo s takimi teža­vami. Včasih lju­dje potre­bu­jejo sunek, in vsa ta nega­tivna publi­ci­teta je bila za nas močan sunek. Dala nam je pri­lo­žnost, da vse sku­paj pre­teh­tamo ponovno.«

V bol­ni­šnici so za ves dan odpo­ve­dali nenujne ope­ra­cije – to je bil velik stro­šek – in poslali vse zapo­slene na inten­zivno izo­bra­že­va­nje o sku­pin­skem delu in o pomemb­no­sti dela medi­cin­skih sester in dru­gega zdra­vstve­nega ose­bja. Šef nevro­ki­rur­gije je odsto­pil in izbrali so novega. Bolnišnica je pova­bila Center za trans­for­ma­cijo zdra­vstva – zdru­že­nje vodil­nih zdra­vstve­nih usta­nov –, naj jim pomaga pre­o­bli­ko­vati varo­valke v medi­cin­skih postop­kih. Uprava je name­stila vide­o­nad­zor v ope­ra­cij­skih dvo­ra­nah, in s tem zago­to­vili spo­što­va­nje pozi­vov za pre­mor. Seznami za pre­ver­ja­nje kora­kov so postali obve­zni pred vsa­kim pose­gom. V raču­nal­ni­ški sis­tem so vgra­dili možnost, da je kate­ri­koli usluž­be­nec bol­ni­šnice ano­ni­mno pri­ja­vil težavo, ki bi ute­gnila ogro­ziti bolnike.

Nekatere od teh pobud so bile pre­dla­gane že v prej­šnjih letih, ven­dar so nale­tele na blo­kado. Zdravniki in sestre niso želeli sne­ma­nja nji­ho­vega dela ali napot­kov dru­gih o tem, kako naj opra­vljajo svoje delo.

Ko pa je v bol­ni­šnici napo­čila kriza, so vsi postali bolj doje­mljivi za spremembe.

V dru­gih bol­ni­šni­cah so se po podob­nih napa­kah ravno tako lotili spre­memb ter tako zmanj­šali pogo­stost napak, kar se je prej zdelo nemo­goče. Tudi tam so spo­znali, da je reforma mogoča šele, ko se raz­plamti kriza. Ena od učnih bol­ni­šnic har­vard­ske uni­verze, Zdravstveni cen­ter dia­ko­nice Beth Israel, je v zadnjem dese­tle­tju 20. sto­le­tja pre­ži­vljala poplavo zdrav­ni­ških napak in notra­njih neso­gla­sij, ki so našli mesto tudi v časo­pi­snih član­kih. Soočala se je z grdimi jav­nimi ver­bal­nimi obra­ču­na­va­nji med sestrami in upravo. Državni ura­dniki so raz­mi­šljali o tem, da bi naro­čili bol­ni­šnici, naj zapre neza­ne­sljive oddelke, dokler ne doka­žejo, da lahko delajo brez napak. Osebje ogro­žene bol­ni­šnice se je potem zbralo in poi­skalo reši­tev za spre­membo notra­nje kul­ture. Eden od sestav­nih delov reši­tve so bili »varo­valni semi­narji«, na kate­rih je vsake tri mesece eden izmed sta­rej­ših zdrav­ni­kov sto­tini svo­jih kole­gov do podrob­no­sti opi­sal dolo­čeno dia­gnozo ali poseg, v kate­rem se je zgo­dila napaka ali pa so jo pre­pre­čili v zadnjem hipu.

»Mučno je v jav­no­sti pri­znati napako,« je pri­znal dr. Donald Moorman, done­davni pomoč­nik stro­kov­nega direk­torja Zdravstvenega cen­tra dia­ko­nice Beth Israel. »Pred dvaj­se­timi leti zdrav­niki ne bi pri­stali na to. Zdaj pa se je v bol­ni­šni­cah tako raz­ši­ril strah, da so tudi naj­boljši kirurgi pri­pra­vljeni raz­la­gati, kako blizu velike napake so bili. Kultura v medi­cini se spreminja.«

ooo

»Škoda bi bilo zapra­viti resno krizo,« je Rahm Emanuel pove­dal zbra­nim direk­tor­jem po izbruhu glo­balne finančne krize leta 2008, kmalu za tem, ko je postal šef kabi­neta pred­se­dnika Obame. »Kriza nam ponuja pri­lo­žnost, da ure­sni­čimo tisto, česar prej nismo mogli.« Nekaj kasneje je Obamovi admi­ni­stra­ciji uspelo pre­pri­čati neod­ločni kon­gres, da je spre­jel pred­se­dni­kov načrt spod­bud za gospo­dar­stvo, vre­den 787 mili­jard dolar­jev. Kongres je prav tako spre­jel Obamovo zdra­vstveno reformo, izbolj­šave zako­nov o zaščiti potro­šni­kov in še mnogo dru­gega, od zdra­vstve­nega zava­ro­va­nja otrok do ukre­pov proti plačni dis­kri­mi­na­ciji žensk. V tistem pred­se­dni­škem man­datu se je zgo­dilo naj­več zako­no­daj­nih reform od New Deala naprej in to zato, ker so zako­no­da­jalci zaslu­tili pri­lo­žnost v času, ko se je pole­gla panika po finančni katastrofi.

Nekaj podob­nega je sle­dilo v bol­ni­šnici Rhode Island po smrti 86-letnika in dru­gih zdrav­ni­ških napa­kah. Odkar so leta 2009 vzpo­sta­vili nove postopke, ni bilo več nobene napake s pose­gom na napač­nem delu telesa. Bolnišnica si je nedavno pri­slu­žila pre­sti­žno Beaconovo nagrado za svoj odde­lek inten­zivne nege in pohvalo ame­ri­ške zdrav­ni­ške zbor­nice za kako­vo­stno zdra­vlje­nje raka.

Še pomemb­nejše pa je, pra­vijo tam­kaj­šnji zdrav­niki in sestre, da je vzdušje na delov­nem mestu zdaj popol­noma dru­gačno. Leta 2010 je mlada medi­cin­ska sestra Allison Ward vsto­pila v ope­ra­cij­sko dvo­rano, da bi asi­sti­rala pri rutin­ski ope­ra­ciji. Na tem delov­nem mestu je imela eno leto izku­šenj, bila je naj­mlajša in naj­manj izku­šena oseba v pro­storu. Pred začet­kom ope­ra­cije se je vse sode­lu­joče ose­bje zbralo na pre­moru okoli neza­ve­stnega bol­nika. Zdravnik je klju­kal po seznamu za pre­ver­ja­nje, obe­še­nem na steni, ki je opi­so­val vsak korak operacije.

»Dobro, pred kon­cem smo,« je rekel in pri­jel za skal­pel. »Ali ima še kdo kako pri­pombo, pre­den zač­nemo?«
Zdravnik je opra­vil že sto­tine takih pose­gov. V nje­govi pisarni je visela mno­žica diplom in pri­znanj.
»Doktor,« se je ogla­sila 27-letna Allison Ward, »rada bi spo­mnila vse na obve­zni pre­mor med prvim in dru­gim delom posega. Vi niste ome­nili tega, zato želim samo pono­viti, da bomo vsi vedeli.«
To je bila pri­pomba, s katero bi si sestra nekaj let prej pri­slu­žila oči­tek. Ali pa konec kari­ere.
»Hvala, da ste me dopol­nili,« je odvr­nil zdrav­nik. »Naslednjič tega ne bom poza­bil ome­niti.«
»V redu,« je nada­lje­val, »zač­nimo.«
»Vem, da je ta bol­ni­šnica imela težavno obdo­bje,« mi je pozneje pove­dala Allison Ward. »Toda zdaj so vsi koo­pe­ra­tivni. Zaradi izo­bra­že­va­nja in zgle­dov zdaj celo­tna kul­tura bol­ni­šnice teme­lji na sku­pin­skem delu. Občutek imam, da lahko tu povem kar­koli. Čudo­vit kraj za delo je.«

Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija, zdravstvo z značko .

En Komentar

  1. Objavljen na 22. januar 2015 ob 12:19 | stalna povezava

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x