Alternativna življenjska valuta

uraEkonomist Jože P. Damijan je pred krat­kim hudo­mu­šno zapi­sal, da aka­dem­ski eko­no­mi­sti o sebi mislijo, da vse vedo (baje zato, ker znajo nekaj mate­ma­tike). V skladu s tem svo­jim pre­pri­ča­njem se ambi­ci­o­zno lote­vajo tudi pro­ble­mov, ki so bili tra­di­ci­o­nalno v domeni dru­gih panog, na pri­mer filo­zo­fije ali psi­ho­lo­gije. Že nekaj let na pri­mer bujno uspeva t. i. »eko­no­mika sreče« (v angle­ščini se upo­ra­blja sko­vanka happyno­mics), ali bolj učeno »eko­no­mika subjek­tiv­nega bla­go­sta­nja«, ki izvira iz 70. let prej­šnjega sto­le­tja, ko je Richarda Easterlina vzne­mir­jal tale para­doks: »Zakaj kljub veli­ča­stni gospo­dar­ski rasti in napredku lju­dje na splo­šno ne posta­jajo vse srečnejši?«

Vse odtlej eko­no­mi­sti anke­ti­rajo ljudi, ana­li­zi­rajo nji­hove odgo­vore in obja­vljajo svoje ugo­to­vi­tve. Pridobili so si tudi pozor­nost poli­tike, ki raz­mi­šlja o bolj­ših kazal­ni­kih druž­bene bla­gi­nje, ki bi dopol­nili kla­sični gospo­dar­ski kri­te­rij, bruto domači pro­i­zvod, saj je ta je z raznih vidi­kov neza­do­vo­ljiv. To so na pri­mer HDI (Human Development Index, indeks člo­ve­škega razvoja), MDP (Measure of Domestic Progress, merilo doma­čega napredka), NWI (National Well-being Index, indeks naci­o­nalne bla­gi­nje) in drugi.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 49–50/2014, 18. decem­bra 2014.
Toda ali smo po sto­ti­nah znan­stve­nih član­kov na to temo sploh kaj na bolj­šem, se spra­šu­jejo skep­tiki, kot je kolu­mnist Financial Timesa Tim Harford. Njegova glavna pri­pomba je, da se ta »zna­nost« v glav­nem vrti okoli raz­me­roma tri­vi­al­nih napot­kov o osebni sreči:

  • da je dobro imeti tesne odnose z dru­žino in prijatelji;
  • da »čas celi vse rane«;
  • da nam doži­ve­tja dajejo več zado­volj­stva kot mate­ri­alne dobrine;
  • da je ško­dljivo nase­dati od zunaj vsi­lje­nim ume­tnim potrebam;
  • da je pri pomemb­nih odlo­či­tvah treba pre­teh­tati, koliko časa bo tra­jala ozi­roma kako pogo­sta bo pozi­tivna ali nega­tivna posle­dica naše odločitve.

Klasičen pri­mer te zadnje dileme je vpra­ša­nje vsa­ko­dnev­nega pre­voza na delo. Razlika med tem, ali za pot v službo pora­bimo 15 ali 45 minut, je na prvi pogled nepo­membna, ven­dar pa raz­i­skave kažejo, da je dol­go­trajna pot v službo in nazaj pov­sem pri vrhu reči, ki lju­dem teme­ljito gre­nijo življenje.

Nobelovec Daniel Kahneman, psi­ho­log, ki je eko­no­mi­stom prav­za­prav utrl pot v »eko­no­miko sreče«, je glede dose­da­njih izsled­kov te disci­pline pre­cej zadr­žan, saj meni, da je nagnje­nost posa­me­znika k zado­volj­stvu ali neza­do­volj­stvu z lastnim življe­njem v pre­cej­šnji meri genet­sko deter­mi­ni­rana. S sode­lavci je pred­sta­vil tezo,1 da je pro­sti čas, v kate­rem lahko poč­nemo tisto, kar nam je ljubo, tista valuta, ki je lju­dem vre­dna več kot denar (potem ko so zado­vo­ljene osnovne mate­ri­alne potrebe).

Zato so name­sto mate­ri­al­nih kazal­ni­kov, izra­že­nih v dolar­jih ali evrih, raz­vili kazal­nik U-indeks (unple­a­san­tness index). To je iz več kom­po­nent sesta­vljen »kazal­nik nepri­je­tne porabe časa«, ki meri delež časa (v dnevu ozi­roma tednu), ki ga lju­dje pre­ži­vijo v nepri­je­tnih čustve­nih sta­njih ozi­roma pri poče­tju tistega, kar jim ni v vese­lje, pa naj bo to neiz­pol­nju­joča služba, vožnja na delo, kuha­nje, čišče­nje sta­no­va­nja itd. Po tej teo­riji naj bi bila bla­gi­nja v neki državi tem večja, čim nižji je sku­pni (agre­ga­tno gle­dano) U-indeks vseh nje­nih pre­bi­val­cev. Izboljšanje za ljudi bi torej dose­gli na pri­mer z avto­ma­ti­za­cijo nepri­je­tnih opra­vil, učin­ko­vi­tej­šim jav­nim tran­spor­tom ter boljšo infra­struk­turo (vrtci, parki, igrišča…).

Med raznimi zani­mi­vimi izra­čuni U-indeksa, ki so jih dobili iz anke­ti­ra­nja naj­ra­zlič­nej­ših slo­jev pre­bi­val­stva, je tudi eden, ki nam je lahko vsem v uteho. Vse štu­dije namreč kažejo, da lju­dje s sta­ra­njem v pov­pre­čju posta­jamo sreč­nejši ozi­roma bolj zado­voljni z lastnim življe­njem in to ne glede na pre­mo­že­nje, doho­dek, poklic ali zakon­ski stan. Dno – točko z naj­manj zado­volj­stva – so znan­stve­niki nara­ču­nali pri 35 letih, pozneje pa gre kri­vu­lja le še navzgor.

  1. Krueger, A. B., Kahneman, D., Schkade, D., Schwarz, N., Stone, A. A.: National Time Accounting: The Currency of Life v zbor­niku Krueger A. B. (ur.): Measuring the Subjective Well-Being of Nations: National Accounts of Time Use and Well-Being. University of Chicago Press, 2009, str. 9–86. Dostopno na: <www.nber.org/chapters/c5053>.
Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x