Genetika in športni dosežki

unisexKo sem obi­skal Joeja Bakerja, špor­tnega psi­ho­loga na uni­verzi York, sva raz­pra­vljala o raz­li­kah v špor­tnih dosež­kih med moškimi in žen­skami, še pose­bej pri metih. Od vseh raz­lik med spo­loma pri dosež­kih, ki so bile doku­men­ti­rane v znan­stve­nih eks­pe­ri­men­tih, je raz­lika kon­si­sten­tno naj­ve­čja pri metih. Statistična raz­lika v pov­prečni izme­tni hitro­sti med moškimi in žen­skami je tri stan­dar­dne devi­a­cije. To je pri­bli­žno dva­krat več, kot znaša odsto­pa­nje v tele­sni višini. To pomeni, da če bi naključno zbrali tisoč moških, bi jih 997 vrglo žogo dlje od pov­prečne ženske.

Baker je pri­po­mnil, da bi to sta­nje lahko bilo posle­dica manj vaje pri žen­skah. Njegova žena je odra­ščala ob igra­nju bejz­bola in ga v metu zlahka pre­maga. »Njen met je kot laser­ski žarek,« se pošali. Ali je torej raz­lika bio­lo­ška ali ne?

Razlike v DNK med moškimi in žen­skami so mini­malne, ome­jene na en sam kro­mo­som, ki je X pri žen­skah in Y pri moških. Brat in sestra dobita svoje gene iz natančno istih virov – v postopku meša­nja oče­tove in mate­rine DNK, ime­no­va­nega rekom­bi­na­cija, ki zago­tovi, da bra­tje in sestre niso kloni.

Odlomek iz knjige Davida Epsteina Špor­tni gen: talent, tre­ning in resnica o uspehu. Objavljeno z dovo­lje­njem založbe UMco.
Večina raz­lik med spo­loma izvira iz enega samega gena na kro­mo­somu Y: gen SRY (spolna regija Y). Če obstaja »gen za špor­tne spo­sob­no­sti«, potem je to gen SRY. Člo­ve­ška bio­lo­gija deluje tako, da imata starša lahko žen­ske in moške potomce, čeprav nanje pre­na­šata iste gene. Gen SRY je ključ iz DNK, ki selek­tivno akti­vira gene, ki ustva­rijo moškega.

Vsi namreč zač­nemo živeti kot žen­ske. Vsak člo­ve­ški zaro­dek je prvih šest tednov svo­jega obstoja žen­skega spola. Ker so fetusi sesal­cev izpo­sta­vljeni krepki dozi žen­skih hor­mo­nov od matere, je bolj eko­no­mično, da je pri­vzeti spol žen­ski. V šestem tednu gen SRY pri moških spod­budi tvorbo testi­sov in Leydigovih celic zno­traj njih, ki tvo­rijo testo­ste­ron. V mesecu dni je testo­ste­rona v izo­bi­lju in ta potem sproža akti­va­cijo neka­te­rih genov in deak­ti­va­cijo dru­gih, in kmalu se raz­vi­jejo raz­like med spo­loma, ki bodo pozneje krive za dis­pa­ri­teto v metal­nih zmo­glji­vo­stih med špor­tniki in športnicami.

Fantje še v času, ko so v mater­nici, dobijo daljšo pod­la­ket, ki jim bo kasneje omo­go­čila moč­nejši zamah z roko. Res je, da so raz­like v metalni zmo­glji­vo­sti manjše med dečki in dekli­cami kot med odra­slimi moškimi in žen­skami, ven­dar so raz­like jasno vidne že v sta­ro­sti dveh let.

Športni gen - David EpsteinDa bi ugo­to­vili, koli­kšen del neskladja v metih je mogoče pri­pi­sati kul­tur­nim razlo­gom, je sku­pina znan­stve­ni­kov z uni­verze v sever­nem Teksasu sode­lo­vala s kolegi z uni­verze zaho­dne Avstralije. Testirali so ame­ri­ške otroke in otroke avstral­skih abo­ri­gi­nov. Avstralski abo­ri­gini niso opra­vili pre­hoda v kme­tij­sko družbo, ampak so ostali lovci in nabi­ralci. Aboriginske deklice (tako kot fante), sta­rejši učijo, kako metati raz­lične pro­jek­tile pri lovu. Raziskava je res potr­dila, da so raz­like v metal­nih dosež­kih pri abo­ri­gi­nih med spo­loma manjše kot pri ame­ri­ških otro­cih. Vseeno pa so fan­tje metali dlje kljub dej­stvu, da so bila dekleta od njih višja, saj je tele­sni razvoj pri njih zgodnejši.

Ne samo, da so fan­tje na splo­šno boljši pri metih, veliko spre­tnejši so tudi pri vizu­al­nem sle­de­nju in pre­stre­za­nju lete­čih pred­me­tov; 87 odstot­kov fan­tov je bolj­ših od pov­preč­nega dekleta v testih, ki merijo spo­sob­nost cilja­nja. To raz­liko lahko vsaj delno pri­pi­šemo izpo­sta­vlje­no­sti testo­ste­ronu v mater­nici. Dekleta, ki so bila v mater­nici izpo­sta­vljena viso­kemu nivoju testo­ste­rona zaradi genet­ske motnje, ime­no­vane kon­ge­ni­talna adre­nalna hiper­pla­zija, pri kateri fetu­sovi nadled­vični žlezi tvo­rita pre­več moških hor­mo­nov, se namreč pri teh testih odre­žejo podobno kot fantje.

Dobro tre­ni­rane žen­ske zlahka mečejo bolje od netre­ni­ra­nih moških, ven­dar dobro tre­ni­rani moški daleč pre­ka­šajo dobro tre­ni­rane žen­ske. Olimpijski metalci vržejo kopje pri­bli­žno 30 odstot­kov dlje kot olim­pijke, čeprav je žen­sko kopje lažje od moškega. Guinnessova knjiga rekor­dov pravi, da je naj­hi­trejši žen­ski met žogice za bejz­bol dose­gel hitrost 105 km/h, kar je hitrost, ki jo redno pre­se­gajo že malo bolje natre­ni­rani fan­tje v sre­dnji šoli. Nekateri bejz­bol­ski pro­fe­si­o­nalci jo zmo­rejo zalu­čati s hitro­stjo prek 160 km/h.

Pri tekih, od šprinta na 100 m do dol­go­pro­ga­škega na 10.000 m, je okvirna vrzel med spo­loma okoli 11 odstot­kov. Najboljši moški na kate­ri­koli raz­da­lji od šprinta do ultra­ma­ra­tona so za pri­bli­žno 11 odstot­kov hitrejši od naj­bolj­ših žensk. Med poklic­nimi špor­tniki je to ogro­mno. Žen­ski sve­tovni rekord na 100 m bi bil pre­malo za uvr­sti­tev na moško tekmo na olim­pij­skih igrah leta 2012 in to kar za četrt sekunde. Na 10.000-metrski pre­iz­ku­šnji bi žen­ski sve­tovni rekord pre­ma­gal vsak moški, ki je dose­gel mini­malni olim­pij­ski kva­li­fi­ka­cij­ski kriterij.

Še večje vrzeli so pri metih in sko­kih. Pri skoku v daljavo žen­ske zao­sta­jajo za 19 odstot­kov. Najmanjše raz­like so v pla­va­nju. V disci­plini 800 m pro­sto so naj­boljše pla­valke pri­bli­žno šest odstot­kov za naj­bolj­šimi plavalci.

Časo­pi­sni članki, ki so sen­za­ci­o­na­li­stično napo­ve­do­vali, da bodo žen­ske sča­soma pre­ma­gale moške, so teme­ljili na domnevi, da je izbolj­še­va­nje žen­skih dosež­kov od pet­de­se­tih do osem­de­se­tih let prej­šnjega sto­le­tja del kri­vu­lje, ki se bo nada­lje­vala v pri­ho­dnost. V resnici pa je bil to izje­men čas, po kate­rem je bil dose­žen »strop« – ven­dar le pri žen­skah. Medtem ko se je v osem­de­se­tih letih pre­mi­ka­nje žen­skih rekor­dov v tekih od 100 m do ene milje usta­vilo, se je pri moških nada­lje­valo, četudi le za nekaj stotink.

Šte­vilke so nesporne. Vrhunske atle­ti­nje ne dose­gajo vrhun­skih atle­tov, niti se jim ne pri­bli­žu­jejo po dosež­kih s časom. Moški se z drob­nimi koraki odda­lju­jejo od njih. Biološka vrzel se povečuje.

Zakaj pa ta vrzel sploh obstaja?

***

Na oken­ski polici pisarne Davida C. Gearyja poleg debe­lega slo­varja leži žen­ska loba­nja, ki skozi okno zre na kam­pus uni­verze v Missouriju. »Poglejte, kako maj­hen je njen lobanj­ski svod,« pravi Geary, modro­oki možak mrša­vega obraza. Pramen sivih las, ki mu pokriva čelo, malo spo­mi­nja na vpra­šaj, kar pov­sem ustreza nje­go­vemu vedo­želj­nemu zna­čaju. »Njeni možgani so bili veliki le za kako tre­tjino naših. Zato je zra­ven slo­varja, kajti še veliko se mora nau­čiti,« se pošali. Geary govori o modelu loba­nje Lucy, slavne pred­nice sodob­nega člo­veka vrste Australopithecus afa­ren­sis, katere 3,2 mili­jona leta stare kosti so našli v Etiopiji.

Geary veliko časa name­nja raz­mi­šlja­nju o možga­nih. Po poklicu je kogni­tivni razvojni psi­ho­log in je velik del kari­ere posve­til razu­me­va­nju, kako se otroci učijo mate­ma­tike. S tem si je pri­slu­žil ime­no­va­nje v pred­se­dni­kov naci­o­nalni svet za mate­ma­tiko v man­datu od leta 2006 do leta 2008. Poleg tega pa je tudi pravi živi leksi­kon raz­lik med spoloma.

Že od osem­de­se­tih let prej­šnjega sto­le­tja, ko je bil podi­plom­ski štu­dent na kali­for­nij­ski uni­verzi, se Geary zanima za evo­lu­cijo člo­ve­ških raz­lik med spo­loma. Toda ker se teh raz­i­skav drži pri­dih poli­tične spor­no­sti (vsaj ko gre za raz­like, ki pre­se­gajo zgradbo spol­nih orga­nov), je Geary poča­kal, da je imel stalno mesto na uni­verzi, pre­den je začel obja­vljati članke o člo­ve­kovi evo­lu­ciji. In za objavo se mu je nabralo veliko gra­diva. Bil je soav­tor tisoč­stran­skega učbe­nika, ki je nič manj kot kom­pi­la­cija rezul­ta­tov vseh dose­da­njih resnih znan­stve­nih štu­dij o raz­li­kah med spo­loma – od poro­dne teže do druž­be­nega vede­nja –, ki so bile opra­vljene v zadnjih sto letih.

Čeprav se morda Geary tega ni zave­dal, pre­den sem se sam ogla­sil pri njem, je nje­gov naj­bolj zani­miv pri­spe­vek k športu 550-stransko delo Male, Female: The Evolution of Human Sex Differences (Moški, žen­ska: evo­lu­cija raz­lik med spo­loma). To je prva knjiga, ki je pove­zala vse štu­dije – s pou­dar­kom na vse – v model, ki teme­lji na spolni selekciji.

Načela spolne selek­cije je obra­zlo­žil že Charles Darwin, ven­dar so bila dele­žna bistveno manj pozor­no­sti kot nje­govo drugo odkri­tje, naravna selek­cija. Medtem ko se naravna selek­cija nanaša na spre­membe v člo­ve­ški DNK, ki se ohra­nijo ali izgi­nejo kot odziv na naravno oko­lje, se spolna selek­cija nanaša na tiste spre­membe v DNK, ki se raz­ši­rijo ali izu­mrejo kot posle­dica izbi­ra­nja spol­nih par­tner­jev. In prav spolna selek­cija je vzrok za večino tele­snih raz­lik med spo­loma in je ključna za razu­me­va­nje raz­lik v športu.

Med tele­sne raz­like med spo­loma spa­dajo večja tele­sna teža in višina moških, rela­tivno daljše noge in roke glede na tele­sno višino, večje srce in pljuča. Za moške je dva­krat bolj ver­je­tno, da so levi­čarji – tudi to je pred­nost v mno­gih špor­tih. Moško telo ima manj maščob, gostejše kosti, več rde­čih krv­ničk, ki po telesu pre­na­šajo kisik, težji ske­let, ki lahko pod­pira več mišic, in ožje boke, zaradi česar je tek učin­ko­vi­tejši, telo pa je manj izpo­sta­vljeno poškod­bam med teka­njem in ska­ka­njem. »Ker imajo žen­ske širšo mede­nico, je pri njih koleno pod dru­gač­nim kotom,« pravi Bruce Latimer, pro­fe­sor antro­po­lo­gije in ana­to­mije na uni­verzi Case Western Reserve. »Zato pora­bijo več ener­gije za upo­gi­ba­nje v kol­kih, in to nika­kor ne pomaga pri pre­mi­ka­nju naprej. Čim večja mede­nica, tem več zapra­vljene energije.«

Ena od naj­bolj oči­tnih tele­snih raz­lik je mišična masa. V isti volu­men zmore moško telo stla­čiti več mišič­nih vla­ken kot žen­sko in zato imajo moški v zgor­njem delu telesa 80 odstot­kov več mišične mase, v nogah pa 50 odstot­kov več. V trupu to pomeni za tri stan­dar­dne devi­a­cije več moči. To spet pomeni, da je od 1000 naključno izbra­nih moških 997 moč­nej­ših od pov­prečne ženske.

»Podobno veliko raz­liko v moči zgor­njega dela telesa lahko vidimo pri gori­lah,« nada­ljuje Geary. »Med našimi naj­bliž­jimi soro­dniki so prav pri gori­lah fizične raz­like med spo­loma naj­ve­čje. Samci so dva­krat večji od samic. Razlika v veli­ko­sti je večja kot pri lju­deh, pri moči pa pri­bli­žno enaka.«

Zaradi dol­go­trajne bre­jo­sti in doje­nja ima gori­lja samica lahko le enega potomca vsake štiri leta. Gorilji samci, ki si obli­ku­jejo in potem bra­nijo harem samic, pa imajo pre­cej višji repro­duk­tivni poten­cial. Toda na vsa­kega samca, ki ima svoj harem, pride nekaj dru­gih sam­cev, ki so izri­njeni iz repro­duk­cije. Rezultat tega je, da se samci okru­tno boju­jejo med seboj za dostop do oplo­je­va­nja samic in naravna selek­cija pou­darja lastno­sti, ki gori­lam dajejo pre­moč v boje­va­nju. »Pri žival­skih vrstah, pri kate­rih ima samica višji repro­duk­tivni poten­cial, kot so na pri­mer mor­ski konjički,« raz­laga Geary, »je polo­žaj obr­njen: samice so večje in bolj agre­sivne.« Ni pre­se­ne­tljivo, da si samci mor­skega konjička, ki skr­bijo za jaj­čeca, izbi­rajo večje, moč­nejše samice.

V življenj­skih pro­sto­rih, ki jih je težko obra­niti – kot na pri­mer v zraku –, si samice izbi­rajo samca dru­gače, zato na pri­mer naravna selek­cija pri pti­čih pou­dari lastno­sti, kot sta pri­vlačna obar­va­nost perja in melo­dično žvi­žga­nje ob dvor­je­nju. Toda pri pri­ma­tih, ki so v glav­nem obso­jeni na življe­nje na trdnih tleh, kot so gorile in naši sta­ro­davni pred­niki, je bilo boje­va­nje ena na ena pomem­ben dejav­nik, zato je evo­lu­cija spod­bu­jala surovo silo.

Vse to pri­ka­zuje neki manj pri­je­ten pogled na člo­ve­štvo, še pose­bej na moški spol: selek­cija je spod­bu­jala tiste lastno­sti pri moških, s kate­rimi so tepli, pobi­jali ali vsaj ustra­ho­vali drug dru­gega, in moški, ki so bili pri tem poče­tju naj­u­spe­šnejši, so zmago izko­ri­stili za to, da so oplo­dili šte­vilne žen­ske in imeli mnogo otrok.

Za to je pre­cej doka­zov. V raznih lovsko-nabiralniških druž­bah pri­bli­žno tri­de­set odstot­kov moških umre od roke dru­gega moškega, v boju ali na ple­nil­skih poho­dih, do kate­rih pogo­sto pri­haja z name­nom ugra­blja­nja žensk. Harvardski psi­ho­log Steven Pinker v govoru o svoji knjigi The Better Angels of Our Nature (Boljši angeli naše narave), v kateri piše o zgo­do­vini in upadu nasil­no­sti pri člo­veku, povzame: »Izkaže se, da je imel Thomas Hobbes prav; v narav­nem sta­nju je bilo člo­ve­kovo življe­nje odurno, surovo in kratko.«

Druga impli­ka­cija, namreč, da so si naši moški pred­niki pri­za­de­vali oplo­diti več žensk, je nesporna – potr­ju­jejo jo genet­ski dokazi. Ker oče­tje pre­ne­sejo DNK s kro­mo­soma Y samo na sinove in ker samo matere pre­na­šajo na potomce mito­hon­drij­sko DNK, lahko pre­i­ščemo naš izvor po mate­rini in oče­tovi strani. Kjerkoli na svetu so raz­i­sko­vali to zgo­do­vino zno­traj DNK, pov­sod so pri­šli do istega jasnega sklepa: imamo bistveno manj moških kot žen­skih pred­ni­kov. To pomeni, da je bilo potrebno bistveno manj Adamov kot Ev, da so zaplo­dili vso danes živečo sve­tovno popu­la­cijo. (Ponekod so raz­like v šte­vilu dra­ma­tične: 16 mili­jo­nov azij­skih moških – pol odstotka vse sve­tovne moške popu­la­cije – ima sko­raj iden­ti­čen del kro­mo­soma Y, za kate­rega gene­tiki sumijo, da pri­haja od Džingiskana, za kate­rega je bilo znano, da je imel na sto­tine žena in priležnic.)

Še en vzo­rec je sku­pen vsem vrstam pri­ma­tov, pri kate­rih gre za srdito kon­ku­renco med samci: tele­sne zmo­glji­vo­sti, ki so pomembne za boj, se bistveno okre­pijo v puber­teti, in sicer samo pri sam­cih. Puberteta pou­dari tiste lastno­sti, ki jih bo odra­šča­joči ose­bek kmalu potre­bo­val za raz­mno­že­va­nje. Če so atlet­ske zmo­glji­vo­sti, kot na pri­mer meta­nje kamnov, kori­stne za repro­duk­cijo, se bodo med puber­teto okre­pile. Tudi pri tem vzorcu smo podobni pri­ma­tom. Medtem ko dekleta odra­stejo zgo­daj in na hitro, gredo fan­tje skozi dol­go­traj­nejšo puber­teto, ki nastopi pozneje, zato imajo več časa za rast in v tem času nji­hove atlet­ske spo­sob­no­sti naraščajo.

Približno do sta­ro­sti deset let so telesa deč­kov in deklic podobna. Deklice so višje in imajo že v tej dobi nekaj večji delež maščob, ven­dar se po špor­tnih zmo­glji­vo­stih sko­rajda ne raz­li­ku­jejo od deč­kov. Najvišja hitrost pri teku dese­tle­tnic ne odstopa od one pri dese­tle­tni­kih. Odstopanje nato počasi nara­šča do sta­ro­sti šti­ri­najst let, v času, ko so fan­tje dobe­se­dno na (narav­nih) steroidih.

Tedaj se vrzel pri metal­nih spo­sob­no­stih raz­širi v bre­zno. Fantje dobijo moč­nejše roke in širša ramena in pri osem­naj­stih lahko pov­prečni fant vrže tri­krat dlje kot pov­prečno dekle. Možje dobijo tudi poteze, zaradi kate­rih jih je težje nokav­ti­rati kot fante ali žen­ske: bolj izra­zita čelna kost pod obrvmi, ki varuje oči in pove­čana spo­dnja čelju­stnica, zaradi katere je obraz bolj odpo­ren na udarce. Krhka, neiz­ra­zita čeljust pač za naše pred­nike ni bila prednost.

Valovanje testo­ste­rona v moški puber­teti prav tako sti­mu­lira pro­i­zvo­dnjo rde­čih krv­ničk, zaradi česar lahko moški izko­ri­stijo več kisika kot žen­ske in zaradi česar so moški manj obču­tljivi na bole­čino od žensk. Enako se godi pri živa­lih in lju­deh, ki dobi­vajo testo­ste­ron­ske injekcije.

Pri šti­ri­naj­stih letih je teka­ška hitrost pov­preč­nega dekleta blizu nje­nega življenj­skega maksi­muma. Rekordi v šprintu so za devet­letne deklice in dečke sko­rajda enaki. To je še pred puber­teto, ko ni bio­lo­ških razlo­gov za raz­like v špor­tnih dosež­kih. Pri šti­ri­naj­stih letih pa špor­tnice niso več v istem uni­ver­zumu kot športniki.

Zgodi se celo, da se špor­tnice poslab­šajo po puber­teti. Ko estro­gen pov­zroči nabi­ra­nje maščob na raz­šir­je­nih bokih, večina deklet ne more več popra­viti dosežka v nav­pič­nem skoku. Celo naj­bolj vitke med odra­slimi mara­ton­kami ne morejo spra­viti deleža tele­snih maščob pod vre­dnost 6 do 8 odstot­kov, kar je dva­krat več od moških kolegov.

Štu­dije olim­pij­skih špor­tnic so poka­zale, da je v neka­te­rih špor­tih pomembna pred­nost, če se jim ne raz­vi­jejo široki boki, kot jih sicer ima večina žensk. Ko vrhun­ske gim­na­sti­čarke močno zra­stejo ali se raz­ši­rijo v boke, se nji­hova kari­era obrne nav­zdol. S tem ko zra­stejo, se jim poslabša raz­merje med močjo in tele­sno težo, ki je ključno pri mane­vrih (npr. vrte­nju) v zraku. Tekmovalke v gim­na­stiki imajo po dvaj­se­tem letu vrhu­nec kari­ere že za seboj, med­tem ko imajo moški tek­mo­valci še večino kari­ere pred sabo. Na olim­pij­skih igrah leta 2000 v Sydneyju so Kitajski odvzeli eno od medalj v žen­ski gim­na­stiki, potem ko je med­na­ro­dni oli­mij­ski komite ugo­to­vil, da je bila tek­mo­valka Dong Fangxiao dve leti mlajša od ura­dne mini­malne sta­ro­sti za tek­mo­va­nje, ki znaša šest­najst let. Z veliko zane­slji­vo­stjo lahko rečemo, da se tak škan­dal v moški gim­na­stiki ne bo pri­me­ril nikoli. Prednost, ki jo imajo neka­tere špor­tnice, je torej v lastno­stih, ki so tipične za moške, npr. nizek delež tele­sne maščobe in ozki boki.

Z dana­šnjega vidika se zdi, da je bil glavni razlog za pri­bli­že­va­nje žen­skih atlet­skih dosež­kov moškim v sedem­de­se­tih in osem­de­se­tih letih prej­šnjega sto­le­tja v dopingu s testo­ste­ron­skimi injek­ci­jami. V šest­de­se­tih letih se je hla­dna vojna raz­ši­rila tudi na podro­čje športa in v drža­vah vzho­dnega bloka je pote­kala sis­te­ma­tična upo­raba dopinga pri mla­dih špor­tni­cah, pogo­sto brez nji­ho­vega véde­nja. Po tistem obdo­bju so se žen­ski rezul­tati v špor­tih, ki teme­ljijo na ekplo­ziv­no­sti, poslab­šali. Od naj­bolj­ših 80 dosež­kov vseh časov v žen­skem suva­nju kro­gle jih je kar 75 iz obdo­bja 1975 do 1990 in v glav­nem pri­pa­dajo tek­mo­val­kam iz vzho­dnega bloka. Na 80. mestu je met vzho­dne Nemke Heidi Krieger, ki je več dese­tle­tij pozneje na sodi­šču pri­čala o sis­te­ma­tični upo­rabi dopinga v vzho­dni Nemčiji. Tedaj ni bila več Heidi, ampak Andreas Krieger, saj se je odlo­čila zaži­veti kot moški, po ogro­mnih dozah ste­ro­i­dov (ki so izve­denke testo­ste­rona), ki jih je pre­jela. Še danes so sko­raj vsi sve­tovni rekordi v žen­skem šprintu in metih iz osem­de­se­tih let, kar je zapu­ščina učin­ko­va­nja moških hor­mo­nov na špor­tnice. Ko se je kon­čala dopin­ška era, se je spet raz­ši­rila vrzel med dosežki moških in žensk. Danes je jasno, da imajo moški toli­kšno genet­sko pred­nost, da je pov­sem smi­selno, da tek­mu­jejo ločeno od žensk.

Profesorica bio­e­tike na medi­cin­ski fakul­teti uni­verze Northwestern Alice Dreger mi je pove­dala: »Razlog, da žen­ske ločeno tek­mu­jejo v športu od moških, je v tem, ker se naj­boljše špor­tnice po rezul­ta­tih ne morejo kosati z naj­bolj­šimi špor­tniki. To vsi vemo, a nihče noče izgo­vo­riti. In prav je, da tek­mu­jejo ločeno, kajti žen­ska zgradba telesa pač pri športu pomeni hendikep.«

Več o knjigi…

.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji nerazvrščeno z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x