Avtocesto do Slovenj Gradca, univerzo v Novo mesto!

You are entitled to nothingČe bi bila Slovenija »ide­alna«, bi imeli avto­ce­sto do Slovenj Gradca, uni­verzo v Novem mestu, sam­ske žen­ske bi lahko bile dele­žne oplo­di­tve z bio­me­di­cin­sko pomo­čjo (OBMP), in štu­dent­sko delo bi bilo neob­dav­čeno. Kaj imajo sku­pnega zgor­nje, sicer razno­like želje?

To, da gre za par­ti­ku­larne inte­rese ozkih sku­pin, ki svoj inte­res pri­ka­zu­jejo kot pra­vico, ki jim jo je oko­lica dol­žna zago­to­viti in finan­ci­rati. Našim kra­ja­nom pri­pada avto­ce­sta; našemu mestu pri­pada državna uni­verza; če njej zdra­vstveno zava­ro­va­nje zago­ta­vlja OBMP, ga mora tudi meni; ker imamo sta­tus štu­denta, nam pri­pada pri­vi­le­gi­ran davčni polo­žaj, in tako naprej. Če tega ne dobimo, smo žrtve diskriminacije!

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 11–12/2015, 19. marca 2015 pod naslo­vom Vsaka želja še ni neod­tuj­ljiva pravica.
Da tovr­stno skli­ce­va­nje na domnevno dis­kri­mi­na­cijo in tar­na­nje o domnev­nih »pose­gih v pri­do­bljene pra­vice«  pri nas lepo uspeva, se lahko pre­pri­čamo kar v dnev­nem časo­pisju. Ravno danes (9. marca 2015), na pri­mer, lahko beremo v Delu, da musli­man­ski pri­se­lje­nec zatr­juje v svoji pobudi za oceno ustav­no­sti slo­ven­skega zakona o pra­zni­kih in dela pro­stih dne­vih, da mu je v Sloveniji kra­tena ver­ska svo­boda, ker musli­man­ski pra­zniki niso dela pro­sti. Vse to kaže, da je družba v pre­cej­šnji meri izgu­bila kom­pas in ne loči več med resnič­nimi pra­vi­cami ter med ugo­dnostmi in pri­vi­le­giji, ki so lahko izve­dljivi ali pa ne.

Osnovnih člo­ve­ko­vih pra­vic je rela­tivno malo in bli­žina avto­ce­ste ali uni­verze nista med njimi. Prav na podro­čju šol­stva se je men­ta­li­teta »pri­pada nam« se je naj­bolj raz­pa­sla. Ustavna določba o svo­bo­dnem izo­bra­že­va­nju ne pomeni, da ima vsak pra­vico do uni­ver­zi­te­tne diplome. Namreč, tu je še en vme­sni pogoj: spo­sob­nost opra­viti zah­te­vane štu­dij­ske obve­zno­sti. V nobe­nem nor­malno zah­tev­nem viso­ko­šol­skem sis­temu namreč ne more večina popu­la­cije doseči uni­ver­zi­te­tne izo­brazbe, kajti inte­lek­tu­alne spo­sob­no­sti ljudi so pač raz­lične. Zniževanje kri­te­ri­jev, zato da bi lahko do diplome pri­šli tudi tisti s spo­dnjega konca Gaussove kri­vu­lje, je že raz­vre­dno­tilo titule, kot na svoji koži ugo­ta­vljajo sveži diplo­mi­ranci, pa tudi magi­stri in dok­torji. Ali imamo starši šolo­ob­ve­znih otrok res pra­vico, da je v šol­skih razre­dih manj kot 28 učen­cev? Nimamo. Normativi v šol­stvu in dru­god so stvar druž­be­nega dogo­vora ozi­roma vsa­ko­kra­tnih mate­ri­al­nih zmo­žno­sti družbe.

Naslednji sklop so tiste pra­vice, ki so v bistvu upra­vi­če­nje do kan­di­di­ra­nja — pra­vica, da za nek polo­žaj kan­di­di­ram, še ne pomeni, da sem upra­vi­čen zah­te­vati, da bom izbran.  Sem spada npr. posvo­ji­tev otroka, saj je inte­re­sen­tov za posvo­ji­tev veliko več, kot je otrok na voljo. V medi­cini pri podob­nih pra­vi­cah nasto­pijo še etične ovire: zato je pri nas oplo­di­tev z bio­me­di­cin­sko pomo­čjo zdra­vstvena tera­pija za neplo­dne pare, ne pa poseg, ki naj bi »pri­pa­dal« kate­ri­koli ženski.

Nazadnje ostane še tisto, kar se dekla­ra­tivno pro­glaša za pra­vico, da se lepše sliši. Na pri­mer, mini­malna plača je zne­sek, ki ga obča­sno arbi­trarno zvi­šuje zako­no­da­ja­lec. Ta »pra­vica« je nazo­ren pri­mer dvo­re­znega meča, saj »pri­pada« le tistim, ki po zvi­ša­nju ohra­nijo službo. Vsako povi­ša­nje zakon­ske mini­malne plače namreč kmalu odnese več tisoč novih delov­nih mest v pano­gah z nizko dodano vre­dno­stjo, ki jih povi­šani stro­ški dela poti­snejo pod gla­dino ren­ta­bil­nega poslo­va­nja. Odpuščeni delavci imajo od zvi­ša­nja mini­malne plače le škodo.

Strukturne reforme, s kate­rimi naj bi Slovenija odpra­vila razvojni zao­sta­nek, pome­nijo tudi zmanj­ša­nje raz­bo­ho­te­nih pri­vi­le­gi­jev ali neiz­va­ja­nje pro­jek­tov, ki so bili načr­to­vani v bolj­ših časih, pa si jih družba danes ne more pri­vo­ščiti. Čeprav je tistih, ki bi jim reforme kori­stile, več od onih, ki bi se jim pri­vi­le­giji zmanj­šali, so pri­vi­le­gi­ranci agre­siv­nejši in pra­vi­loma uspejo spre­membe blo­ki­rati. V družbi, kjer izvr­šna oblast ves čas popu­šča men­ta­li­teti »da nam vse to pač pri­pada«, resnih reform ni, posle­dice zaradi neu­kre­pa­nja pa s tem pre­la­gamo na mlado generacijo.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x