Na dveh bregovih prepada

Jonathan Haidt: Pravičniški umSeznam 15 pod­je­tij z držav­nim sola­stni­štvom, za katera je par­la­ment leta 2013 potr­dil, da bo država iz njih lastni­ško izsto­pila, je pred časom raz­ce­pil jav­nost sko­raj tako močno kot dru­žin­ski zako­nik leta 2012 ob nekem dru­gem vpra­ša­nju. Peticija proti pri­va­ti­za­ciji je začela prva in zbrala sko­raj 15.000 pod­pi­sov, peti­cija za pri­va­ti­za­cijo, ki je nastala kot odgo­vor na prvo, jih je hitro nabrala 12.000. Obe se pona­šata z eko­no­mi­sti in dru­gimi emi­nen­tnimi pod­pi­sniki. Prva ima veči­noma sta­rejše pod­por­nike in iz jav­nega sek­torja, druga pa v pov­pre­čju mlajše in iz pod­je­tni­škega sloja.

Naloga pred naspro­tniki pri­va­ti­za­cije je bila na videz težja, glede na to, da je prvih dvaj­set let slo­ven­ske zgo­do­vine nesporno poka­zalo, da je država svoje pre­mo­že­nje upra­vljala slabo. Državno sola­stni­štvo je poslov­nim odlo­či­tvam posa­me­znega pod­je­tja mar­sik­daj bolj ško­dilo kot kori­stilo, kot ilu­strira tudi nedavno medij­sko raz­kri­tje dopi­so­va­nja šefa uprave NKBM z nek­da­njim pred­se­dni­kom vlade. Prav NLB in NKBM sta bila v nebo vpi­joča pri­mera kli­en­te­lizma in zaradi visoke cene njune reše­valne ope­ra­cije je sku­pni državni saldo pri­li­vov in odli­vov v zvezi z lastnino v pod­je­tjih (zaen­krat) celo negativen.

Krajša ver­zija je bila obja­vljena v Pravni pra­ksi št. 19/2015, 14. maja 2015 pod naslo­vom Privatizacija kot moralna dilema.
Obe strani sta vneto zago­var­jali svoj prav, v glav­nem s stra­še­njem pred poten­ci­al­nimi hudimi posle­di­cami, če bi obve­ljala naspro­tni­kova, ne pa z eko­nom­skimi argu­menti. To ni čudno, navse­za­dnje ogro­mna večina pod­pi­sni­kov na obeh stra­neh nima dovolj podat­kov za resno pre­sojo kori­sti ali škode od pro­daje držav­nih dele­žev v podjetjih.

Od kod tako glo­boka in čustvena raz­kla­nost, ki je sredi febru­arja nekaj sto naj­bolj raz­gre­tih pri­pe­ljala celo s tran­spa­renti na lju­bljan­ske ulice? Kot je ame­ri­ški soci­alni psi­ho­log Jonathan Haidt razlo­žil v svoji mono­gra­fiji Pravičniški um (založba Umco, 2013) s pod­na­slo­vom Zakaj dobre ljudi loču­jeta poli­tika in reli­gija, gre pri takih poli­tič­nih raz­ko­lih za moralno dilemo: zago­vor­niki obeh plati so sicer dobro­na­merni, želijo slo­ven­ski družbi uspe­šno pri­ho­dnost, ven­dar zaradi moral­nih načel svojo opcijo vidijo kot pra­vično, naspro­tni­kovo pa kot kri­vično in ško­dljivo. Tako se lahko poli­tično vpra­ša­nje spre­vrže v pravo »ver­sko vojno«, katere nazo­ren pri­mer je bil ver­balni izpad nek­da­njega pred­se­dnika par­la­menta Vebra, ko je naspro­tno mne­nje dobe­se­dno ozna­čil za veleizdajo.

»Moralni odtis posa­me­znika« je Haidt opi­sal z matrico šestih dimen­zij, ozi­roma kri­te­ri­jev, po kate­rih se lju­dje raz­vr­ščajo glede na to, koli­kšen pomen jim pri­pi­su­jejo. Te dimen­zije so:

  1. svo­boda (odlo­ča­nje o lastnih življenj­skih nava­dah, dokler ne pose­gamo v enako pra­vico drugih),
  2. pra­vič­nost (vsa­ko­mur po nje­go­vih zaslu­gah, odgo­vor­nost za lastno usodo),
  3. skrb za sočlo­veka (soli­dar­nost z manj­ši­nami in ran­lji­vimi sku­pi­nami, egalitarizem),
  4. zve­stoba (tra­di­cija, pri­pa­dnost skupnosti),
  5. avto­ri­teta (spo­što­va­nje zakona, kazno­va­nje kršiteljev),
  6. sve­tost ali čistost (npr. narod, vera, jezik).

Ustavimo privatizacijoLjudje se raz­li­ku­jejo po tem, katere dimen­zije so jim bolj pri srcu in katere manj, to pa se potem odrazi pri dile­mah kot sta pri­va­ti­za­cija ali dru­žin­ski zako­nik. Za soci­a­li­ste je naj­po­memb­nejša soli­dar­nost z depri­vi­le­gi­ra­nimi, za libe­ralce svo­boda, da jih država pusti čim bolj pri miru, za kon­ser­va­tivce spo­što­va­nje tra­di­ci­o­nal­nih vre­dnot in meritokracija.

Ker je Slovenija v samem evrop­skem vrhu po deležu kapi­tala držav­nih družb v BDP1, pri nas igro vodijo naspro­tniki pri­va­ti­za­cije, ki se zavze­majo za močno redi­s­tri­bu­tivno vlogo države. Takšno sta­nje je odlično za ega­li­ta­ri­zem v družbi (Slovenija ima vsa zadnja leta naj­nižji Ginijev indeks nee­na­ko­sti dohodka med čla­ni­cami OECD2).  Ni pa dobro za gospo­dar­sko rast, kjer  zao­sta­jamo: Češka repu­blika nas je rav­no­kar dohi­tela po BDP na pre­bi­valca (po pari­teti kupne moči), Slovaška in Estonija pa sta že tik za nami.

Če je ideal te družbe čim večja ena­kost, četudi za ceno razvoj­nega zao­sta­ja­nja, potem smo na pravi poti.

Zgornjega stavka ni treba brati sar­ka­stično. Sodeč po rezul­ta­tih držav­nozbor­skih voli­tev v času po spre­jemu v EU, je pov­sem možno, da je ideal volil­nega telesa te države (vsaj tistega dela volil­nega telesa, ki dejan­sko hodi na voli­tve) točno tak: čim manj kakr­šnih­koli spre­memb; neza­u­plji­vost do tujih inve­sti­cij in zasebne ini­ci­a­tive, avto­ri­ta­tivna vloga države v družbi.

  1. Ivanc, B.: Vloga pod­je­tij v državni lasti v slo­ven­skem gospo­dar­stvu in ana­liza stro­škov držav­nega lastni­štva,  Gospodarska zbor­nica Slovenije, 17. marec 2015. Dostopno na: < http://ec.europa.eu/slovenia/documents/vloga_podjetij_v_drzavni_lasti_v_slovenskem_gospodarstvu…ivanc_slpdf.pdf>
  2. OECD, https://stats.oecd.org/Index.aspx?DataSetCode=IDD
Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x