Beseda: sovražni govor

fasistSintagma »sovra­žni govor« je v slo­ven­ščini rela­tivno nova, kakih deset let stara pogrun­ta­vščina — seveda gre za pre­vzem angle­škega izraza »hate spe­ech.« Pogled v bese­dilne kor­puse nam pove, da sovra­žnega govora pred letom 2005 v javni upo­rabi prak­tično ni bilo. Denimo pri inci­dentu, ki se je zgo­dil leta 2005, ko se je na vra­tih poslan­ske sku­pine Slovenske naci­o­nalne stranke poja­vil napis Vsi izbri­sani, vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško­mi­tra­ljez, v medij­skih odzi­vih ni bilo ome­nja­nja sovra­žnega govora. Ni čudno, kajti ta ter­min takrat prak­tično ni obsta­jal. Tedanji kazen­ski zako­nik je v 300. členu inkri­mi­ni­ral raz­pi­ho­va­nje nestr­pno­sti in v zvezi z ome­nje­nim inci­den­tom je bila vlo­žena ovadba proti nezna­nemu sto­rilcu, ki pa ni doži­vela epiloga.

Leta 2008 je bil spre­jet nov kazen­ski zako­nik KZ-1, ki v 297. členu govori o jav­nem spod­bu­ja­nju, sovra­štva, nasi­lja ali nestr­pno­sti, pojma »sovra­žni govor« pa še vedno ne pozna. Zato zadnjih deset let poteka pri­za­de­va­nje neka­te­rih akti­vi­stov, da bi novo ustvar­jeno, čustveno inten­zivno nalepko »sovra­žni govor« nare­dili za krovni pojem, ki naj bi obse­gal vse vrste njim nevšeč­nih izjav. Izjave, ki so nekomu nepri­merne, naj bi bile »sovra­žne«, in jih je treba pre­ga­njati, ozi­roma po možno­sti kar pre­po­ve­dati. Čisto svež pri­mer je pre­dlog zakona o ure­sni­če­va­nju načel ena­kega obrav­na­va­nja, ki v 9. členu uvaja nasle­dnji nov ver­balni delikt: Govorno, pisno ozi­roma nebe­se­dno spod­bu­ja­nje dru­gih oseb k deja­njem, kate­rih posle­dica je bila, je ali bi lahko bila dis­kri­mi­na­cija v smi­slu tega zakona. Pomislite, kaj vse se da stla­čiti v tako opredelitev.

Po drugi strani pa ustava varuje tudi svo­bodo izra­ža­nja in kar ni kaznivo po KZ-1 (in nekaj tožil­ske in sodne pra­kse že obstaja), pač ni kaznivo deja­nje, ampak spada pod svo­bodo govora, četudi se neka­te­rim zdi nedo­stojno, neci­vi­li­zi­rano, nestr­pno, neem­pa­tično, kse­no­fobno, neto­le­ran­tno, neo­ku­sno, dis­kri­mi­na­torno in kar je še takih pridevnikov.

Desetletno raz­te­go­va­nje pomena sin­ta­gme sovra­žni govor  ni dose­glo svo­jega namena ali je bilo celo kon­tra­pro­duk­tivno. V Delu so v soboto resi­gni­rano ugo­to­vili, da je zdaj »sovra­žni govor tako rekoč nepre­gon­ljiv«. V torek je pri­te­gnil še Dnevnik, ki je sovra­žni govor zaznal celo v ome­nja­nju tur­ških vpa­dov. Razumevanja svo­bode govora so zelo raz­lična: za neka­tera obču­tljiva ušesa je pre­več že opo­min na nesporno zgo­do­vin­sko dej­stvo, da so nekoč pote­kali tur­ški vpadi, drugi pa želijo kar pred­pi­so­vati lju­dem, katere besede se sme upo­ra­bljati in kate­rih ne.

Mediji se bodo morali spri­ja­zniti s tem, da bodo še naprej (razen pri zavra­ča­nju nesporno kazni­vega spod­bu­ja­nja k nasi­lju, žalji­vih obdol­ži­tev in podob­nega) nji­hove ure­dni­ške poli­tike raz­lične. V naj­bolj rahlo­ču­tnih in poli­tično korek­tnih medi­jih (Dnevnik, Mladina) ne bo niče­sar, kar bi se dalo razu­meti kot nena­klo­njeno kaki mar­gi­nalni sku­pini ali samo­o­kli­cani manj­šini in tam pač ne bo komen­tar­jev bral­cev, ki bi tak vtis lahko pokva­rili. V kakem dru­gem mediju pa bo tole­rančni prag pač dru­ga­čen, v okviru ustavno zago­to­vlje­nih svo­bo­ščin in ome­ji­tev. Tudi v Angliji, na pri­mer, Daily Express na pri­mer objavi nekaj, česar Guardian ne bi.

Rahločutni novi­narji in akti­vi­sti svo­jih meril ne bodo mogli vsi­liti vsem dru­gim. Seveda ni nič narobe, če opo­zar­jajo na njim nevše­čen govor, dokler jih ne zanese v cen­zu­ri­ra­nje dru­gih in dokler se zmo­rejo vzdr­žati od obso­ja­nja, da je vsak, ki ima dru­gačno mne­nje od nji­ho­vega, desni­čar­ski skraj­než. Pluralnosti medi­jev je pri nas kve­čjemu premalo.

Svoboda izra­ža­nja je civi­li­za­cij­ska pri­do­bi­tev in 39. člen ustave varuje tudi neci­vi­li­zi­rane izjave, ki kakega rahlo­ču­tneža uža­lijo — pa naj nam je to všeč ali ne.

P.S. Dodano 11.9. 2015: Današnje Delo pri­naša dokaj razu­men čla­nek, ki citira poja­snilo gene­ral­nega držav­nega tožilca, da slo­ven­ska zako­no­daja ne pozna pojma »sovra­žni govor«, in v kate­rem avtorji raz­me­ju­jejo »kaznivi sovra­žni govor« od »dru­gih oblik sporne komu­ni­ka­cije.« Podobno raz­lo­če­va­nje pozna tudi pro­jekt Spletno oko, kjer tudi sami nava­jajo, »da se v zadnjem obdo­bju soo­čajo z vrsto nespo­ra­zu­mov, saj je razu­me­va­nje sovra­žnega govora pogo­sto bistveno širše od zgo­raj opre­de­lje­nega kazni­vega sovra­žnega govora (na osnovi 297. člena KZ-1). Mediji in drža­vljani namreč v sovra­žni govor pogo­sto vklju­ču­jejo tudi šte­vilne druge oblike nespre­je­mljive ali nepri­merne komunikacije.«

Ta članek je bil objavljen v kategoriji jezik, mediji z značko .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x