Metternich: Azija se začne pred Dunajem

Tony Judt - Velika iluzijaV dana­šnjem času sem in tja nale­timo na pre­pri­ča­nje, da je bila deli­tev na vzho­dno in zaho­dno Evropo ume­tna posle­dica hla­dne vojne, torej žele­zne zavese, ki je šele nedavno neu­pra­vi­čeno raz­ce­pila eno­tni kul­turni pro­stor. To ne drži. V 19. sto­le­tju, dolgo po tem, ko so habs­bur­ški vla­darji osvo­jili oze­mlje na vzhodu do dana­šnje Ukrajine, je avstrij­ski kan­cler Metternich izja­vil, da se Azija zače­nja na Landstrasse, cesti, ki z Dunaja pelje proti vzhodu. Ta nje­gova domi­slica ni bila izvirna: Anglež Edward Brown, ki je leta 1669 poto­val po habs­bur­ški monar­hiji, je po pri­hodu na Madžarsko pri­po­mnil, da je »zapu­stil naš svet in na poti v Budo spo­zna­val nov svet, pre­cej dru­ga­čen od zaho­dnih dežel«. Ne glede na to, od kod je izvi­ral njun pred­so­dek, sta tako Avstrijec kot Anglež ome­nila in potr­dila nevi­dno mejo, ki je že pote­kala od severa proti jugu po sre­dini Evrope. Conradus Celtus, nem­ški pisec iz poznega pet­naj­stega sto­le­tja, je zabe­le­žil zamero, ki nam zveni neo­bi­čajno znano: »Naše slavno pri­sta­ni­šče Danzig,« je zapi­sal, »držijo Poljaki, pre­hod na naš ocean, ožino Øre­sund, pa Danci.« Kot da ni bilo dovolj, da je Celtis pred­vi­del enega od vzro­kov za evrop­ski kon­flikt tri­sto let pozneje, se je pri­to­že­val še nad dru­gim, ki je pozneje prav tako postal aktu­a­len: na vzhodu so živele sku­pno­sti »ločene od telesa naše Nemčije, tako kot na pri­mer tran­sil­van­ski Sasi, ki pri­pa­dajo naši rasni kul­turi in govo­rijo naš materni jezik«.

Odlomek iz prav­kar izdane knjige Tonyja Judta Velika ilu­zija. Objavljeno z dovo­lje­njem založbe UMco.
Kronist iz 11. sto­le­tja Adam iz Bremna je zapi­sal, da se »Slavija« začne na vzho­dnem bregu reke Labe in se raz­teza proti jugu do Črnega morja. Pozneje so Celtis in nje­govi nasle­dniki opi­so­vali pre­pri­ča­nje, ki se je v zaho­dni Evropi po 10. sto­le­tju znova in znova pona­vljalo: kjer­koli se konča rimski/karolinški/lotarinški/nemški/habsburški impe­rij, tam se konča Evropa. Po pri­hodu Madžarov na dona­vsko nižavje v 9. sto­le­tju je bilo šir­je­nje nem­ških nasel­bin proti vzhodu edina večja seli­tev ljud­stev, zato je bila naravna reak­cija Evropejcev, da so na vzho­dne dežele gle­dali kot na terro inco­gnito, ki jo nase­lju­jejo neo­mi­kana ljud­stva, ki čakajo, da jim zaho­dnjaki pri­ne­sejo civi­li­za­cijo in jim zavla­dajo. Nekaj tega pre­pri­ča­nja je ostalo tudi še po tem, ko so vzho­dni narodi pri­šli pod impe­ri­alno oblast z zahoda in vzhoda.

Staro geo­graf­sko loč­nico je utr­je­vala tudi ver­ska deli­tev. Vsi evrop­ski impe­riji od rim­skega cesar­stva naprej so se poi­sto­ve­tili s pre­vla­du­jočo reli­gijo. Bizanc je zase­de­nim oze­mljem vsi­lje­val pra­vo­slavje, prav tako kot je Karel Veliki vsi­lje­val kato­li­štvo. Njuni ruski in avstrij­ski dediči so kasneje počeli enako, čeprav so le vzho­dni impe­riji pove­zo­vali in naza­dnje zdru­žili posve­tno in duhovno oblast. Posledica tega je bila, da sta dve veji krščan­stva oka­rak­te­ri­zi­rali raz­lične evrop­ske regije. Pogosto so bile ravno pra­stare cer­kvene meje naj­traj­nejše od vseh evrop­skih notra­njih meja. Ško­fije, ki so oze­melj­ske upavne enote kato­li­ške cer­kve v Franciji, so obli­ko­vane enako, kot so bile nekoč rim­ske pro­vince. Otomansko uva­ja­nje mile­tov na Balkanu (ver­skih avto­no­mij, ki jih je tur­ška oblast pode­lje­vala kri­stja­nom v zameno za voja­ško službo) se na tem obmo­čju še danes odraža v pou­dar­je­nem pomenu pra­vo­slavja kot točke za poi­sto­ve­te­nje. Na oze­mljih z meša­nim pre­bi­val­stvom je ver­ska pri­pa­dnost odra­žala ali pode­lje­vala druž­beni polo­žaj: v bal­ti­ških deže­lah so bili fev­dalci kato­liki, tla­čani pa pra­vo­slavci. Verske deli­tve so bile vidne tudi v upo­rabi jezika. Tako kot so se Judje odli­ko­vali po tem, da govo­rijo jidiš, so pra­vo­slavni kme­tje na oze­mljih dana­šnje Poljske in Ukrajine govo­rili lito­vsko, rusin­sko ali kak drug kra­jevni jezik, med­tem ko so kato­liki na istem oze­mlju govo­rili polj­sko. V devet­naj­stem sto­le­tju je nasta­nek »naro­dnih« iden­ti­tet v habs­bur­ških deže­lah pogo­sto slo­nel prav na jeziku, tudi kadar jezik ni imel ravno več­sto­le­tne tra­di­cije ali pa je bil celo ume­tno »izu­mljen« iz poli­tič­nih razlo­gov. Izbira enega od šte­vil­nih hrva­ških ali slo­va­ških nare­čij za pri­ho­dnji »naci­o­nalni« jezik pri­ho­dnje države morda ni bila v celoti naključna, vse­ka­kor pa je k njej pri­po­mo­gel splet okoliščin.

Znotraj zaho­dne Evrope je izsto­pala deli­tev, ki ni pote­kala v smeri vzhod–zahod, tem­več v smeri sever–jug. V sedem­naj­stem sto­le­tju je bila že zelo izra­zita: severni Evropejci so bili pro­te­stanti (evan­ge­li­čani, kal­vi­ni­sti ali angli­kanci), govo­rili so ger­man­ske jezike in se usta­lili v naci­o­nal­nih drža­vah z jasnimi mejami. Južni Evropejci so govo­rili roman­ske jezike, pri­pa­dali kato­li­ški veri in živeli v sku­pno­stih, ki so jim vla­dali cesarji ali papeži. Toda te raz­like, ki so sicer pomembne za zgo­do­vino Francije ali Nemčije ter za kon­flikte med zaho­dno­e­vrop­skimi vla­darji, nikoli niso pri­do­bile toli­kšne pomemb­no­sti, kot jo ima deli­tev na vzhod in zahod. To je bilo zato, ker je bila zaho­dna Evropa od samih začet­kov svoje sodobne zgo­do­vine pove­zana s kul­tur­nimi in trgo­vskimi vezmi, ki so pre­se­gale interne deli­tve. Zgodovina od zgo­dnje rene­sanse 12. sto­le­tja do raz­sve­tljen­stva 18. sto­le­tja je zaho­dni del Evrope pove­zo­vala in ga raz­lo­če­vala od okolice.

Težišče gospo­dar­skih in kul­tur­nih aktiv­no­sti se je seveda pogo­sto selilo – od Porenja do Lombardije, potem v Benečijo, Toskano in nazaj na Nizozemsko, naza­dnje pa se je usta­lilo v pre­stol­ni­cah veli­kih impe­ri­al­nih držav na atlant­skih oba­lah Špa­nije, Francije in Velike Britanije. Le redko se je pre­mi­kalo proti vzho­dnemu obro­bju in nikoli dlje od Dunaja. Kljub vsem min­lji­vim civi­li­za­cij­skim dosež­kom Prage ali Vilne ti mesti nikoli nista bili pre­stol­nici nečesa »zna­čilno evrop­skega«, tako kot je to v raznih obdo­bjih veljalo za Firence, Madrid, Amsterdam, Pariz, London ali Dunaj. Zakaj je bilo tako, je drugo vpra­ša­nje. Vzpon oto­man­skih Turkov in odkri­tje Amerike sta odločno pre­sta­vila teži­šče evrop­ske zgo­do­vine proti Atlantiku. Protireformacija in voja­ški poraz češke pro­te­stant­ske ari­sto­kra­cije v bitki na Beli gori leta 1620 sta bila brez dvoma zgo­do­vin­ski kata­strofi za Češko, saj sta nasto­pila po raz­mahu pro­sve­tlje­va­nja in ume­tni­škega delo­va­nja v Pragi 16. sto­le­tja. Upe o osre­dnjem mestu Poljske v evrop­ski zgo­do­vini je poko­pal vzpon velike mosko­vske kne­že­vine (čeprav se je ilu­zija o tem na Poljskem ohra­njala še naprej). Toda te reči so se pač zgo­dile in pri­ve­dle do tega, da ko govo­rimo o zgo­do­vini Evrope, po navadi mislimo na zgo­do­vino zaho­dne Evrope, tako nje­nega sever­nega kot juž­nega dela.

Če zares obsta­jata zna­čilna zaho­dna Evropa (s svojo severno in južno kom­po­nento) in zna­čilna vzho­dna Evropa, kje se sti­kata? Na sta­ro­davni črti od Trsta do Gdanska/Danziga? Naj se naslo­nimo na pre­se­ne­tljivo traj­nost zuna­nje meje karo­lin­ške monar­hije, ki se je nada­lje­vala v loč­nici med avstrij­skimi in madžar­skimi deže­lami v habs­bur­škem cesar­stvu in zaho­dnem robu »real­nega soci­a­lizma« po letu 1947, da lahko skle­nemo ter­tium non datur (tre­tje možno­sti ni)? Res je, da je črta med dal­ma­tin­sko obalo in Litvo pre­pre­dena s trdnja­vami, utrd­bami, stra­te­ško pomemb­nimi mesti, zgo­do­vin­skimi kri­ži­šči in podob­nim, saj so se na njej več sto­le­tij sre­če­vali Germani in Slovani, Avstrijci in Turki, kato­liki in pra­vo­slavci. Vendar pa so se tej črti sre­če­vali, mešali in med seboj spo­pa­dali tudi Poljaki, Litovci in Rusi. Katolištvo je seglo pre­cej vzho­dneje od Gdanska, nem­ščino so govo­rili v mno­gih mestih in doli­nah glo­boko zno­traj slo­van­skih oze­melj. Češka je bila nepo­gre­šljiva in (vse do leta 1948) uspe­šna ude­le­ženka v indu­strij­ski revo­lu­ciji, prav ta pa je bolj kot vse drugo loče­vala zaho­dno Evropo od pre­o­stanka celine. Ali ne bi bilo pri­mer­neje, so menili mnogi, upo­šte­vati upo­šte­vati še doda­tno deli­tev, na sre­dnjo Evropo?

Za tako odlo­či­tev lahko naj­demo veliko razlo­gov. Šti­ri­ko­tnik, ki ga očr­tamo s potjo iz Rige do Prage, od tam v Trst in naprej v Zagreb ter nazaj proti Baltiku z ovin­kom mimo Lvova, ima mnogo sku­pnega. To je pre­te­žno kato­li­ško, slo­van­sko govo­reče kme­tij­sko pode­že­lje, ki je izku­silo pomen impe­rija in pri­vlač­nost naci­o­na­lizma in je pose­jano s trgi in mesti, kate­rih arhi­tek­turna dedi­ščina in lite­rarna tra­di­cija sta nezgre­šljivo main­stre­a­mo­vsko evrop­ski, obe­nem pa imata zna­či­len pri­dih lokalne tra­di­cije. V sto­le­tju po dogod­kih leta 1848 je nje­govo kul­turo soo­bli­ko­vala vplivna meščan­ska inte­li­genca. Najpomembneje pa je, da se to obmo­čje nesporno raz­li­kuje od dežel, proti jugu in vzhodu, do kate­rih je več sto­le­tij posku­šalo vzdr­že­vati dis­tanco. »Srednjeevropejci« so zaradi lastnih inte­re­sov pri­pi­so­vali velik pomen sta­ro­davni deli­tvi med zaho­dnim in vzho­dnim rim­skim cesar­stvom, kajti sami so nedvo­u­mno na zaho­dni strani te ločnice.

Vendar pa ima »sre­dnja« Evropa težavo, namreč da gre za moderno idejo, ki nima trdnih teme­ljev v evrop­ski zgo­do­vini. Razvoj te ideje so omo­go­čile šele poli­tične in gospo­dar­ske reforme, ki so jih izva­jali poznejši raz­sve­tljeni despoti, kot je bil avstrij­ski cesar Jožef II. v dese­tle­tju po letu 1780, njen konec pa je pome­nila ver­saj­ska mirovna pogodba, ki je na novo posta­vila državne meje in z njimi pove­zane deli­tve. Hitler je nato sre­dnji Evropi name­nil le še milo­stni strel. Edino »zlato zgo­do­vin­sko obdo­bje«, ki se ga »sre­dnja« Evropa lahko spo­mi­nja, so zadnja dese­tle­tja habs­bur­škega cesar­stva, ko sta Praga in Budimpešta cve­teli kot nikoli prej ali potem, in ko so pro­vin­ci­alna mesta, kot sta Zagreb ali Lvov, sijala v izra­zih pozne impe­ri­alne slave. Preostanku sveta, še posebno zaho­dno­e­vrop­skim opa­zo­val­cem, pa raz­lika med sre­dnjo in vzho­dno Evropo pred letom 1848 ali po letu 1945 nika­kor ni bila oči­tna. Videli smo že, da je bila za popo­tnika v 17. sto­le­tju Budimpešta nesporno neza­ho­dna in da obi­sko­valci z zahoda veči­noma niso videli niče­sar, kar bi te vme­sne regije nesporno loče­valo od ekso­tič­nih dežel še dlje proti vzhodu.

Nekaj raz­lik je nedvo­mno bilo in vidne so še danes. Močvirja vzho­dne Poljske, kjer se zače­nja pra­vo­slavje in se soro­dni jezik piše v dru­gačni abe­cedi, ima le malo sku­pnega s Krakovom, pre­fi­nje­nim sre­di­ščem kato­li­škega in posve­tnega šol­stva, na kate­rega so vpli­vale izku­šnje habs­bur­ške vla­da­vine z Dunaja. Isto naspro­tje je obsta­jalo med črno­gor­skim gorov­jem in nem­ško govo­rečo inte­li­genco Ljubljane. Pa ven­dar sta v obeh pri­me­rih tako raz­lični regiji sesta­vljali isto državo. Lahko bi rekli, da prava loč­nica tu ne deli vzhoda in zahoda, pač pa mesto in pode­že­lje, ali še natanč­neje: če »sre­dnja Evropa« sploh obstaja, potem je to samo civi­li­za­cija habs­bur­ških mest. Ne moremo pa mimo dej­stva, da v dana­šnji Belorusiji, Ukrajini, Romuniji, Bolgariji, Srbiji in tudi Grčiji obstaja svet, kate­remu Praga in Budimpešta na noben način ne pripadata.

Prav tista lastnost, ki v sodob­nem času daje pomemb­nost mestom, kot so Praga, Varšava, Budimpešta ali Zagreb, namreč dej­stvo, da so pre­stol­nice neod­vi­snih držav, je tisto, kar jim je odvzelo mesto v »sre­di­šču« Evrope. Kajti nji­hova nek­da­nja kul­tura je bila koz­mo­po­li­tan­ska, pogo­sto napi­sana ali izgo­vor­jena v med­na­ro­dnem jeziku – nem­ščini –, in pre­ne­ka­teri med nje­nimi naj­vi­dnej­šimi pred­stav­niki je bil Jud. Uničenje teda­nje resnično sre­dnje­e­vrop­ske kul­ture je pov­zro­čilo, da so polj­ska Varšava, lito­vska Vilna, češka Praga in madžar­ska Budimpešta postale prav tako pro­vin­ci­alne kot avstrij­ski Dunaj. Že mogoče, da ta mesta geo­graf­sko ležijo v sre­dini Evrope, toda nji­hovo skli­ce­va­nje na »sre­dnje­e­vrop­skost« je v naj­bolj­šem pri­meru nostal­gično, v naj­slab­šem pa pona­re­jeno. Njihovo pri­za­de­va­nje, da jih ne bi zame­nje­vali s kraji in narodi, ki ležijo bolj vzho­dno, je pri­stno in zgo­do­vin­sko ute­me­ljeno – kot »obmejni« narodi na seči­šču pomemb­nih poti na celini imajo dober razlog za skrb, da se ne bi zna­šli na napačni strani. Pa ven­dar vse to ne pomeni, da imajo zna­čilno sku­pno iden­ti­teto (nek­da­njo ali seda­njo), ki jim zago­ta­vlja tra­jen polo­žaj na »dobri« (in varni) strani ločnice.

Morda je bolj pro­duk­tivno, če si Evropo zami­slimo raz­de­ljeno dru­gače, ne zemlje­pi­sno. Tako kot danes sta tudi v pre­te­klo­sti vedno obsta­jali dve Evropi, bogata in revna, le da se je meja med njima skozi sto­le­tja pre­mi­kala. Še pred nedav­nim so bile sre­do­zem­ske obale s svo­jim urba­nim zaled­jem od Marseilla do Carigrada med naj­bolj uspe­šnimi pre­deli Evrope. V naspro­tju s tem so bile skan­di­na­vske države revne večji del nji­hove pisno doku­men­ti­rane zgo­do­vine. Razen neka­te­rih izjem je danes polo­žaj ravno obra­ten. Mesta niso bila vse­lej kraji, kjer naj­demo tako ogro­mno boga­stvo kot hudo revščino, kot velja danes. Tovrstne skraj­no­sti so bile veliko bolj zna­čilne za pode­žel­sko družbo, kar je nasle­dnji razlog za to, da so pre­te­žno pode­žel­ski vzho­dni in jugo­vzho­dni deli Evrope tako močno zao­stali za bolj urba­ni­zi­ra­nim seve­ro­za­ho­dom. Prav meščan­ski kori­dor skozi Evropo od Hamburga do Milana je vedno slo­vel po bla­gi­nji in priložnostih.

Nazadnje ome­nimo še kon­trast med narodi z državo in narodi brez nje. To ni samo poli­tično raz­li­ko­va­nje. Imeti med­na­ro­dno pri­znano in obstojno naci­o­nalno državo je v prej­šnjih sto­le­tjih pome­nilo izje­mno srečo. To je ena od reči, zaradi katere je zgo­do­vina Nizozemske, Šved­ske, Britanije, Francije in Špa­nije bistveno dru­gačna kot zgo­do­vina Čehov, Poljakov, Hrvatov in mno­gih dru­gih. Medtem ko so severne in zaho­dne države nastale okoli jedra in se potem širile tako, da so absor­bi­rale peri­fe­rijo, dokler niso nale­tele na naravne ovire ali na tek­meca, so se države dana­šnje vzho­dne Evrope roje­vale samo iz pro­pa­dov impe­ri­jev – ruskega, tur­škega, avstrij­skega in nem­škega – in ta pro­ces še ni dokon­čan. Zato nimajo pred­no­sti, ki jo pri­na­šata tra­di­cija in nasled­stvo, ampak se nji­hova iden­ti­teta nasla­nja le na zah­tevo do obla­sti nad teri­to­ri­jem, na škodo nekega soseda z isto zah­tevo – in veli­ko­krat si celo več sose­dov lasti isto oze­mlje. To je velika smola vzho­dne polo­vice Evrope: da je bila na države raz­ko­sana pozno in naen­krat. Ta nesrečna oko­li­ščina je kriva za nji­hovo sku­pno zgo­do­vino in nji­hovo sku­pno šib­kost – zaradi nje je evrop­ski Vzhod bistveno dru­ga­čen od sreč­nej­ših naro­dov na Zahodu.

Še več – in tudi tu sta se zgo­do­vina in zemlje­pis kruto poi­grala – vzho­dni del Evrope je sesta­vljalo veliko malo­šte­vil­nih ljud­stev in držav, ki so bile v senci dveh vele­sil, pre­o­stan­kov veli­kih impe­ri­jev na svo­jem vzho­dnem in zaho­dnem robu. Še danes je tako. Države zaho­dne Evrope med svo­jim roje­va­njem niso bile dele­žne podobno nesreč­nih oko­li­ščin. Nizozemska in Šved­ska sta se na pri­mer obli­ko­vali kot neod­vi­sni državi v 16. in 17. sto­le­tju, po zatonu sre­dnje­ve­ških impe­ri­jev, ven­dar pred vzpo­nom moder­nih vele­sil. Posledice so v mno­go­čem vidi­kih osu­pljive. Jeziki veli­kih zaho­dnih naci­o­nal­nih držav so postali domi­nan­tni in med­na­ro­dno pomembni, nji­hova kul­tura je postala sino­nim za Evropo v celoti. Tudi manjše zaho­dne države, kot npr. Nizozemska ali Danska, so se lahko vklju­čile v to med­na­ro­dno kul­turo in pri­spe­vale vanjo, ne da bi se morale bati, da bodo s tem izgu­bile svojo identiteto.

Vzhodni ali »sre­dnji« Evropejci, kate­rih iden­ti­teta je v glav­nem teme­ljila na zani­ka­nju – nismo Rusi, nismo pra­vo­slavci, nismo Turki, nismo Nemci, nismo Madžari in tako naprej –, so bili pri ustvar­ja­nju držav od samega začetka obso­jeni na pro­vin­ci­a­li­zem. Njihove elite so morale izbi­rati med koz­mo­po­li­tan­sko pri­pa­dno­stjo neki eks­tra­te­ri­to­ri­alni enoti ali ideji – Cerkvi, impe­riju, komu­nizmu ali, naza­dnje, »Evropi« – na eni strani ter med ute­snje­no­stjo naci­o­na­lizma in lokal­pa­tri­o­tizma na drugi. Za večino Madžarov ali Poljakov je bila možnost, da so drža­vljani svoje države, soča­sno pa svo­bo­dni ude­le­ženci trgo­va­nja in kul­ture nekega šir­šega pro­stora, nepred­sta­vljiva; zdi se, da danes enako velja za veliko Srbov ali Romunov.

In naza­dnje, kaj pa je s tistim odda­lje­nim obro­b­jem, s tistim poro­znim obmo­čjem, kjer se sre­ču­jeta Evropa in Azija? Ali lahko tega opre­de­limo dovolj kon­si­sten­tno? Balkanski polo­tok je oči­tno del Evrope že zaradi tega, ker je polo­tok, kajti le čemu dru­gemu bi lahko pri­pa­dal. Njegovo pre­bi­val­stvo ima celo nekaj »tipično evrop­skega« v svoji pre­te­klo­sti: velik del zgo­dnje zgo­do­vine sodob­nega Balkana je zgodba o bojih proti Turkom, v kateri se pra­vo­slavno krščan­stvo, slo­van­stvo in »Evropa« zli­jejo v resnične ali nami­šljene spo­mine o boju za osvo­bo­di­tev izpod »azi­at­skega« jarma. Grke, Bolgare in Srbe druži sku­pni obču­tek oble­ga­no­sti, ker so sti­snjeni med sre­dnje­e­vrop­skim kato­li­štvom in nje­go­vimi slo­van­skimi zave­zniki na severu ter sta­ro­davno musli­man­sko gro­žnjo na jugu in v lastnem osrčju. …

NADALJEVANJE: Uvod (prvih 17 strani) in še več o knjigi Tonyja Judta Velika ilu­zija.

 

Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko .

En Komentar

  1. thor
    Objavljen na 14. september 2015 ob 16:44 | stalna povezava

    Tipičen anglo­sa­kson­ski pogled na kon­ti­nen­talno Evropo. Danzig-Trst nika­kor ni »sta­ro­davna loč­nica«. Današnja Slovenija in še kaj levo in desno od nje je od nek­daj bilo del t.i. »zaho­dnega sveta«. Zahodna vs. vzho­dna Evropa obstaja kot kon­strukt bri­tan­skega impe­rija, da oslabi vele­sile na kon­ti­nentu za svoj pro­fit in pro­dor. V tem svetu ni pro­stora za Srednjo Evropo kot kul­turno zelo homo­geno (seveda ne nujno po jezi­kih) in napre­dno obmo­čje pove­zo­va­nja. Prvi vrh je bil dose­žen s 1. »sve­tovno« vojno, zadnjemu smo priča danes. V bistvu je prav pate­tično, da EU ni že leta nazaj izdala kakšnega »pri­po­ro­čila« čla­ni­cam in kor­po­ra­ci­jam, da opu­stijo segmen­ti­ra­nje trgov ali kakr­šno­koli loče­va­nje sploh na pod­lagi nek­da­nje žele­zne zavese, kar lahko še doda­tno pove, da EU ni enti­teta za ljudi, ki živijo na nje­nem obmo­čju.
    BTW: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/6a/Grossgliederung_Europas.png

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x