Ni prostora za podjetne

Zablode postsocializmaAntropologinja Vesna V. Godina v svo­jih nedavno izda­nih Zablodah post­so­ci­a­lizma (Beletrina, 2014) Sloveniji napo­ve­duje črno usodo, ker da smo Slovenci iz zgo­do­vin­skih razlo­gov, izvi­ra­jo­čih iz fev­da­lizma, pre­žeti z vre­dno­tami, ki so nezdru­žljive z eko­nom­skim sis­te­mom, kakr­šnega smo pre­vzeli po osa­mo­svo­ji­tvi in vstopu v EU. Nezdružljivih točk je veliko, naj­vi­dnejše pa so pro­i­zvo­dni način, poj­mo­va­nje lastnine in pravni red.

Prvič, zaradi več­sto­le­tne ruralne tra­di­cije smo vpeti v »doma­čij­ski pro­i­zvo­dni način«, ki teme­lji na preživetveno-samooskrbni logiki: neam­bi­ci­o­zni eks­ten­zivni pro­i­zvo­dnji za lastne potrebe, ki ne vidi preko meja »doma­čij­ske enote«, tra­di­ci­o­nal­nega vaškega nase­lja. Ta vzo­rec je naspro­ten ali celo sovra­žen komer­ci­alni pro­i­zvo­dnji za dobi­ček ozi­roma za pro­dajo na trgu.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 31–32/2015, 20. avgu­sta 2015.
Na to se tesno nave­zuje član­stvo v »pre­ži­ve­tve­nih sku­pi­nah«, v kate­rih je pogla­vi­tno »zago­to­viti pre­ži­ve­tje vseh čla­nov ne glede na kako­vost in koli­čino nji­ho­vega dela« (str. 323). Zato so veze in poznan­stva ter nepo­ti­zem spre­je­mljivi. Kot pro­sto­du­šno pove avto­rica: »Nekatera deja­nja, ki jih zaho­dne družbe razu­mejo kot korup­cijo, so v doma­čij­ski druž­beni logiki nor­malna, celo moralna.« (str. 332) Egalitarnost posta­vljamo nad meri­to­kra­cijo, saj družba ne tole­rira veliko neenakosti.

Svojsko razu­me­va­nje imamo tudi glede lastnine. V sto­le­tjih se je raz­vilo razu­me­va­nje lastnine kot nee­ksklu­zivne: naši pred­niki so namreč upo­ra­bljali zemljo — glavni pro­duk­cij­ski fak­tor — in pri­do­bi­vali doho­dek od nje, četudi niso bili njeni lastniki (str. 287). Zato menda težko spre­je­mamo »zaho­dno« poj­mo­va­nje lastnin­skih pra­vic in bi radi (po vzoru nek­da­njih vaških zbo­ro­vanj) soo­dlo­čali tudi v pod­je­tjih, kate­rih lastnik je nekdo drug. Samoupravljanje iz nek­da­njega sis­tema naj bi nam bilo zato pisano na kožo.

Krona nepri­la­go­je­no­sti pa je pred­mo­derni pogled na vla­da­vino prava. Nad for­mal­nim zako­nom so za nas tako lokalni obi­čaji kot osebni pri­vi­le­giji. Avtorica svojo oceno povzame takole: pravni red, ki ne upo­števa obi­ča­jev, pri­vi­le­gi­jev in lokal­nega prava potem­ta­kem za Slovence sploh ni pravni red, in ga je legi­ti­mno kršiti. (str. 252) Zaradi vsega tega, ute­me­ljuje še naprej, se Slovenija v novih raz­me­rah ne znajde, in je žrtev kolo­ni­al­nega izko­ri­šča­nja1 s strani vele­ka­pi­tala in Evropske unije. Knjigo sklene z napot­kom, da se lahko izo­gnemo izčr­pa­va­nju in revščini le z novim pre­ho­dom v soci­a­li­zem ali vsaj v neke vrste podo­ma­čeni, ubla­ženi kapi­ta­li­zem z močno redi­s­tri­bu­tivno vlogo države.

V knjigi opi­sano obna­ša­nje brez dvoma drži za dolo­čen del slo­ven­ske popu­la­cije. Nesporno je, na pri­mer, da je Slovenija naj­bolj ega­li­tarna od vseh čla­nic EU. V sta­rejši gene­ra­ciji še živi nostal­gija za soci­a­liz­mom, ko je »država poskr­bela za vse«. Navsezadnje je svo­je­vr­stna potr­di­tev avto­ri­či­nih tez tudi rezul­tat par­la­men­tar­nih voli­tev. Ugotovitve v knjigi pod­pre z navedki opa­zo­van­cev, pri­do­blje­nimi s teren­skim anke­ti­ra­njem. Vendar pa nji­hov vzo­rec ni urav­no­te­žen: v glav­nem gre za sta­rejše neza­po­slene tovar­ni­ške delavke in upokojenke.

Kaj pa ostali? Se tudi mlajši, denimo bral­stvo te revije, pre­po­znamo v takšni podobi dana­šnje Slovenije? Dvomim, da želi dana­šnja gene­ra­cija v delovno aktivni dobi živeti v samo­o­skrb­nem, zapr­tem oko­lju, brez trdnega prav­nega reda, v kate­rem država bdi nad lju­dmi od zibelke do groba, do službe pa se pride prek poznan­stev, ozi­roma z včla­ni­tvijo v pravo skupino.

Resnično vpra­ša­nje pri raz­re­še­va­nju neza­do­volj­stva ljudi s sta­njem v družbi je: ali je treba za večjo bla­gi­njo pri­la­go­diti druž­bene insti­tu­cije domnevni glo­boko vsa­jeni tra­di­ci­o­nalni fev­dalni men­ta­li­teti, torej pasiv­nim in neam­bi­ci­o­znim čla­nom, ali pa naj bodo pri­la­go­jene dana­šnjim kapi­ta­li­stič­nim vzor­cem, torej pod­je­tnim in ino­va­tiv­nim čla­nom? Zgodovina in smer migrant­skih tokov po svetu, danes in v pre­te­klo­sti, dajeta jasen odgo­vor na vpra­ša­nje, katere družbe bolj pro­spe­ri­rajo. Koliko časa posa­me­zni narodi potre­bu­jejo, da to lek­cijo osvo­jijo, pa je drugo vprašanje.

  1. »Slovenija izpol­njuje vseh sedem kri­te­ri­jev, ki v soci­alni in kul­turni antro­po­lo­giji veljajo za kolo­nije.« (str. 336)
Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x