So grške težave samo plod nevednosti?

VaroufakisVroča tema prvega dela leto­šnjega pole­tja je bila grška dol­žni­ška kriza. V doma­čih in sve­tov­nih časo­pi­sih so jo izda­tno komen­ti­rali pri­znani eko­no­mi­sti od nobe­lov­cev Krugmana in Stiglitza, do nek­da­njih slo­ven­skih mini­strov Križaniča in Damijana. V svo­jih teks­tih so dajali napotke grški vladi, evrop­ski komi­siji, evrop­ski cen­tralni banki, nem­ški vladi in dru­gim: kaj bi bilo treba sto­riti, da bi Grčija nekoč spet pri­šla na zeleno vejo in da bo evro rešen.

Pisci so izha­jali iz pred­po­stavke, raz­šir­jene med razvoj­nimi eko­no­mi­sti, ki jo eko­no­mist Acemoglu in poli­to­log Robinson ime­nu­jeta hipo­teza o neve­dno­sti. Ta pred­po­stavka je pre­pri­ča­nje, da je za gospo­dar­ske težave krivo pred­vsem to, da vod­stvo posa­me­zne države eno­stavno ne ve, kako je treba ukre­pati za napre­dek in večjo bla­gi­njo: da morajo samo dobiti prave nasvete stro­kov­nja­kov, jih upo­šte­vati, rav­nati v skladu z napotki, in zadeva bo rešena. V istem pre­pri­ča­nju navse­za­dnje delu­jeta tudi orga­ni­za­ciji OECD in IMF (ter ad hoc sku­pine, kot je raz­vpita ‘trojka’), ki v manj raz­vite države redno poši­ljata misije s svo­jimi oce­nami situ­a­cije in napotki za izbolj­šave. Afriške države naj bi bile po tej hipo­tezi tudi pol sto­le­tja po koncu kolo­ni­a­lizma še vedno zao­stale zato, ker naj ne bi vedele, kakšna poli­tika je kori­stna za razvoj.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 35/2015, 10. sep­tem­bra 2015.
Nasprotniki te hipo­teze pa so pre­pri­čani, da ima v dana­šnjem svetu glo­ba­li­zi­ra­nih infor­ma­cij in izo­bra­že­va­nja vsaka država dovolj izo­bra­že­nih in uspo­so­blje­nih ljudi, in da uspe­šna poli­tika ni ravno zasluga samo­zva­nih eko­nom­skih kibi­cev, ki modru­jejo po časo­pi­sih. Marsikdo v zao­sta­lih in manj zao­sta­lih drža­vah ve ali sluti, kaj bi bilo treba spre­me­niti. In zakaj se potem nič ne spre­meni? Ker spre­membe niso v inte­resu vla­da­jo­čih elit. Te so sicer v post­ko­lo­ni­al­nih afri­ških drža­vah sesta­vljene dru­gače kot na pri­mer v Grčiji, a prin­cip je podo­ben. Vladajoče elite si s svo­jim nad­zo­rom nad eko­no­mijo na bolj ali manj pre­fi­njene načine (mono­poli, sve­to­valna pod­je­tja, ogla­še­val­ska pod­je­tja, eksklu­ziva pri poslih z državo, nepre­mič­nin­sko meše­tar­je­nje, trans­ferne cene, davčne oaze) pri­la­ščajo del druž­be­nega pro­i­zvoda. Če gre veliko denarja v ohra­nja­nje obsto­je­čega sta­nja, ga pri­manj­kuje za infra­struk­turo, zdra­vstvo, šol­stvo in druge javne sto­ri­tve. V afri­ških dik­ta­tu­rah in kva­zi­de­mo­kra­ci­jah se oblast opira na voj­sko in poli­cijo, v demo­kra­ci­jah, kakr­šna je Grčija, pa elita z name­nom ohra­ni­tve sta­tusa quo pod­ku­puje volilno telo s pri­bolj­ški. Upokojence in javni sek­tor so pod­ku­po­vali z izpo­so­je­nim denar­jem iz zadol­že­va­nja, lad­jarje z davč­nimi olaj­ša­vami, drobno pod­je­tni­štvo pa z dopu­šča­njem sive eko­no­mije. Ob tem so, v skladu z bal­kan­sko men­ta­li­teto »nad­mu­dri­va­nja«, zava­jali Eurostat z golju­fi­vimi sta­ti­stič­nimi podatki.

Nasprotna teo­rija torej pravi, da — sicer resnično kom­ple­ksen — druž­be­no­po­li­tični pro­blem dana­šnje grške eko­nom­ske sti­ske ne izvira iz neve­dno­sti, pač pa iz poraz­de­li­tve poli­tične moči. Grški volilci so na leto­šnjih voli­tvah to pre­po­znali in izhod videli v tem, da so izvo­lili vlado radi­kalne stranke Siriza. Toda ta je po refe­ren­dum­skem gam­bitu popu­stila kre­di­to­da­jal­kam in, kot je nakna­dno pri­znal prej­šnji finančni mini­ster Varoufakis, ni izpe­ljala že pri­pra­vlje­nega »načrta B« o uvedbi vzpo­re­dne valute, ki bi pome­nil pre­ho­dni korak do izstopa iz evra in povr­ni­tve mone­tarne suve­re­no­sti. Ali bi se Grčija hitreje izko­pala iz težav s seda­njim okle­pa­njem evra (in s tem pove­zano var­če­valno ago­nijo ter nekon­ku­renč­no­stjo gospo­dar­stva) ali z novo drahmo, je sicer posebno vpra­ša­nje. Grki bodo ponovno pri­lo­žnost za izre­ka­nje o tem dobili 20. sep­tem­bra na novih pred­ča­snih voli­tvah. Verjetno pa jim pri odlo­ča­nju ne bo kaj prida poma­galo pame­to­va­nje tujih prišepetovalcev.

Do podob­nega sklepa lahko pri­demo tudi v domači situ­a­ciji. Pri pre­po­trebni zdra­vstveni reformi ni nika­kr­šnega napredka, ker nobena vlada in noben zdra­vstveni mini­ster nista mogla pre­ma­gati vpliv­ne­žev, ki jim je v inte­resu sta­tus quo. Resnične spre­membe dose­gajo borci, ne pa raz­gle­dani učenjaki.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , .

En Komentar

  1. Objavljen na 29. oktober 2015 ob 14:16 | stalna povezava

    ..v skladu z bal­kan­sko men­ta­li­teto »nad­mu­dri­va­nja« ..lol

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x