Kako sta obogatela Bill Gates in Carlos Slim

Why nations failPosledice raz­lik v orga­ni­zi­ra­no­sti nek­da­njih kolo­ni­al­nih družb v dana­šnji Mehiki in ZDA ter njuna insti­tu­ci­o­nalna dedi­ščina se vle­čejo vse do danes in od tod izvi­rajo raz­like med obema Nogalesoma. Vpliv druž­be­nih sil­nic, ki delu­jejo pri tem, lepo ilu­strira kon­trast med tem, kako sta Bill Gates in Carlos Slim postala naj­bo­ga­tejša člo­veka na svetu. Vzpon Billa Gatesa in Microsofta je dobro znan, toda Gatesov polo­žaj naj­bo­ga­tej­šega zemljana in usta­no­vi­te­lja enega od naj­bolj ino­va­tiv­nih teh­no­lo­ških pod­je­tij nista usta­vila ame­ri­škega pra­vo­so­dnega mini­str­stva, da ne bi 8. maja 1998 vlo­žilo tožbe proti kor­po­ra­ciji Microsoft zaradi zlo­rabe mono­pol­nega polo­žaja. Jedro spora je bil sple­tni brskal­nik Internet Explorer, ki ga je Microsoft pre­ple­tel s svo­jim ope­ra­cij­skim sis­te­mom Windows. Vladni organi so imeli Gatesa pod drob­no­gle­dom že vsaj od leta 1991, ko je zve­zna trgo­vin­ska komi­sija spro­žila pre­i­skavo o vpra­ša­nju, ali Microsoft zlo­ra­blja svoj mono­pol pri ope­ra­cij­skih sis­te­mih oseb­nih raču­nal­ni­kov. Novembra 2001 se je Microsoft pogo­dil s pra­vo­so­dnim mini­str­stvom. Microsoftove peruti so bile pri­stri­žene, čeprav je bila kazen nižja od zne­ska, ki so ga mnogi zahtevali.

Carlos Slim v Mehiki ni obo­ga­tel z ino­va­ci­jami. Sprva je bil spre­ten pri tran­sak­ci­jah na borzi in pri kupo­va­nju in pre­struk­tu­ri­ra­nju izgu­ba­ških pod­je­tij. Njegov glavni pod­vig je bil pre­vzem Telmexa, mehi­škega tele­ko­mu­ni­ka­cij­skega mono­po­li­sta, ki ga je pred­se­dnik Carlos Salinas pri­va­ti­zi­ral leta 1990. Vlada je sep­tem­bra 1989 obja­vila svojo namero za pro­dajo 51 odstot­kov gla­so­val­nih del­nic (20,4 odstotka od vseh del­nic) družbe in novem­bra 1990 zbrala ponudbe. Čeprav Slimova ponudba ni bila naj­višja, je kon­zor­cij pod vod­stvom nje­gove družbe Grupo Corso zma­gal na dražbi. Namesto da bi kupnino za del­nice pla­čal takoj, si je Slim izpo­slo­val zamik pla­čila in za pla­čilo upo­ra­bil Telmexove divi­dende. Kar je bilo prej javni mono­pol, je zdaj postalo zasebni Slimov mono­pol, in bil je neznan­sko dobičkonosen.

Odlomek iz prav­kar izdane knjige Zakaj narodi pro­pa­dajo. Objavljeno z dovo­lje­njem založbe UMco.
Ekonomske insti­tu­cije, ki so omo­go­čile vzpon Carlosu Slimu, se pre­cej raz­li­ku­jejo od onih v ZDA. Če ste mehi­ški pod­je­tnik, bodo za napre­do­va­nje vaše kari­ere na vsa­kem koraku bistveno vlogo igrale vsto­pne ovire. Mednje spa­dajo draga dovo­lje­nja, ki jih morate pri­do­biti, biro­krat­ske zah­teve, ki jih morate izpol­niti, poli­tiki in kon­ku­renti, ki se vam bodo posta­vili na pot, ter težavno zago­ta­vlja­nje finan­ci­ra­nja, saj so finančni posre­dniki pogo­sto v spregi s sta­rimi igralci na trgu, s kate­rimi tek­mu­jete vi kot novi­nec. Te ovire so lahko nepre­mo­stljive in vam pre­pre­čijo dostop do dobič­ko­no­snih poslov ali pa so vaš naj­boljši pri­ja­telj in ovi­rajo vaše tek­mece. Razlika med tema dvema sce­na­ri­jema je odvi­sna od tega, koga poznate in na koga lahko vpli­vate – in, kaj­pak, koga lahko pod­ku­pite. Carlos Slim, talen­ti­ran ambi­ci­o­zen mož z rela­tivno skro­mnim ped­i­gre­jem iz dru­žine liba­non­skih pri­se­ljen­cev, je bil moj­ster pri­do­bi­va­nja eksklu­ziv­nih pogodb. Uspelo mu je mono­po­li­zi­rati dono­sni trg tele­ko­mu­ni­ka­cij v Mehiki, potem pa se je širil še v druge države Latinske Amerike.

Monopol Slimovega Telmexa so napa­dali, ven­dar pri tem niso bili uspe­šni. Leta 1996 je ope­ra­ter med­kra­jevne tele­fo­nije Avantel vlo­žil pri­javo na mehi­ško komi­sijo za var­stvo kon­ku­rence, naj pre­veri, ali ima Telmex pre­vla­du­joč tržni polo­žaj na tele­ko­mu­ni­ka­cij­skem trgu. Leta 1997 je komi­sija raz­gla­sila, da ima Telmex mono­polno moč (med dru­gim) pri kra­jevni, med­kra­jevni in med­na­ro­dni tele­fo­niji. Toda napori regu­la­torja za ome­ji­tev zlo­rabe mono­pola so bili brez­plo­dni. Eden od razlo­gov za to je bil, da je imel Telmex na voljo meha­ni­zem, ime­no­van recurso de amparo, kar pomeni »pro­šnja za zaščito«. Amparo je v bistvu ute­me­lje­va­nje, da neki zakon za pro­silca ne velja. Koncept ampara izvira iz mehi­ške ustave leta 1857 in je bil izvorno mišljen kot varo­valka posa­me­zni­ko­vih pra­vic in svo­bo­ščin. V rokah Telmexa in dru­gih mehi­ških mono­po­li­stov pa je postal mogočno orožje, s kate­rim so si utr­dili mono­polni polo­žaj. Namesto da bi varo­val člo­ve­kove pra­vice, amparo ponuja zakon­sko luknjo pri ena­ko­sti pred zako­nom.

Slim je do svo­jega boga­stva z mehi­škimi posli pri­šel v glav­nem zaradi svo­jih poli­tič­nih pove­zav. Ko se je posku­sil v poslu v ZDA, ni bil uspe­šen. Leta 1999 je nje­govo pod­je­tje Grupo Curso kupilo ame­ri­škega trgovca z zabavno ele­k­tro­niko CompUSA. V tistem času je imel CompUSA eksklu­ziv­nega dis­tri­bu­terja za Mehiko, pod­je­tje COC Services. Slim je po nakupu takoj pre­kr­šil pogodbo in začel po Mehiki posta­vljati svojo vzpo­re­dno verigo trgo­vin v lasti CompUSA. Toda COC Services je vlo­žil tožbo proti CompUSA na sodi­šču v Dallasu. V ZDA amparo ne obstaja, Slim je na sodi­šču izgu­bil in moral pla­čati 454 mili­jo­nov dolar­jev kazni. Odvetnik družbe COC je kasneje pri­po­mnil, da »ta sodba spo­roča, da pod­je­tja v glo­balni eko­no­miji morajo spo­što­vati pra­vila ZDA, če hočejo tu poslo­vati«. Ko je imel Slim opravka z insti­tu­ci­jami Združenih držav Amerike, nje­gova obi­čajna tak­tika za slu­že­nje denarja ni delo­vala.

Prispevek k teo­riji o nee­na­ko­sti na svetu

Živimo v nee­na­kem svetu. Razlike med drža­vami so podobne raz­li­kam med polo­vi­cama mesta Nogales, ven­dar v večjem merilu. Ljudje v boga­tih drža­vah so bolj zdravi, živijo dlje in so veliko bolj izo­bra­ženi. Poleg tega imajo na voljo več izbir v življe­nju, od poči­tnic do poklic­nih poti – stvari, o kate­rih pre­bi­val­stvo rev­nih držav lahko le sanja. V boga­tih drža­vah se lju­dje vozijo po asfal­ti­ra­nih cestah brez udar­nih jam in imajo ele­k­triko, tekočo vodo in stra­ni­šča v hišah. Po navadi imajo oblast, ki jih ne nadle­guje ali zapira brez razloga. Prav naspro­tno: oblast jim zago­ta­vlja sto­ri­tve, kot so izo­bra­že­va­nje, zdra­vstvo, ceste ter red in var­nost. Pomembno je tudi, da drža­vljani lahko sode­lu­jejo na voli­tvah in imajo glas pri odlo­ča­nju o poli­tični usme­ri­tvi države.

Velika nee­na­kost med drža­vami sveta je vsa­ko­mur vidna, celo pre­bi­val­stvu rev­nih držav, kjer mar­sikdo nima tele­vi­zije ali inter­neta. Percepcija in resnič­nost teh raz­lik sta razloga, ki ženeta ljudi, da neza­ko­nito preč­kajo Rio Grande ali Sredozemsko morje, da bi oku­sili življenj­ski stan­dard in pri­lo­žno­sti v bogati državi. Ta nee­na­kost nima posle­dic samo za življe­nje pre­bi­val­cev rev­nih držav, ampak obe­nem pov­zroča tudi zamere in mržnjo, kar močno vpliva na poli­tiko v ZDA in dru­god. Namen najine knjige je razu­meti, zakaj obsta­jajo te raz­like in kaj jih pov­zroča. Razumevanje raz­lik pa ni končni cilj, tem­več tudi prvi korak v iska­nju nači­nov, kako izbolj­šati življe­nje mili­jard ljudi, ki še vedno živijo v revščini.

Nasprotje med obema stra­nema ograje v Nogalesu je samo vrh ledene gore. Tako kot v dru­gih kra­jih po severni Mehiki, ki imajo korist od trgo­vine z ZDA (četudi vsa ni čisto zako­nita), so pre­bi­valci Nogalesa pre­mo­žnejši od dru­gih Mehičanov, pri kate­rih pov­prečni letni doho­dek gospo­dinj­stva znaša okoli 5.000 dolar­jev. Ta pred­nost pre­bi­val­cev Nogalesa v Sonori izvira iz podi­z­va­jal­skih pro­i­zvo­dnih pod­je­tij, ki so zbrana v indu­strij­skih conah. Prvo je posta­vil Richard Campbell ml., kali­for­nij­ski pro­i­zva­ja­lec košar. Njegov prvi naje­mnik je bilo pod­je­tje Coin-Art v lasti Richarda Bosseja, lastnika družbe za pro­i­zvo­dnjo pihal­nih glas­be­nih inštru­men­tov Artley. Coin-Artu so sle­dil Memorex (raču­nal­ni­ško oži­če­nje), Avent (obla­čila za bol­ni­šnično ose­bje), Grant (sončna očala), Chamberlain (pro­i­zva­ja­lec meha­niz­mov za odpi­ra­nje gara­žnih vrat za trgo­vino Sears) in Samsonite (kovčki). Značilno je, da so vsa našteta pod­je­tja ame­ri­ška, ki upo­ra­bljajo ame­ri­ški kapi­tal in know-how. Prednost Nogalesa, Sonora, glede na ostalo Mehiko, pri­haja od zunaj.

Razlike med ZDA in Mehiko so majhne v pri­mer­javi z raz­li­kami po svetu. Povprečni Američan je sedem­krat boga­tejši od pov­preč­nega Mehičana in deset­krat boga­tejši od pov­preč­nega Perujca ali Srednjeameričana. Razlika do pov­preč­nega pre­bi­valca pod­sa­har­ske Afrike je dvaj­set­kra­tna, do naj­rev­ne­ših Afričanov v Maliju, Etiopiji in Sierri Leone pa šti­ri­de­set­kra­tna. Bogate države, pre­te­žno iz Evrope in Severne Amerike, ki se jim pri­dru­žu­jejo Avstralija, Japonska, Nova Zelandija, Singapur, Južna Koreja in Tajvan, sesta­vljajo majhno, ven­dar rastočo sku­pino držav, kateri drža­vljani živijo pre­cej dru­gačno življe­nje kot dru­god po svetu.

Razlog, da je Nogales v Arizoni boga­tejši od Nogalesa v Sonori, je pre­prost: ker pov­sem dru­gačne insti­tu­cije na obeh stra­neh meje ustvar­jajo pov­sem dru­gačne spod­bude za pre­bi­valce Nogalesa, Sonora, kot za pre­bi­valce Nogalesa, Arizona. ZDA so danes veliko boga­tejše od Mehike ali Peruja zaradi poli­tič­nih in eko­nom­skih insti­tu­cij, ki obli­ku­jejo spod­bude pod­je­tij, posa­me­zni­kov in poli­ti­kov. Vsaka družba deluje po eko­nom­skih in poli­tič­nih pra­vi­lih, ki jih sku­pno dolo­čajo in uve­lja­vljajo država in drža­vljani. Ekonomske insti­tu­cije vpli­vajo na eko­nom­ske spod­bude lju­dem: da se bolje izo­bra­zijo, da var­ču­jejo in inve­sti­rajo, da ino­vi­rajo in upo­ra­bljajo nove teh­no­lo­gije in tako naprej. Politični pro­ces odloča, s kakšnimi eko­nom­skimi insti­tu­ci­jami živijo lju­dje, poli­tične insti­tu­cije pa urav­na­vajo, kako deluje poli­tični pro­ces. Politične insti­tu­cije v državi so, na pri­mer, tiste, ki opre­de­lju­jejo pra­vico drža­vlja­nov, da nad­zo­ru­jejo poli­tike in vpli­vajo na nji­hovo obna­ša­nje. S tem dolo­čajo, ali so poli­tiki zasto­pniki inte­re­sov drža­vlja­nov (četudi ne vedno brez­ma­de­žni) ali pa lahko zlo­ra­bljajo oblast, ki jim je bila zau­pana (ali pa so si jo kar pri­svo­jili), za osebno boga­te­nje in uve­lja­vlja­nje svo­jih inte­re­sov na škodo drža­vlja­nov. Med poli­tične insti­tu­cije spa­dajo ustava, demo­kra­tična druž­bena ure­di­tev, vla­da­vina prava ter pri­stoj­nost in zmo­žnost države, da upra­vlja in regu­lira družbo. Pri tem je treba upo­šte­vati dejav­nike, ki dolo­čajo, kako je poli­tična moč poraz­de­ljena v družbi, še pose­bej pa spo­sob­nost raz­lič­nih sku­pin, da se kolek­tivno pote­gu­jejo za svoje inte­rese ozi­roma da to isto pre­pre­ču­jejo drugim.

S tem ko insti­tu­cije vpli­vajo na vedênje ljudi in nji­hove spod­bude v resnič­nem življe­nju, odlo­čajo o vzponu ali pro­pa­da­nju držav. Vsak posa­me­zni talent je pomem­ben na vseh druž­be­nih rav­neh, ven­dar je potre­ben insti­tu­ci­o­nalni okvir, da se lahko talent pre­tvori v pozi­tivno silo. Bill Gates je bil, tako kot drugi legen­darni posa­me­zniki s podro­čja infor­ma­cij­ske teh­no­lo­gije (Paul Allen, Steve Ballmer, Steve Jobs, Larry Page, Sergey Brin in Jeff Bezos), izje­mno talen­ti­ran in ambi­ci­o­zen. Toda tudi on se je v končni fazi odzi­val na spod­bude. Šol­ski sis­tem v ZDA je omo­go­čil Gatesu in njemu podob­nim, da so pri­do­bili veščine, ki so nad­gra­dile nji­hovo nadar­je­nost. Ekonomske insti­tu­cije v ZDA so jim omo­go­čile, da so zlahka usta­no­vili pod­je­tja, ne da bi pri tem nale­teli na nepre­mo­stljive ovire. Prav zaradi teh insti­tu­cij je bilo finan­ci­ra­nje nji­ho­vih pod­je­tij izve­dljivo. Na ame­ri­škem trži­šču delovne sile so lahko našli in zapo­slili uspo­so­bljeno ose­bje. V tek­mo­val­nem tržnem oko­lju so lahko pove­če­vali svoja pod­je­tja in pro­da­jali svoje pro­i­zvode. Ti pod­je­tniki so od samega začetka ver­jeli v to, da bodo svoje sanj­ske pro­jekte lahko ure­sni­čili: zau­pali so insti­tu­ci­jam in vla­da­vini prava, ki so jo te ustva­rile, in ni jim bilo treba skr­beti za lastnin­ske pra­vice. In naza­dnje, poli­tične insti­tu­cije so zago­ta­vljale sta­bil­nost in kon­ti­nu­i­teto. Na pri­mer, zaradi sta­bilne poli­tike ni bilo nevar­no­sti, da bi oblast pre­vzel dik­ta­tor in spre­me­nil pra­vila igre, jim odvzel pre­mo­že­nje, jih str­pal v zapor, ogro­žal nji­hova življe­nja in sred­stva za pre­ži­vlja­nje. Politične insti­tu­cije so zago­to­vile, da noben par­ti­ku­larni inte­res v družbi ni mogel ugra­biti vlade in je pre­u­sme­riti v ško­dljivo eko­nom­sko smer, ker je bila poli­tična moč ome­jena in dovolj široko raz­pr­šena, da so se lahko raz­vile eko­nom­ske insti­tu­cije, ki so roje­vale spod­bude za blaginjo.

V tej knjigi bova poka­zala, da so sicer eko­nom­ske insti­tu­cije naj­bolj odlo­čilne za to, ali bo država revna ali bogata, ven­dar pa so poli­tika in poli­tične insti­tu­cije tiste, ki odlo­čajo, kakšne eko­nom­ske insti­tu­cije bo imela država. Da imajo ZDA danes dobre eko­nom­ske insti­tu­cije, je rezul­tat posto­pnega razvoja poli­tič­nih insti­tu­cij po letu 1619. Najina teo­rija o nee­na­ko­sti sveta pokaže, kako se poli­tične in eko­nom­ske insti­tu­cije pre­ple­tajo pri tvor­je­nju revščine ali bla­gi­nje, in kako so nastali tako razno­liki sklopi insti­tu­cij na raznih kon­cih sveta. Najin kratki izlet v zgo­do­vino obeh Amerik je šele zače­tek odkri­va­nja sil, ki obli­ku­jejo poli­tične in eko­nom­ske insti­tu­cije. Današnji insti­tu­ci­o­nalni vzorci so glo­boko zako­re­ni­njeni v pre­te­klo­sti, kajti ko se v družbi zasi­dra neki sis­tem, ga je težko spre­me­niti. Pokazala bova, da to sledi iz med­se­boj­nega učin­ko­va­nja poli­tič­nih in eko­nom­skih institucij.

Ta trdo­vra­tnost in sil­nice, ki jo vzdr­žu­jejo, nam razlo­žijo, zakaj je tako težko odpra­viti nee­na­kost na svetu in pri­pe­ljati bla­gi­njo v revne države. Čeprav insti­tu­cije pome­nijo pogla­vi­tni vir raz­lik med obema polo­vi­cama mesta Nogales na meji med ZDA in Mehiko, to še ne pomeni, da v Mehiki vlada soglasje o tem, da je treba insti­tu­cije spre­me­niti. Vplivneži bodo pogo­sto imeli dru­gačno mne­nje od pre­o­sta­lih čla­nov družbe o tem, katere insti­tu­cije naj osta­nejo in katere je treba spre­me­niti. Carlos Slim ne bi bil vesel, če bi ostal brez svo­jih zvez v poli­tiki in če bi bile odstra­njene vsto­pne ovire, ki šči­tijo nje­gova pod­je­tja pred tek­meci – ne glede na to, da bi z novimi pod­je­tji obo­ga­telo na mili­jone Mehičanov. Kakšna pra­vila bodo veljala v družbi, bo odvi­sno od poli­tike: kdo ima poli­tično moč in kaj vse lahko počne z njo. Carlos Slim ima moč, da si zago­tovi, kar hoče. Moč Billa Gatesa je bistveno bolj ome­jena. Zato se najina teo­rija ne dotika samo eko­no­mije, ampak tudi poli­tike. Govori o tem, kakšen je uči­nek insti­tu­cij na uspe­šnost ali neu­spe­šnost držav – zato obrav­na­vava eko­no­miko revščine in bla­gi­nje. Nadalje govori o tem, kako se obli­ku­jejo insti­tu­cije, kako se spre­mi­njajo skozi čas in zakaj se ne spre­me­nijo celo, kadar mili­jone ljudi pah­nejo v revščino in nesrečo – zato obrav­na­vava poli­tiko revščine in blaginje.

NADALJEVANJE: Uvod (prvih 30 strani) in še več o knjigi Zakaj narodi pro­pa­dajo.

 

Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x