Dolžniki, upniki in slepomišenje države

Denimo, da ste pod­je­tnik in vam neki insol­ven­tni poslovni par­tner dol­guje pre­cej denarja. Poskuša se izvleči s pri­silno porav­navo, v kateri vam kot upniku pre­dlaga odpis 98 odstot­kov vaše ter­ja­tve, med­tem ko bi dva odstotka ter­ja­tev popla­čal v roku šestih let. Kako bi se odzvali na tak predlog?

Odziv A: tudi ta dro­biž je boljše kot nič.
Odziv B: eh, saj ne morem nič, naj­bo­lje je poza­biti na ta dolg.
Odziv C: v ste­čaj naj gre, pre­va­rant, ki se s takim pre­dlo­gom še nor­čuje iz oško­do­va­nih upnikov.


Da je reše­va­nje dol­žnika s tako gro­te­sknimi pogoji popla­čila upni­kov sploh mogoče, je zasluga zakona o finanč­nem poslo­va­nju ter postop­kih zaradi insol­ven­tno­sti in pri­sil­nem pre­ne­ha­nju (ZFPPIPP), ki v tre­nu­tni raz­li­čici to spet dovo­ljuje, med­tem ko prej to ni bilo mogoče. Od uve­lja­vi­tve leta 2008 je zakon doži­vel – sko­raj kot v posmeh sta­bil­no­sti prav­nega reda – že šest novel. Domnevno so ga nove­li­rali zaradi novih spo­znanj med gospo­dar­sko krizo, prav gotovo pa tudi zaradi moč­nih pri­ti­skov dol­žni­ških in upni­ških lobi­jev na izvr­šno in zako­no­dajno oblast.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 48/2015, 10. decem­ber 2015.
Institut pri­silne porav­nave je letos ponovno v sre­di­šču pozor­no­sti pred­vsem zaradi dveh raz­vpi­tih insol­ven­tnih dol­žni­kov: hol­dinga Sava, ki ima tako močno poli­tično zaslombo, da mu je z medij­sko vojno uspelo doseči odstra­ni­tev vod­stva DUTB, in pod­je­tja T-2, ki ga je iz ste­čaja vrnilo ustavno sodi­šče. Marsikdo meni, da zdaj­šnja ure­di­tev posta­vlja tako zah­tevne pogoje upni­kom v insol­venč­nih postop­kih, da dol­žni­kom dopu­šča, da ohra­nijo vajeti s svo­jih rokah in zavla­ču­jejo s ste­ča­jem, med­tem ko pre­mo­že­nje pod­je­tja kopni. Je to za poslovno oko­lje dobro ali slabo? Čigav inte­res prav­za­prav ščiti zako­no­da­ja­lec, ki je ustva­ril tako stanje?

Gledano z uti­li­ta­ri­stič­nega vidika (po načelu naj­ve­čje kori­stno­sti za naj­več ljudi) bi morda lahko v pri­meru T-2 našli argu­ment za tezo, da je za zapo­slene v pod­je­tju in mno­žico nje­go­vih strank bolje, da družba posluje naprej, saj je ute­me­ljeno pri­ča­ko­vati, da bi upniki v pri­silni porav­navi dobili več kot v ste­čaju. Po drugi strani je za finančni hol­ding Sava, ki ima le 17 zapo­sle­nih v režiji in nobene lastne dejav­no­sti razen lastni­ških dele­žev v dru­gih pod­je­tjih, tak argu­ment brezpredmeten.

Če pa pogle­damo z zor­nega kota Aristotelove dis­tri­bu­tivne pra­vič­no­sti (»vsa­ko­mur tisto, kar si zasluži«) ali novejše Haidtove pra­vič­no­sti (kot enega od evo­lu­cij­skih moral­nih teme­ljev člo­ve­štva)1, ki pomeni pre­vze­ma­nje posle­dic za svoja deja­nja in odlo­či­tve, zlahka tudi razu­memo, zakaj bi upnik v zgo­raj opi­sani situ­a­ciji izbral odziv C. Stanje, v kate­rem dol­žnik naj­prej pahne upnika v težave (ali celo na rob pro­pada), potem pa od njega pri­ča­kuje, da se odpove svo­jim ter­ja­tvam ob tem, da lastni­štvo družbe dol­žnika ostaja nedo­ta­knjeno, je prak­tično nemo­goče razu­meti kot pra­vično, ne glede na vse druge okoliščine.

Spreminjanje zako­no­daje v smer vse večje pri­za­ne­slji­vo­sti do dol­žni­kov ume­tno zavira ste­čaje. Država s tem neko­liko pri­hrani ozi­roma odloži izpla­če­va­nje nado­me­stil za brez­po­sel­nost in denar­nih soci­al­nih pomoči. Če dol­žnik v obdo­bju ago­nije ne pla­čuje pri­spev­kov, je sicer pod vpra­ša­jem tudi ta pri­hra­nek. Poleg tega pri­hra­nek seveda ni padel z neba, ampak so ga omo­go­čili upniki z odpi­sa­nimi ter­ja­tvami. In če na pol mrtvega dol­žnika še naprej izčr­pa­vajo nje­govi lastniki, zavla­če­va­nje s ste­ča­jem torej neko­liko poe­no­sta­vljeno pomeni, da upnik daje denar državi in lastni­kom dol­žnika.

Kot se je nekoč poša­lil ame­ri­ški direk­tor Frank Borman, bi bil kapi­ta­li­zem brez ste­ča­jev kot krščan­stvo brez pekla. Stečaj je čistilni meha­ni­zem in ena od nje­go­vih pomemb­nih funk­cij je, da med tržnimi ude­le­ženci ohra­nja zau­pa­nje v vla­da­vino prava in utr­juje pre­pri­ča­nje o pred­vi­dlji­vem poslov­nem oko­lju, v kate­rem pro­spe­ri­rajo tisti, ki poslu­jejo v skladu s pra­vili, ne pa oni, ki si obstoj zago­ta­vljajo s politično-medijskim vpli­vom. Kadar zau­pa­nja v to ni, se poslu ne piše dobro, kar pa je, v končni fazi, slabo tudi za državo in državljane.

  1. Jonathan Haidt: Pravičniški um. Penca in drugi, Novo mesto ter UMCo, Ljubljana, 2013.
Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija, politika z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x