Financiranje partikularnih interesov z javnim denarjem

Ste danes že jedli ribeDržavno spon­zo­ri­rani akti­vi­zem prek tele­vi­zij­skih in radij­skih valov ter dru­gih medi­jev ima že dolgo brado. Še iz prej­šnje države se spo­mnimo mar­ke­tin­ške akcije »Rad imam mleko«, pozneje so nas opo­mi­njali s slo­ga­nom »Vsi dru­gačni, vsi ena­ko­pravni«, pred nekaj leti so nas s serijo nadle­žnih filmč­kov zasli­še­vali »Ali ste ta teden že jedli ribe?« Lani so slo­ven­skemu občin­stvu ser­vi­rali čuda­ško trdi­tev »Vsi smo migranti«, nedavno pa so posku­šali vzbu­diti zgra­ža­nje nad nee­na­ko­stjo spo­lov, med dru­gim z vele­pla­kati z raz­lično veli­kima črkama M in Ž. Seveda so sodobne kam­pa­nje tudi digi­talne, zato tudi po izteku akcij nji­hova vse­bina živi še naprej na naslo­vih RadJemRibe.siVsiSmoMigranti.si in Uravnotezenost.si.

Nekatere od akcij so torej komer­ci­al­nega zna­čaja (pove­čati pro­dajo rib ali mleč­nih izdel­kov), ki je even­tu­elno pospre­mljen še z zdra­vstve­nimi argu­menti. Druge so ide­o­lo­ške in želijo spre­me­niti pre­pri­ča­nje ljudi ter pri­pra­viti teren za spre­membo zako­no­daje. Izvršilna oblast torej z njimi poskuša vpli­vati na zasebno življe­nje ljudi (pre­hrano, mišlje­nje, rav­na­nje). Res je, da je vsa­ko­kra­tna oblast pri­stojna za raz­po­re­ja­nje jav­nega denarja, toda kadar se denar vseh dav­ko­pla­če­val­cev upo­ra­blja (ne le direk­tno, ampak tudi indi­rek­tno, npr. z brez­plač­nim pred­va­ja­njem spo­tov na javni RTV) za cilje, ki jih neka­teri dav­ko­pla­če­valci pod­pi­rajo, drugi pa ne, se neiz­o­gibno zastavi tudi vpra­ša­nje, v koli­kšni meri je to upravičeno.

Zlahka si na pri­mer pred­sta­vljamo, da naši sodr­ža­vljani vege­ta­ri­janci niso bili nav­du­šeni nad držav­nim pro­pa­gi­ra­njem uži­va­nja mesa. Nekdo drug, ki se mu ribja pro­pa­ganda ni zdela prav nič sporna, pa bi se ver­je­tno zgro­zil, če bi država (pod kako drugo vla­da­jočo koa­li­cijo) lan­si­rala hipo­te­tično mar­ke­tin­ško kam­pa­njo »Vsi smo evan­ge­li­čani« z izgo­vo­rom, da gre pač za ran­ljivo manjšino.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 10/2016, 10. marec 2016.
Poseganje države v zasebno sfero je obču­tljiva reč. Prvič, poskus spre­o­bra­ča­nja jav­nega mne­nja lahko pov­zroči naspro­tni efekt, tako kot v pri­meru lan­skega refe­ren­duma, ko so vse tri vla­dne stranke (SMC, Desus in soci­alni demo­krati) na vso moč agi­ti­rale za stran, ki je bila potem pora­žena. Drugič, vple­ta­nje države v poslovne odlo­či­tve zaseb­nih pod­je­tij ima tudi gospo­dar­ske učinke. Zelo vpra­šljivo na pri­mer je, ali bo uva­ja­nje 40-odstotnih kvot po spolu v gospo­dar­stvu, ki ga zago­varja pro­jekt Uravnotezenost.si, pri­ne­slo pozi­tivne učinke ali pa se bo izro­dilo, tako kot se je zaradi neži­vljenj­skih pred­pi­sov o delov­nih raz­mer­jih raz­mah­nilo pre­ker­stvo in imamo danes več navi­de­znih espe­jev kot kdaj­koli prej. Lastniki zaseb­nih pod­je­tij ne bodo mirno gle­dali, da jim bo država pred­pi­so­vala, koga smejo ali morajo zapo­slo­vati ali ime­no­vati v upravne odbore svo­jih pod­je­tij, ampak bodo ver­je­tno našli obvode. Ni ver­je­tno, da bomo kdaj videli 40 odstot­kov žensk v avto­me­ha­nič­nih delav­ni­cah, kot tudi ne bomo dose­gli, da bi do te šte­vilke kdaj zra­sel odsto­tek moških sodni­kov na slo­ven­skih sodi­ščih, uči­te­ljev v osnov­nih šolah ali vzgo­ji­te­ljev v vrtcih.

Tega ne more zago­to­viti nobeno doda­tno meta­nje jav­nega denarja v tako ime­no­vano »oza­ve­šča­nje in kre­pi­tev zna­nja o ena­ko­sti spo­lov«. Težko se je izo­gniti sklepu, da se ura­dniki na mini­str­stvih, ki zago­var­jajo take zako­no­dajne spre­membe in vodijo medij­ske akcije v nji­hovo pod­poro, iz udob­nega polo­žaja varne državne službe ne morejo posta­viti v kožo pod­je­tnika, ki z vsako svojo kadro­vsko odlo­či­tvijo pre­vzema tve­ga­nje in – za raz­liko od biro­kra­tov na mini­str­stvih — sam nosi osebno odgo­vor­nost za to, da bo imel vsak mesec dovolj na računu za izpla­čilo plač in z njimi pove­za­nih davščin.

Zgodovinar Niall Ferguson je v knjigi Velika dege­ne­ra­cija: kako insti­tu­cije gni­jejo in gospo­dar­stva pro­pa­dajo (The Great Degeneration: How Institutions Decay and Economies Die, 2013) kot enega od indi­ka­tor­jev raz­kra­ja­nja sodobne zaho­dne družbe opa­zil prav pre­ko­merno nara­šča­nje javne porabe za »netra­di­ci­o­nalne« namene. Verjetno bi se stri­njal, da se državi, ki se gospo­dar­skih pro­ble­mov loteva z video spoti in pia­ro­vskimi akci­jami, ne piše nič dobrega.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x