V prehranski industriji poznajo rek: ljudje bodo pojedli vsako reč, če jo le narežemo dovolj na drobno. Toda hrana je vsaj pod nekakšnim nadzorom in akutne zastrupitve s hrano vedno pritegnejo pozornost javnosti. Pri tobaku pa ni tako. Proizvajalci cigaret imajo tako rekoč neomejeno svobodo, da cigaretam dodajo, kar želijo – bodisi zato, da pospešijo prodajo ali znižajo stroške, bodisi zato, da uničijo plesen in podaljšajo rok trajanja; ali pa da povečajo učinek nikotina ali da cigarete napravijo privlačnejše mladim sladkosnednežem. V skladu z domiselnostjo proizvajalcev cigaret so se med dodatki znašle najrazličnejše snovi. Tobačni kemiki dodajajo cigaretam pisan šopek aditivov; to so arome, vlažilci, ojačevalci okusa, pospeševalci gorenja, omejevalci plamena, bronhodilatatorji, drobilci dimnih delcev ter cel nabor barvil in belil. In to so samo tisti dodatki, ki jih v cigarete vstavljajo namenoma.
Preden se poglobimo v to sestavo, moramo vedeti, da aditivi nikoli niso bili visoko na prioritetni lestvici tobačnih kritikov, glede na to, da je že »čisto« sušeno tobačno listje tako strupeno. Ali potem dodajanje kemikalij sploh kaj spremeni pri tem, ko pa je »naravni« tobak že itak smrtonosen? Na široko oglaševane »naravne« cigarete American Spirit niso nič manj nevarne kot katere koli druge, kljub temu da imajo na škatlici narisanega staroselskega ameriškega Indijanca. Enako velja za popularne kitajske »zeliščne« znamke. Ubadati se s tem, ali je tobak naraven ali pridelan organsko, je približno tako, kot bi nas skrbelo, ali je iztrebek v vaših kosmičih za zajtrk izločila prosto živeča podgana ali podgana iz ujetništva.
Odlomek iz knjige
Zlati holokavst Roberta Proctorja. Objavljeno z dovoljenjem založbe UMco.
Še nekaj drugega moramo imeti v mislih. Tobačna industrija je dolgo zatrjevala, da uporablja samo »odobrene« prehranske aditive – kar pa ima približno toliko smisla kot zgornja primerjava s podganama. Dolgo časa je bil seznam aditivov v cigaretah strogo varovana skrivnost in še danes vemo več o sestavinah mačje hrane kot o cigaretah – to bi moralo dati misliti kadilcem. A ostanimo še malo pri »odobrenih prehranskih aditivih«. Sadna solata, ki jo pojemo, je nekaj povsem drugega od sadne solate, ki jo prižgemo in potem inhaliramo. Skoraj vsaka kompleksna organska zmes postane toksična po pirolizi in vnosu v pljuča. Prepričani ste lahko, da vam sveža sadna solata, ki jo posušite, zažgete in vdihujete, ne bi naredila nič dobrega. To velja tudi za večino tobačnih aditivov. Sladkor je morda relativno nedolžen ob zmerni uporabi (če odmislimo karies in podobno), toda ob gorenju v cigareti proizvede acetaldehid, ki je rakotvoren in povzroča zasvojenost (o tem obstaja dober dokumentarec z naslovom Addiction, Inc.). Glicerin je prav tako neškodljiv ob zaužitju, pri gorenju pa iz njega nastajata acetaldehid in akrolein. Beljakovine so seveda nujno potrebna hranila, so pa dokaj strupene, če jih zažgemo in vdihavamo. Pri gorenju beljakovin nastajajo nitrozamini, ki so med najbolj rakotvornimi snovmi. (Znanstveniki iz družbe Philip Morris so leta 1963 označili nitrozamine za »najbolj potentne rakotvorne snovi, kar jih poznamo«.) Zato je smešno trditi, da je neka konkretna sestavina cigarete »na splošno priznana kot varna« – kar pogosto poslušamo od tobačne industrije. Ta koncept reči, ki so »na splošno priznane kot varne«, je bil namenjen izključno hrani, ne pa snovem, ki se jih zažge in inhalira. Gre za tipično tobačno zavajanje in prikrivanje dejstev.
Vprašajmo se torej ponovno: Kaj vsebuje vaša cigareta? V nadaljevanju prikazujem nekaj izbranih sestavin in kako so se znašle v cigaretah.
ARZEN IN SVINEC
Arzen in svinec sta bila vroč kostanj v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja, ko so svinčeve arzenate in arzenite na široko uporabljali kot pesticide – na tobaku in drugih poljščinah. Katastrofalne zastrupitve v tridesetih letih so povzročile silovite odzive v tisku, kot na primer, ko je umrlo na ducate delavcev v dolini reke Mozele (blizu nemške meje z Luksemburgom), po tem ko so s temi snovmi škropili grozdje. Drugi so umrli zaradi pitja vina iz škropljenega grozdja, obdukcije pa so pri mnogih žrtvah odkrile tumorje. Nihče ne ve, koliko ljudi je v tistem času umrlo zaradi rokovanja s pesticidi – ali zaradi arzena, ki ga najdemo tudi v današnjih cigaretah.
Že v zgodnjih tridesetih letih so proizvajalci cigaret začeli skrivati informacije, ki so jih spoznali o arzenu. Pismo iz leta 1932 Lorillardovemu podpredsedniku z opisom vsebnosti arzena v tobaku za žvečenje vrste Plain Havana Blossom, se začne z uvodom: »Zavedamo se, da je treba pri pisanju o tej temi ohranjati popolno zaupnost …« Lorillard je nameril 2,8 delca arzena na milijon (ppm) v svojem tobaku, drugi raziskovalci pa so ugotovili, da ga je v tobačnem dimu celo do 30 ppm. Pesticidi so bili najpomembnejši vir, toda Henry Ford – avtomobilski tovarnar in kritik tobaka – je že leta 1914 poročal, da se arzen uporablja (skupaj z apnom in svincem) za utrjevanje cigaretnega papirja.
Svinec je prišel v cigarete na podoben način, s pesticidi s svinčevim arzenatom, toda bili so tudi drugi viri. Ta kovina je bila do leta 1942 sestavni del folije za zavijanje cigaret, potem pa so v ZDA to prepovedali, in sicer zaradi državnih potreb po svincu v proizvodnji streliva, ne zaradi človeškega zdravja. Včasih so kot gorivo v vžigalnikih uporabljali tudi osvinčen plin, ki je lahko zašel v dihala. Nesporno pa so bili glavni vir pesticidi; leta 1936 je potrošniška revija Consumers’ Research Bulletin cinično predlagala naslednji cigaretni slogan: »Ste danes že inhalirali svoj svinec in arzen?«
Po drugi svetovni vojni je bilo bistveno manj škropljenja poljščin z arzenom, kar se je poznalo tudi v nižjih meritvah arzena in svinca v cigaretah. Neobjavljene študije Imperial Tobacca so dokumentirale postopno naraščanje As2O3 v svežem tobačnem listju v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja z vrhom pri vrednosti 51 ppm, ki je bil dosežen leta 1947. Številni strokovnjaki tistega časa, med drugim Richard Doll, so mislili, da je arzen glavna rakotvorna snov v cigaretah, in špekulirali, da bi odstranitev tega elementa iz tobačnega dima napravila cigarete manj nevarne. Odtlej raven arzena v dimu upada, in kadilci ga danes poinhalirajo nekaj sto kilogramov letno v primerjavi z nekdanjim vnosom sto tisočev kilogramov letno. Vendar pa je ukinjanje insekticidov z arzenom privedlo le do zamenjave enega zla z drugim.
PETROKEMIČNI PESTICIDI
Gojitelji so tobak obdelovali z raznimi kemikalijami najprej med rastjo, nato ob pletju, med sušenjem in staranjem obranega listja ter nazadnje med valjanjem in pakiranjem končnega proizvoda. Kemikalije prihranijo nekaj časa ali človeškega dela in varujejo rastlino pred temi ali onimi patogeni snovmi. Glavna zdravstvena skrb tobačne industrije se dejansko tiče škodljivcev za tobačno rastlino – od mikrobov, kot so virusi in bakterije, do plesni, glivic in raznih škodljivih insektov. Obdelava po navadi pomeni škropljenje prsti, rastlin ali pobranega listja, in kemikalije nazadnje končajo bodisi v podtalnici bodisi v cigaretah. Ker so škodljivci raznoliki, so takšna tudi orožja v obliki kemikalij. Proti modri plesni in črni tobačni rji se borijo s škropljenjem s fungicidi, kot je mancozeb, živčni strup, za katerega je znano, da pri nosečnicah skozi posteljico preide tudi na plod. Prašno snet preprečujejo s škropljenjem z dinocapom in benomylom, koreninsko gnilobo pa z metil bromidom in sterilizatorji prsti, kot je kloropikrin. Med napadalci rastlin so tudi bakterije, ki povzročajo bakterijsko gnilobo, ter nitasti črvi (nematodi), ki se zaredijo med koreninami. Proti njim se pridelovalci borijo s fumiganti, kot sta etilen dibromid in metil izotiocianat.
Kemični insekticidi tudi v sodobnem času ostajajo navzoči v pridelavi tobaka. Škodljivci napadajo tudi že uskladiščen tobak, zato je treba tobačne hrošče in molje, ki vsako leto povzročijo na stotine milijonov dolarjev gospodarske škode, odganjati z dimetil diklorvinil fosfatom. Tobačne hrošče najdemo v vseh fazah proizvodnje cigaret, zato povzročajo tudi njihovo kontaminacijo s »trupli insektov in njihovimi izločki«.
Včasih za privabljanje tobačnih moljev uporabljajo feromonske pasti in podobno, toda kljub temu večino zaščitnih sredstev uporabijo kot škropiva za rastlino. Mnoge od teh kemikalij so nevarne za kadilce, ki inhalirajo njihove ostanke, in za drugo rastlinje iz okolice gojišč tobaka. Številni tobačni pesticidi škodijo pticam in zemlji. Nekateri, kot npr. metil bromid, prispevajo k večanju ozonske luknje. Včasih tobačna rastlina prejme celo šestnajst različnih škropljenj.
Rastline se pogosto obnašajo tako, kot kmetovalcem ni všeč, brstijo na primer tam, kjer ne bi bilo treba, in s tem jemljejo energijo zraslim listom. Zato pridelovalci tobaka uporabljajo preprečevalce poganjkov, med katerimi je najpopularnejši malein hidrazid (MH-30), zaviralec rasti. Z njim odstranjujejo nove poganjke z vrha stebla rastline, da se razvoj rastline skoncentrira v liste. Za to spojino že od šestdesetih let 20. stoletja vedo, da je rakotvorna, toda kmetje se ji neradi odpovedo. V Rodeziji, današnjem Zimbabveju, je bila na primer prepovedana za uporabo na tobaku že v zgodnjih šestdesetih letih. Vseeno jo marsikje uporabljajo še danes in najti jo je mogoče v večini cigaret.
Cigareta tehta približno en gram, kar pomeni, da če se v nekem letu pokadi bilijon cigaret (kar je tedaj približno veljalo za vso Evropo) in če je na posamezni cigareti približno 20 mg usedlin MH-30, potem skupna masa samo tega herbicida, ki jo pokadijo Evropejci v letu dni, znaša okoli 20.000 kilogramov. Usedline MH-30 so bile tudi višje, celo do 115 ppm v nekaterih vzorcih, in 5 do 7 odstotkov se ga prenese v dim.
Čeprav je izpostavljenost malein hidrazidu pri eni cigareti majhna, pa se skozi čas kar nabere. Sodeč po računovodskih podatkih zvezne vlade v ZDA po tobačnih poljih vsako leto polijejo 12 milijonov kilogramov pesticidov. Pri kadilcih je inhaliranje tobačnega dima glavni vir izpostavljenosti pesticidom (razen če niso delavci na poljih) – in način vnosa v telo bi težko bil še bolj nevaren. Kmetijski delavci so v stiku s temi snovmi na razne načine, kadilci pa si ga vnesejo neposredno v pljuča.
Pesticidi so bili spregledani tudi zaradi regulatorne in administrativne nemoči. Cigarete vse do nedavnega niso spadale pod pristojnost Uprave za hrano in zdravila, zato ni bilo nikoli popolnega razkritja, kaj vse se skriva v njih, in nobene zahteve, da bi preverili zdravstveni učinek določenega aditiva, preden dovolijo njegovo uporabo. Ta regulatorna kratkovidnost je bila kriva za malomarnost na strani tobačne industrije. Večino časa je znotraj tobačne industrije veljala samoregulativa, kar je po navadi pomenilo, da je vse dovoljeno. Razprava o specifičnih aditivih je največkrat potekala pod irelevantno rubriko »zaužitje«, kot da bi bilo enako, ali pojemo posušen tobačni list, namočen v lakrici, ali pa ga zažgemo in inhaliramo. Je pa ironično, da tudi pesticidi, ki končajo v kadilčevih pljučih, bržkone niso nevarnejši od »naravnih« dimov iz »prevar«, kakršna so cigarete American Spirit.
AROME IN DRUGI ADITIVI
Proizvajalci v cigarete dodajajo arome in dišave iz številnih razlogov: da okrepijo okus, da »ohladijo« dim, da pritegnejo mlade kadilce in začetnike ali samo zato, da prekrijejo smrad nikotina. Veliko jih je bilo v uporabi že v 19. stoletju. Tedanjim dodatkom, kot so kakav, lakrica in melasa, so se v novejšem času pridružili bolj eksotični okusi, kot so latakijska vrtnica, imperialna sliva in paleta sintetičnih proizvodov nemških in japonskih laboratorijev. Mnogi od njih so opisani v arhivskih dokumentih, vendar jih je treba dešifrirati s pravimi detektivskimi metodami, ker so navedeni le s kodnimi imeni ali vzdevki. Za AMSPIN, CROTAN in MADMART se je na primer izkazalo, da so lakrica, kakav v prahu in rožiči. Pogosto dodajo dišavo samo zato, da se ob odpiranju cigaretne škatlice sprosti prijeten vonj (»aroma za škatlice« nastopa v več kot 5.000 arhivskih dokumentih). Tobačna industrija namenja ogromno sredstev raziskavam senzoričnih lastnosti tobaka in njegovih dodatkov in je razvila izčrpen besednjak za njihovo opisovanje.
Orientalski (turški) tobak naj bi imel »vonj po siru, znoju in maslu, ki spominja na izovalerično kislino«, druge sorte pa so imele aromatične note lesa, usnja, prsti ali živalskih vonjev. Okusi so bili lahko grenki, kisli, kovinski ali poprasto ostri. Proizvajalci cigaret so zastavili razvoj posebne vede, hedonike, ki proučuje človekova občutja in zaznave. V nekaterih dokumentih iz tobačnega arhiva je naštetih sto načinov za karakterizacijo senzoričnega učinka ali vtisa. Kumarin naj bi oddajal aromo, podobno vanilji, dišeča kananga naj bi spominjala na cvetni vonj. Balzam tolu izžareva slutnjo cimeta, olje pačulija pa daje »zemeljsko noto«. Med dišave spadajo oljni izvlečki iz kardamoma in cedre, pa eksotika, kot je castoreum, aromatično olje iz analnih žlez kanadskega in sibirskega bobra. Velik del svetovnega rastlinskega bogastva so preverili za morebitno uporabo – s temeljitimi »okušalnimi testi« v transnacionalnih laboratorijih.
Nekatere vrste aditivov so bile uspešnejše od drugih. Poskušali so z raznimi sadnimi in čokoladnimi aromami, pa tudi z ekstrakti, ki naj bi dajali okus »po dobrem bourbonu ali viskiju«. V nekem testiranju, ki ga je opravil Brown & Williamson, sta mentol in cimet dobila dobri oceni, parfumi in rožni vonji pa ne – čeprav mimozo (jasmin, mošus) in havajsko plumerijo uporabljajo za odišavljenje sekundarnega dima. Nenavadno poimenovana cigareta Mayo (ki nosi enako ime kot znana klinika, op. prev.) je bila prepojena z zeleno meto, Brown & Williamson pa je prodajal cigarete s sadnim okusom, imenovane Lyme – še preden se je razširila bolezen, ki jo prenašajo klopi (Lyme disease, lajmska borelioza, op. prev.) Okusi po malinah, breskvah in bananah so bili neuspešni, nekoliko bolje se je godilo okusom po brandyju, rumu in bourbonu.
Marsikdaj je bil razlog za te eksperimente nadomestiti izgubljeni okus zaradi trenda proti nizkokatranski cigareti. Tobačni kemiki so upali, da bodo »lahke« cigarete idealen nosilec dodanih arom. Vladalo je tudi prepričanje, da bodo sadni okusi pritegnili mlade kadilce. Preverjali pa so tudi nore zamisli z dodajanjem feromonov, ki bi privlačili nasprotni spol. Raziskovalci Philipa Morrisa so podjetju leta 1978 predlagali, naj v ta namen pri cigaretah registrira besedi »moške« in »ženske«.
Naravne arome so pogosto zelo drage in neobstojne, zato se je industrija obrnila k sintetičnim približkom. Približek grozdja je metil antranilat, približek breskve je kompleksni ogljikov aldehid, približek banane je neki amil acetat. Veliko teh spojin ima vzdevke: kumarin (za arome podobne vanilji) ima najmanj sedem kodnih poimenovanj in številne sintetične dvojnike. Vonj zelenega jabolka dosežemo s 3-heksenil propionatom, vonj po mesu pa s heksil-2-furkatom. V cigaretah rutinsko uporabljajo na stotine sintetičnih arom, ki jih kot trgovci na debelo dobavljajo podjetja Norda, Firmenich, Fritzsche in Dragoco. Dobavitelji so seveda vedeli, za kaj uporabijo njihove arome. Toda ali so se kdaj vprašali, kaj se zgodi, ko njihovi proizvodi pogorijo in pridejo v pljuča? So kdaj zavrnili kupce iz cigaretne industrije? Spomnimo se: če je samo en odstotek smrti zaradi cigaret posledica gorenja in inhaliranja teh aditivov, je to še vedno milijon žrtev v 20. stoletju po vsem svetu – in številka vsako leto zraste.
Tobačni aditivi so bili skoraj v celoti neregulirani. To pomeni, da so imeli proizvajalci skoraj neomejeno svobodo vnašati v cigarete kar koli. Če plutonij ne bi bil nadzorovana snov, ne bi bilo ovire, da ga ne bi dodali še v cigarete. Kdo bi lahko ugovarjal in zakaj? Da zviša verjetnost za smrt z »visoke« ravni na »izjemno visoko«? Realnost je pač taka, da so v tobačne proizvode zavestno dodajali številne znane rakotvorne snovi. Včasih dodajajo izvleček iz korenine angelike; ta snov je omenjena v 1.700 dokumentih. V cigaretah Kent so safrol uporabljali še leta 1990, dolgo po tem, ko je bil kot rakotvorna snov prepovedan v pijačah. Neki dokument, pripravljen za družbo Brown & Williamson, našteva več kot sto aditivov, od katerih jih je več kot štirideset označenih z opombo »potencialno nevaren«. Ti segajo od fižola tonka in saharina do dietilen glikola ter Dragoco mandarina. Med naštetimi so bili tudi prehransko barvilo z vzdevkom »masleno rumena« (»ki povzroča raka na jetrih pri živalih«), kolmež (»prepovedan leta 1968, ker je povzročal maligne tumorje«), kobalt in njegove soli (»bolečine v prsnem košu kot pri infarktu«), amonijev glicirizin (»visok krvni tlak in srčna aritmija«), brinove jagode (»živčni strup, ki lahko povzroča halucinacije«), litijev klorid (»nekaj smrtnih primerov«), manitol (»driska, slabost, bruhanje«) in polaj (mentha pulegium, »lahko povzroči splav«).
Mnoge od teh snovi uporabljajo v velikih količinah. Lakrica je sladilo, ki ga je v cigaretah zelo veliko. V osemdesetih letih 20. stoletja so ameriški proizvajalci vsako leto cigaretam dodali šest milijonov kilogramov tega sladila ali drugače rečeno, 90 odstotkov celotne proizvodnje tega sladila je končalo v tobačnih izdelkih. Skupaj s 16 milijoni kilogramov glicerola, milijoni kilogramov kakava in raznih sintetičnih snovi. Gre za velike denarje: že leta 1977 je ameriška tobačna industrija porabila 76 milijonov dolarjev za arome, dve leti pozneje pa že 113 milijonov. Ameriško zdravstveno ministrstvo je leta 1981 posvarilo, da »utegnejo aditivi prinesti nova in drugačna zdravstvena tveganja«. Industrijo so pozivali, naj neha uvajati vedno nove sestavine, a bilo je zaman. Industrija se raje drži načela »vse, kar uporabljamo, lahko popršite tudi po koruznih kosmičih«. Toda ali kdo kadi koruzne kosmiče?
DA BO STRUP LAŽJE POGOLTNITI
Mentol se je v cigaretah prvikrat pojavil v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je Axton-Fisher predstavil »mentolno hlajeno« cigareto Spud, ki je vsebovala ekstrakt poprove mete. Tedaj so mentol že imeli za blažilec kašlja, zato so oglasi kadilcem priporočali, da se preusmerijo k cigareti Spud, kadar so prehlajeni. Proizvajalci so toksičnost preverjali na miših: poročilo Brown & Williamsona iz leta 1935 navaja, da so količine, ki so jih dodajali znamkam Kool, Polar in Spud (od 1,33 do 2,08 mg na cigareto) nižje od tistih, za katere je veljalo, da so strupene – tu je bilo znova spregledano, da kadilci niso zaužili teh snovi, pač pa so vdihavali produkte njihovega gorenja. Tedanje raziskave so bile »preventivne«, saj še ni bilo nobenega nasprotovanja v javnosti. Opravili so jih, »da bodo na voljo, če bi se kdo začel spraševati, ali niso cigarete z mentolom morda škodljive«. Že v takratnih dokumentih najdemo prve argumente v znani obliki »v 60 cigaretah ni nič več mentola kot v 20 kapljicah zdravila za kašelj« – torej trivializiranje z nerelevantno primerjavo. (Saj vendar kapljic za kašelj ne zažigamo in inhaliramo.) Znanstveniki z univerze Yale so po naročilu proizvajalcev cigaret Kool izračunali, da bi moral kadilec pokaditi 12.000 cigaret na dan, da bi »absorbiral« toliko mentola, kot ga bolniki dobijo kot zdravilo – kar ponovno ignorira razliko med zaužitjem in inhaliranjem dima s produkti gorenja.
Za doseganje občutka, podobnega mentolu, se že dolgo uporabljajo sintetične snovi, čeprav je BAT že v šestdesetih letih 20. stoletja vedel, da so nekatere od njih rakotvorne. Brown & Williamson je patentiral monomentil maleat za uporabo v cigaretah, po drugi strani pa je skupina za aditive pri njegovem konkurentu BAT izrazila pomisleke glede uporabe take spojine, glede na to, da so njegovi stranski produkti, na primer malein anhidrid, »blago kancerogeni«. Raziskovalci BAT so zadevo predložili zunanji pravni službi, ki je svetovala podjetju, naj bo »pri uporabi take substance izjemno previdno, ker lahko pripelje do neposredne obtožbe o rakotvornosti verjetnih pirolitičnih proizvodov«.
Mentol dodajajo, da bi ublažili in ohladili cigaretni dim, zato je take cigarete lažje pokaditi. Mentol je anestetik: pomirja sluznico v ustih in žrelu ter zavira naravni človeški refleks kašljanja. Ker je mentol cigarete lažje kaditi, so privlačnejše za začetnike in mlade kadilce. Brown & Williamson je v poznih osemdesetih letih ocenjeval, da so znamke z mentolom »dobri štartni proizvodi«, ker novi kadilci »že vedo, kakšen okus ima mentol«. Mentol je tudi danes zelo priljubljen med proizvajalci cigaret – redke so cigarete, ki ga ne vsebujejo vsaj v neznatni količini. Zato se je tobačna industrija tudi tako krčevito bojevala, da ga je spravila s seznama prepovedanih sladil za cigarete, kot ga je opredelil zakon o nadzoru tobaka v ZDA iz leta 2009. Prepovedani so jagoda, banana, vanilja in še deset drugih sadnih/sladkih aditivov, mentol pa se je vsaj začasno izognil temu. Prepovedane sadne arome je vsebovalo manj kot en odstotek cigaret na ameriškem trgu, medtem ko mentol nastopa v več kot četrtini vseh prodanih cigaret.
Že ves čas jih nesorazmerno veliko pokadijo Afroameričani, zato so proizvajalce cigaret obtoževali celo rasizma, ko so se ti bojevali za obstoj mentol cigaret na trgu. Obtožba ni bila povsem neutemeljena glede na nekdanje Lorillardovo pojasnjevanje, da so med črnci priljubljene zato, da z njimi prekrijejo »genetski telesni vonj«. Ko so zagovorniki zakona popustili in izvzeli mentol iz prepovedi, je William S. Robinson, izvršni direktor Nacionalne afroameriške mreže za omejevanje tobaka s sedežem v Durhamu v Severni Karolini, umaknil svojo podporo vladnemu zakonu.
Uprava za hrano in zdravila je leta 2010 ponovno odprla razpravo o umiku dovoljenja za dodajanje mentola cigaretam, ne samo zaradi novih podatkov o nevarnosti, temveč tudi zaradi dejstva, da so nadproporcionalno popularne med Afroameričani in drugimi rasnimi manjšinami. Ne glede na to, ali mentol povzroča škodo z biokemičnega vidika, bodo tehtali tudi, ali pepermintov okus škodi tudi posredno, ker dela kajenje bolj privlačno oziroma ker otežuje prenehanje. Phillip Gardiner, direktor kalifornijskega programa raziskav bolezni, povezanih s tobakom, je pozval Upravo za hrano in zdravila (FDA), naj upošteva, da slajenje cigaret z mentolom pomeni predvsem, da je »strup lažje pogoltniti«.
Mentol bo ključni testni primer za novo pridobljeno pristojnost uprave, namreč pristojnost reguliranja cigaret. Če lahko uprava prepove arome, ki omogočajo, da je »strup lažje pogoltniti«, potem najbrž lahko tudi zapove znižanje vsebnosti alkaloida, ki sili kadilce, da prihajajo po vedno nove odmerke. (Trenutno nima pravice prepovedati nikotina v celoti, nič pa ji ne preprečuje, da ne zniža dovoljene meje na, denimo, tri odstotke sedanje vrednosti, kar je tehnično vsekakor mogoče.) Dejstvo je, da stvari, ki naredijo kajenje za bolj privlačno, povzročijo, da bo kadilo več ljudi, in torej povečujejo družbeno škodo. S tega vidika je mentol definitivno grožnja javnemu zdravju, skoraj bolj kot vse drugo, kar se tiče cigaret. Vsekakor obstajajo tudi pravni precedensi za zahtevo, da naj bodo cigarete manj privlačne: proizvajalci tobaka že zdaj ne smejo oglaševati na televiziji, kar zmanjšuje njihovo zmožnost novačenja novih kupcev. Če bodo cigarete manj privlačne, bo to prihranilo človeška življenja, in odstranitev mentola bo korak v to smer. Če bodo cigarete manj zasvojljive, bo to prihranilo človeška življenja, in zniževanje nikotina bo korak v to smer. Uprava za hrano in zdravila ima to moč, ves svet jo opazuje, in videli bomo, ali ima vlada dovolj poguma, da svojo moč uporabi pro bono publico.
BRONHIALNI DILATATORJI, PAPIRNI DODATKI IN DRUGA UMAZANIJA
Bronhialne dilatatorje so dodajali, da bi »omehčali« dim in olajšali globoko inhaliranje. Tobačna industrija je poskušala blažiti dim na razne načine; poleg mentola je nastopal tudi kakav in množica drugih aditivov. Kakav vsebuje snov teobromin, ki med drugim razširja dihalne poti. Kakav so sicer tobaku dodajali že v 19. stoletju, toda njegove farmakološke učinke so spoznali šele po letu 1960. Količine uporabljenega kakava so bile impresivne. British American Tobacco je leta 1978 v svoje cigarete vmešal 1.250 ton kakavovega masla, in večina drugih podjetij za njim ni veliko zaostajala. Razvijali so tudi sintetične nadomestke. »Patentirano« maščobo po imenu Coberine (Unileverjev izum) uporabljajo namesto kakavovega masla, aldehid iz kakava pa je nadomestek za pravi kakav vse od petdesetih let 20. stoletja. Sladkor ima podoben učinek, saj ob gorenju nastaja acetaldehid, ki reagira z nikotinom in krepi njegove psihofarmakološke učinke. Lakrica ima bronhodilatacijski efekt, kar je pomembno glede na enormne količine, ki jih dodajajo tobaku. Proizvajalci cigaret znižujejo draženje z »gasilnimi sredstvi«, s čimer mislijo na agense z »anestetičnimi lastnostmi, kot so mentol, terpenoidi in drugi psihoaktivni aditivi«. Doseganje »blagosti« je že dolgo pri vrhu prioritet raziskovalcev. Napori na tem področju nam pokažejo, kako izdatno se manipulira s kemičnimi procesi v dimu, odkar cigarete veljajo za sredstvo za vnos droge.
Dodatki cigaretnemu papirju. Včasih pozabljamo, da se cigarete ne da pokaditi brez cigaretnega papirja, kar pomeni, da zgori tudi vse, kar je nanešeno nanj. Pogosto imajo cigarete vpisano svoje ime na papirni ovoj, kar pomeni, da z vsako cigareto pokadimo še nekaj črnila. Zraven so še barvila in belila, in to ni nedolžna reč. Papir je prepojen z raznimi kemikalijami – od belil, ki mu dajejo belo barvo, do pospeševalcev gorenja, ki ohranjajo ogenj. Četudi je na vsaki cigareti samo en mikrogram črnila, to še vseeno pomeni pokajenih šest ton črnila vsako leto po vsem svetu (skupaj s 300.000 tonami papirja). Številke za belila so podobne. Nekatere snovi so sumljive: v osemdesetih letih so se proizvajalci cigaret ob skrbeh zaradi azbesta spraševali, ali smukec (lojevec), ki ga uporabljajo dobavitelji cigaretnega papirja, vsebuje azbest. Ecusta je na tihem izvedla preiskavo in njeni dobavitelji so ji zagotovili, da v smukcu ni azbesta oziroma vsaj ne »v merljivih količinah«.
Z zdravstvenega vidika so najpomembnejši aditiv papirju pospeševalci gorenja oziroma oksidanti. Njihova naloga je zagotoviti, da cigareta ostane prižgana, ali pa zmanjšati količino tobaka v cigareti, ker ta pogori hitreje. V zadnjih desetletjih so najpogosteje uporabljali kalijev in natrijev citrat, včasih tudi nitrate in tartrate. Ti aditivi še nekoliko bolj zapletejo kemično dogajanje v dimu, najpomembnejši pa je njihov učinek na požarno varnost, saj zaradi njih cigareta gori tudi, ko je odvržena na tla – ali na papir ali na blago –, kar lahko povzroča požare. Nezanemarljiv delež od tisočih smrtnih žrtev v požarih je posledica tega, da cigaretna industrija uporablja pospeševalce gorenja.
SLONJE USPAVALO IN NEPREMIŠLJENOST
Aditivi, ki sem jih omenjal, so le majhen del vseh, ki jih uporablja tobačna industrija – in še manjši del vseh, ki so kdaj prišli v poštev. Arhivi nam odkrivajo zamisli, ki bi zunaj tobačnih laboratorijev veljale za skoraj zlovešče. V sedemdesetih letih 20. stoletja so številni menili, da bo marihuana kmalu legalizirana, in industrija je razmišljala o uporabi »superadiktorjev« v tobaku (in morda v marihuani); znanstveniki British American Tobacca so leta 1977 preudarjali, ali bi cigarete prepojili z etorfinom, narkotikom, »ki je desettisočkrat močnejši od morfija« in je znan tudi pod imenom »slonje uspavalo«, ker ga uporabljajo za omamljanje slonov. Ta zamisel morda danes zveni barbarsko, a vseeno ne more biti tako šokantna glede na bogato tradicijo proizvajalcev cigaret pri uravnavanju hitrosti gorenja, velikosti delcev v dimu ali potentnosti nikotina v cigaretah – in, kajpak, tudi barve cigaretnega papirja ali zrnatosti pepela. Nekateri proizvajalci so dodajali celo zaviralce apetita, ob upoštevanju dejstva, da nekatere ženske kadijo zato, da se ne bi zredile.
V arhivih so dokazi tudi za to, da proizvajalci cigaret včasih kar na slepo dodajajo substance, katerih sestave sploh ne poznajo. BAT je v šestdesetih letih pritisnil na svojega dobavitelja, Sandoz, naj mu razkrije sestavo YOMARON-a, ki ga je od leta 1950 uporabljal za beljenje cigaretnega papirja. Sandoz je sčasoma tobačnemu podjetju posredoval podatke o toksičnosti te snovi, zanimivo pa je, da BAT prvih deset let sploh ni poznal kemične zgradbe snovi, ki jo je dodajal v cigarete. BAT je imel Sandozovo poročilo za »razbremenilno«, čeprav se je nanašalo izključno na zaužitje substance, in po besedah BAT »še vedno ne vemo, kaj se z njo dogaja pri gorenju«. Podjetje je to belilo uporabljalo še nadaljnjih nekaj let, potem pa so se leta 1967 odločili, da bo bolje, če se »preusmerijo k bolj ustreznim aditivom«.
Varnost je bila vedno črna ovca v cigaretnem poslu. BAT je leta 1967 odobril nadaljnjo uporabo kakavovega masla kar z utemeljitvijo, da ima »kakav dolgo tradicijo uporabe in to v znatnih količinah«. Včasih se se ubadali z odmerjanjem, kot na primer tedaj, ko je BAT sam pri sebi upravičeval dodajanje ZAMPAR-ja, aldehida, ki ga je dobavljalo podjetje International Flavours and Fragrances: »Ni razloga, da ZAMPAR-ja ne bi uporabili na tobaku v količini eno unčo (28 g) na tisoč funtov (453 kg) rezanega tobaka, glede na to, da je potrebnih 18,5 grama te reči na kilogram, da pobije polovico podgan, ki so izpostavljene taki koncentraciji.« Malo bolj previdni so bili pri Kentonaromu (1-metil-ciklopenta-2,3-dion), ki naj se ga dodaja le v »najnujnejših količinah« glede na toksičnost njemu podobnih dikarbonilnih struktur. Tudi formalin naj se uporablja (v premazih za preprečevanje plesni) le »kot skrajna možnost«, zato ker je »fiziološko aktiven«. Proizvajalci cigaret so se torej večinoma držali načela: privzemimo, da je snov varna, dokler nam kdo ne dokaže nasprotnega. Ne vem, kakšno bi bilo pravilno poimenovanje tega nasprotja načela previdnosti, morda »načelo nepremišljenega ogrožanja«, zdi pa se, da je v cigaretnem svetu prevladovalo.
Nekatere aditive so prepovedali zakonodajalci v posameznih državah. Dietilen glikol je tako prepovedan v cigaretah, ki so naprodaj v Avstraliji, kumarin pa je prepovedan v Nemčiji. Kot rečeno, je bil malein hidrazid v Rodeziji prepovedan že v šestdesetih letih 20. stoletja. Britanskim proizvajalcem je bilo v petdesetih letih prepovedano v tobak dodajati sladila in vlažilce, po drugi strani pa so lahko dodajali v rumu raztopljene začimbe (za izboljšanje vonja) in ocetno kislino (proti plesni). Veliko držav je prepovedalo obdelavo tobaka z amonijakom, zato so po raznih državah prepovedani različni tobačni izdelki.
Vseeno pa je v večjem delu sveta le malo omejitev tega, kaj se sme vstaviti v cigarete in česa ne. Pred letom 2009 tudi ZDA niso imele zakonov, ki bi opredeljevali, kaj se sme dodajati tobaku – razen nadzorovanih substanc, kot so opiati in barbiturati. Tobačna industrija ima deklarirano politiko uporabe »samo tistih aditivov, ki na splošno veljajo za varne«, toda to je le njihov prostovoljni kodeks, ki nima sankcij, poleg tega pa ne ločuje med zaužitjem in inhaliranjem. Še proizvajalci pasje hrane so bolj previdni – in humani – in če bi se tobačniki odločili, da med sestavine cigaret uvrstijo človeško blato ali mišje dlake, jim tega ne bi onemogočal noben zakon. Kadilci ne vedo kaj veliko o tem, kaj vse je v cigaretah, in bi bili zelo presenečeni, če bi izvedeli resnico.
Naprej h knjigam…
NADALJEVANJE: V Sloveniji kupimo 5 milijard cigaret na leto (Radio Slovenija)
NADALJEVANJE: O učinkovitem in brezčutnem propagandnem stroju tobačne industrije (Pod črto)
NADALJEVANJE: Naravna cigareta ne obstaja (Delo)
NADALJEVANJE: Knjiga, za katero tobačna industrija noče, da jo preberete (Zdravniški vestnik)
NADALJEVANJE: Cigarete, prevara stoletja (Zarja)
Kaj v resnici vsebuje vaša cigareta
V prehranski industriji poznajo rek: ljudje bodo pojedli vsako reč, če jo le narežemo dovolj na drobno. Toda hrana je vsaj pod nekakšnim nadzorom in akutne zastrupitve s hrano vedno pritegnejo pozornost javnosti. Pri tobaku pa ni tako. Proizvajalci cigaret imajo tako rekoč neomejeno svobodo, da cigaretam dodajo, kar želijo – bodisi zato, da pospešijo prodajo ali znižajo stroške, bodisi zato, da uničijo plesen in podaljšajo rok trajanja; ali pa da povečajo učinek nikotina ali da cigarete napravijo privlačnejše mladim sladkosnednežem. V skladu z domiselnostjo proizvajalcev cigaret so se med dodatki znašle najrazličnejše snovi. Tobačni kemiki dodajajo cigaretam pisan šopek aditivov; to so arome, vlažilci, ojačevalci okusa, pospeševalci gorenja, omejevalci plamena, bronhodilatatorji, drobilci dimnih delcev ter cel nabor barvil in belil. In to so samo tisti dodatki, ki jih v cigarete vstavljajo namenoma.
Preden se poglobimo v to sestavo, moramo vedeti, da aditivi nikoli niso bili visoko na prioritetni lestvici tobačnih kritikov, glede na to, da je že »čisto« sušeno tobačno listje tako strupeno. Ali potem dodajanje kemikalij sploh kaj spremeni pri tem, ko pa je »naravni« tobak že itak smrtonosen? Na široko oglaševane »naravne« cigarete American Spirit niso nič manj nevarne kot katere koli druge, kljub temu da imajo na škatlici narisanega staroselskega ameriškega Indijanca. Enako velja za popularne kitajske »zeliščne« znamke. Ubadati se s tem, ali je tobak naraven ali pridelan organsko, je približno tako, kot bi nas skrbelo, ali je iztrebek v vaših kosmičih za zajtrk izločila prosto živeča podgana ali podgana iz ujetništva.
Vprašajmo se torej ponovno: Kaj vsebuje vaša cigareta? V nadaljevanju prikazujem nekaj izbranih sestavin in kako so se znašle v cigaretah.
ARZEN IN SVINEC
Arzen in svinec sta bila vroč kostanj v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja, ko so svinčeve arzenate in arzenite na široko uporabljali kot pesticide – na tobaku in drugih poljščinah. Katastrofalne zastrupitve v tridesetih letih so povzročile silovite odzive v tisku, kot na primer, ko je umrlo na ducate delavcev v dolini reke Mozele (blizu nemške meje z Luksemburgom), po tem ko so s temi snovmi škropili grozdje. Drugi so umrli zaradi pitja vina iz škropljenega grozdja, obdukcije pa so pri mnogih žrtvah odkrile tumorje. Nihče ne ve, koliko ljudi je v tistem času umrlo zaradi rokovanja s pesticidi – ali zaradi arzena, ki ga najdemo tudi v današnjih cigaretah.
Že v zgodnjih tridesetih letih so proizvajalci cigaret začeli skrivati informacije, ki so jih spoznali o arzenu. Pismo iz leta 1932 Lorillardovemu podpredsedniku z opisom vsebnosti arzena v tobaku za žvečenje vrste Plain Havana Blossom, se začne z uvodom: »Zavedamo se, da je treba pri pisanju o tej temi ohranjati popolno zaupnost …« Lorillard je nameril 2,8 delca arzena na milijon (ppm) v svojem tobaku, drugi raziskovalci pa so ugotovili, da ga je v tobačnem dimu celo do 30 ppm. Pesticidi so bili najpomembnejši vir, toda Henry Ford – avtomobilski tovarnar in kritik tobaka – je že leta 1914 poročal, da se arzen uporablja (skupaj z apnom in svincem) za utrjevanje cigaretnega papirja.
Svinec je prišel v cigarete na podoben način, s pesticidi s svinčevim arzenatom, toda bili so tudi drugi viri. Ta kovina je bila do leta 1942 sestavni del folije za zavijanje cigaret, potem pa so v ZDA to prepovedali, in sicer zaradi državnih potreb po svincu v proizvodnji streliva, ne zaradi človeškega zdravja. Včasih so kot gorivo v vžigalnikih uporabljali tudi osvinčen plin, ki je lahko zašel v dihala. Nesporno pa so bili glavni vir pesticidi; leta 1936 je potrošniška revija Consumers’ Research Bulletin cinično predlagala naslednji cigaretni slogan: »Ste danes že inhalirali svoj svinec in arzen?«
Po drugi svetovni vojni je bilo bistveno manj škropljenja poljščin z arzenom, kar se je poznalo tudi v nižjih meritvah arzena in svinca v cigaretah. Neobjavljene študije Imperial Tobacca so dokumentirale postopno naraščanje As2O3 v svežem tobačnem listju v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja z vrhom pri vrednosti 51 ppm, ki je bil dosežen leta 1947. Številni strokovnjaki tistega časa, med drugim Richard Doll, so mislili, da je arzen glavna rakotvorna snov v cigaretah, in špekulirali, da bi odstranitev tega elementa iz tobačnega dima napravila cigarete manj nevarne. Odtlej raven arzena v dimu upada, in kadilci ga danes poinhalirajo nekaj sto kilogramov letno v primerjavi z nekdanjim vnosom sto tisočev kilogramov letno. Vendar pa je ukinjanje insekticidov z arzenom privedlo le do zamenjave enega zla z drugim.
PETROKEMIČNI PESTICIDI
Gojitelji so tobak obdelovali z raznimi kemikalijami najprej med rastjo, nato ob pletju, med sušenjem in staranjem obranega listja ter nazadnje med valjanjem in pakiranjem končnega proizvoda. Kemikalije prihranijo nekaj časa ali človeškega dela in varujejo rastlino pred temi ali onimi patogeni snovmi. Glavna zdravstvena skrb tobačne industrije se dejansko tiče škodljivcev za tobačno rastlino – od mikrobov, kot so virusi in bakterije, do plesni, glivic in raznih škodljivih insektov. Obdelava po navadi pomeni škropljenje prsti, rastlin ali pobranega listja, in kemikalije nazadnje končajo bodisi v podtalnici bodisi v cigaretah. Ker so škodljivci raznoliki, so takšna tudi orožja v obliki kemikalij. Proti modri plesni in črni tobačni rji se borijo s škropljenjem s fungicidi, kot je mancozeb, živčni strup, za katerega je znano, da pri nosečnicah skozi posteljico preide tudi na plod. Prašno snet preprečujejo s škropljenjem z dinocapom in benomylom, koreninsko gnilobo pa z metil bromidom in sterilizatorji prsti, kot je kloropikrin. Med napadalci rastlin so tudi bakterije, ki povzročajo bakterijsko gnilobo, ter nitasti črvi (nematodi), ki se zaredijo med koreninami. Proti njim se pridelovalci borijo s fumiganti, kot sta etilen dibromid in metil izotiocianat.
Kemični insekticidi tudi v sodobnem času ostajajo navzoči v pridelavi tobaka. Škodljivci napadajo tudi že uskladiščen tobak, zato je treba tobačne hrošče in molje, ki vsako leto povzročijo na stotine milijonov dolarjev gospodarske škode, odganjati z dimetil diklorvinil fosfatom. Tobačne hrošče najdemo v vseh fazah proizvodnje cigaret, zato povzročajo tudi njihovo kontaminacijo s »trupli insektov in njihovimi izločki«.
Včasih za privabljanje tobačnih moljev uporabljajo feromonske pasti in podobno, toda kljub temu večino zaščitnih sredstev uporabijo kot škropiva za rastlino. Mnoge od teh kemikalij so nevarne za kadilce, ki inhalirajo njihove ostanke, in za drugo rastlinje iz okolice gojišč tobaka. Številni tobačni pesticidi škodijo pticam in zemlji. Nekateri, kot npr. metil bromid, prispevajo k večanju ozonske luknje. Včasih tobačna rastlina prejme celo šestnajst različnih škropljenj.
Rastline se pogosto obnašajo tako, kot kmetovalcem ni všeč, brstijo na primer tam, kjer ne bi bilo treba, in s tem jemljejo energijo zraslim listom. Zato pridelovalci tobaka uporabljajo preprečevalce poganjkov, med katerimi je najpopularnejši malein hidrazid (MH-30), zaviralec rasti. Z njim odstranjujejo nove poganjke z vrha stebla rastline, da se razvoj rastline skoncentrira v liste. Za to spojino že od šestdesetih let 20. stoletja vedo, da je rakotvorna, toda kmetje se ji neradi odpovedo. V Rodeziji, današnjem Zimbabveju, je bila na primer prepovedana za uporabo na tobaku že v zgodnjih šestdesetih letih. Vseeno jo marsikje uporabljajo še danes in najti jo je mogoče v večini cigaret.
Cigareta tehta približno en gram, kar pomeni, da če se v nekem letu pokadi bilijon cigaret (kar je tedaj približno veljalo za vso Evropo) in če je na posamezni cigareti približno 20 mg usedlin MH-30, potem skupna masa samo tega herbicida, ki jo pokadijo Evropejci v letu dni, znaša okoli 20.000 kilogramov. Usedline MH-30 so bile tudi višje, celo do 115 ppm v nekaterih vzorcih, in 5 do 7 odstotkov se ga prenese v dim.
Čeprav je izpostavljenost malein hidrazidu pri eni cigareti majhna, pa se skozi čas kar nabere. Sodeč po računovodskih podatkih zvezne vlade v ZDA po tobačnih poljih vsako leto polijejo 12 milijonov kilogramov pesticidov. Pri kadilcih je inhaliranje tobačnega dima glavni vir izpostavljenosti pesticidom (razen če niso delavci na poljih) – in način vnosa v telo bi težko bil še bolj nevaren. Kmetijski delavci so v stiku s temi snovmi na razne načine, kadilci pa si ga vnesejo neposredno v pljuča.
Pesticidi so bili spregledani tudi zaradi regulatorne in administrativne nemoči. Cigarete vse do nedavnega niso spadale pod pristojnost Uprave za hrano in zdravila, zato ni bilo nikoli popolnega razkritja, kaj vse se skriva v njih, in nobene zahteve, da bi preverili zdravstveni učinek določenega aditiva, preden dovolijo njegovo uporabo. Ta regulatorna kratkovidnost je bila kriva za malomarnost na strani tobačne industrije. Večino časa je znotraj tobačne industrije veljala samoregulativa, kar je po navadi pomenilo, da je vse dovoljeno. Razprava o specifičnih aditivih je največkrat potekala pod irelevantno rubriko »zaužitje«, kot da bi bilo enako, ali pojemo posušen tobačni list, namočen v lakrici, ali pa ga zažgemo in inhaliramo. Je pa ironično, da tudi pesticidi, ki končajo v kadilčevih pljučih, bržkone niso nevarnejši od »naravnih« dimov iz »prevar«, kakršna so cigarete American Spirit.
AROME IN DRUGI ADITIVI
Proizvajalci v cigarete dodajajo arome in dišave iz številnih razlogov: da okrepijo okus, da »ohladijo« dim, da pritegnejo mlade kadilce in začetnike ali samo zato, da prekrijejo smrad nikotina. Veliko jih je bilo v uporabi že v 19. stoletju. Tedanjim dodatkom, kot so kakav, lakrica in melasa, so se v novejšem času pridružili bolj eksotični okusi, kot so latakijska vrtnica, imperialna sliva in paleta sintetičnih proizvodov nemških in japonskih laboratorijev. Mnogi od njih so opisani v arhivskih dokumentih, vendar jih je treba dešifrirati s pravimi detektivskimi metodami, ker so navedeni le s kodnimi imeni ali vzdevki. Za AMSPIN, CROTAN in MADMART se je na primer izkazalo, da so lakrica, kakav v prahu in rožiči. Pogosto dodajo dišavo samo zato, da se ob odpiranju cigaretne škatlice sprosti prijeten vonj (»aroma za škatlice« nastopa v več kot 5.000 arhivskih dokumentih). Tobačna industrija namenja ogromno sredstev raziskavam senzoričnih lastnosti tobaka in njegovih dodatkov in je razvila izčrpen besednjak za njihovo opisovanje.
Orientalski (turški) tobak naj bi imel »vonj po siru, znoju in maslu, ki spominja na izovalerično kislino«, druge sorte pa so imele aromatične note lesa, usnja, prsti ali živalskih vonjev. Okusi so bili lahko grenki, kisli, kovinski ali poprasto ostri. Proizvajalci cigaret so zastavili razvoj posebne vede, hedonike, ki proučuje človekova občutja in zaznave. V nekaterih dokumentih iz tobačnega arhiva je naštetih sto načinov za karakterizacijo senzoričnega učinka ali vtisa. Kumarin naj bi oddajal aromo, podobno vanilji, dišeča kananga naj bi spominjala na cvetni vonj. Balzam tolu izžareva slutnjo cimeta, olje pačulija pa daje »zemeljsko noto«. Med dišave spadajo oljni izvlečki iz kardamoma in cedre, pa eksotika, kot je castoreum, aromatično olje iz analnih žlez kanadskega in sibirskega bobra. Velik del svetovnega rastlinskega bogastva so preverili za morebitno uporabo – s temeljitimi »okušalnimi testi« v transnacionalnih laboratorijih.
Nekatere vrste aditivov so bile uspešnejše od drugih. Poskušali so z raznimi sadnimi in čokoladnimi aromami, pa tudi z ekstrakti, ki naj bi dajali okus »po dobrem bourbonu ali viskiju«. V nekem testiranju, ki ga je opravil Brown & Williamson, sta mentol in cimet dobila dobri oceni, parfumi in rožni vonji pa ne – čeprav mimozo (jasmin, mošus) in havajsko plumerijo uporabljajo za odišavljenje sekundarnega dima. Nenavadno poimenovana cigareta Mayo (ki nosi enako ime kot znana klinika, op. prev.) je bila prepojena z zeleno meto, Brown & Williamson pa je prodajal cigarete s sadnim okusom, imenovane Lyme – še preden se je razširila bolezen, ki jo prenašajo klopi (Lyme disease, lajmska borelioza, op. prev.) Okusi po malinah, breskvah in bananah so bili neuspešni, nekoliko bolje se je godilo okusom po brandyju, rumu in bourbonu.
Marsikdaj je bil razlog za te eksperimente nadomestiti izgubljeni okus zaradi trenda proti nizkokatranski cigareti. Tobačni kemiki so upali, da bodo »lahke« cigarete idealen nosilec dodanih arom. Vladalo je tudi prepričanje, da bodo sadni okusi pritegnili mlade kadilce. Preverjali pa so tudi nore zamisli z dodajanjem feromonov, ki bi privlačili nasprotni spol. Raziskovalci Philipa Morrisa so podjetju leta 1978 predlagali, naj v ta namen pri cigaretah registrira besedi »moške« in »ženske«.
Naravne arome so pogosto zelo drage in neobstojne, zato se je industrija obrnila k sintetičnim približkom. Približek grozdja je metil antranilat, približek breskve je kompleksni ogljikov aldehid, približek banane je neki amil acetat. Veliko teh spojin ima vzdevke: kumarin (za arome podobne vanilji) ima najmanj sedem kodnih poimenovanj in številne sintetične dvojnike. Vonj zelenega jabolka dosežemo s 3-heksenil propionatom, vonj po mesu pa s heksil-2-furkatom. V cigaretah rutinsko uporabljajo na stotine sintetičnih arom, ki jih kot trgovci na debelo dobavljajo podjetja Norda, Firmenich, Fritzsche in Dragoco. Dobavitelji so seveda vedeli, za kaj uporabijo njihove arome. Toda ali so se kdaj vprašali, kaj se zgodi, ko njihovi proizvodi pogorijo in pridejo v pljuča? So kdaj zavrnili kupce iz cigaretne industrije? Spomnimo se: če je samo en odstotek smrti zaradi cigaret posledica gorenja in inhaliranja teh aditivov, je to še vedno milijon žrtev v 20. stoletju po vsem svetu – in številka vsako leto zraste.
Tobačni aditivi so bili skoraj v celoti neregulirani. To pomeni, da so imeli proizvajalci skoraj neomejeno svobodo vnašati v cigarete kar koli. Če plutonij ne bi bil nadzorovana snov, ne bi bilo ovire, da ga ne bi dodali še v cigarete. Kdo bi lahko ugovarjal in zakaj? Da zviša verjetnost za smrt z »visoke« ravni na »izjemno visoko«? Realnost je pač taka, da so v tobačne proizvode zavestno dodajali številne znane rakotvorne snovi. Včasih dodajajo izvleček iz korenine angelike; ta snov je omenjena v 1.700 dokumentih. V cigaretah Kent so safrol uporabljali še leta 1990, dolgo po tem, ko je bil kot rakotvorna snov prepovedan v pijačah. Neki dokument, pripravljen za družbo Brown & Williamson, našteva več kot sto aditivov, od katerih jih je več kot štirideset označenih z opombo »potencialno nevaren«. Ti segajo od fižola tonka in saharina do dietilen glikola ter Dragoco mandarina. Med naštetimi so bili tudi prehransko barvilo z vzdevkom »masleno rumena« (»ki povzroča raka na jetrih pri živalih«), kolmež (»prepovedan leta 1968, ker je povzročal maligne tumorje«), kobalt in njegove soli (»bolečine v prsnem košu kot pri infarktu«), amonijev glicirizin (»visok krvni tlak in srčna aritmija«), brinove jagode (»živčni strup, ki lahko povzroča halucinacije«), litijev klorid (»nekaj smrtnih primerov«), manitol (»driska, slabost, bruhanje«) in polaj (mentha pulegium, »lahko povzroči splav«).
Mnoge od teh snovi uporabljajo v velikih količinah. Lakrica je sladilo, ki ga je v cigaretah zelo veliko. V osemdesetih letih 20. stoletja so ameriški proizvajalci vsako leto cigaretam dodali šest milijonov kilogramov tega sladila ali drugače rečeno, 90 odstotkov celotne proizvodnje tega sladila je končalo v tobačnih izdelkih. Skupaj s 16 milijoni kilogramov glicerola, milijoni kilogramov kakava in raznih sintetičnih snovi. Gre za velike denarje: že leta 1977 je ameriška tobačna industrija porabila 76 milijonov dolarjev za arome, dve leti pozneje pa že 113 milijonov. Ameriško zdravstveno ministrstvo je leta 1981 posvarilo, da »utegnejo aditivi prinesti nova in drugačna zdravstvena tveganja«. Industrijo so pozivali, naj neha uvajati vedno nove sestavine, a bilo je zaman. Industrija se raje drži načela »vse, kar uporabljamo, lahko popršite tudi po koruznih kosmičih«. Toda ali kdo kadi koruzne kosmiče?
DA BO STRUP LAŽJE POGOLTNITI
Mentol se je v cigaretah prvikrat pojavil v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je Axton-Fisher predstavil »mentolno hlajeno« cigareto Spud, ki je vsebovala ekstrakt poprove mete. Tedaj so mentol že imeli za blažilec kašlja, zato so oglasi kadilcem priporočali, da se preusmerijo k cigareti Spud, kadar so prehlajeni. Proizvajalci so toksičnost preverjali na miših: poročilo Brown & Williamsona iz leta 1935 navaja, da so količine, ki so jih dodajali znamkam Kool, Polar in Spud (od 1,33 do 2,08 mg na cigareto) nižje od tistih, za katere je veljalo, da so strupene – tu je bilo znova spregledano, da kadilci niso zaužili teh snovi, pač pa so vdihavali produkte njihovega gorenja. Tedanje raziskave so bile »preventivne«, saj še ni bilo nobenega nasprotovanja v javnosti. Opravili so jih, »da bodo na voljo, če bi se kdo začel spraševati, ali niso cigarete z mentolom morda škodljive«. Že v takratnih dokumentih najdemo prve argumente v znani obliki »v 60 cigaretah ni nič več mentola kot v 20 kapljicah zdravila za kašelj« – torej trivializiranje z nerelevantno primerjavo. (Saj vendar kapljic za kašelj ne zažigamo in inhaliramo.) Znanstveniki z univerze Yale so po naročilu proizvajalcev cigaret Kool izračunali, da bi moral kadilec pokaditi 12.000 cigaret na dan, da bi »absorbiral« toliko mentola, kot ga bolniki dobijo kot zdravilo – kar ponovno ignorira razliko med zaužitjem in inhaliranjem dima s produkti gorenja.
Za doseganje občutka, podobnega mentolu, se že dolgo uporabljajo sintetične snovi, čeprav je BAT že v šestdesetih letih 20. stoletja vedel, da so nekatere od njih rakotvorne. Brown & Williamson je patentiral monomentil maleat za uporabo v cigaretah, po drugi strani pa je skupina za aditive pri njegovem konkurentu BAT izrazila pomisleke glede uporabe take spojine, glede na to, da so njegovi stranski produkti, na primer malein anhidrid, »blago kancerogeni«. Raziskovalci BAT so zadevo predložili zunanji pravni službi, ki je svetovala podjetju, naj bo »pri uporabi take substance izjemno previdno, ker lahko pripelje do neposredne obtožbe o rakotvornosti verjetnih pirolitičnih proizvodov«.
Mentol dodajajo, da bi ublažili in ohladili cigaretni dim, zato je take cigarete lažje pokaditi. Mentol je anestetik: pomirja sluznico v ustih in žrelu ter zavira naravni človeški refleks kašljanja. Ker je mentol cigarete lažje kaditi, so privlačnejše za začetnike in mlade kadilce. Brown & Williamson je v poznih osemdesetih letih ocenjeval, da so znamke z mentolom »dobri štartni proizvodi«, ker novi kadilci »že vedo, kakšen okus ima mentol«. Mentol je tudi danes zelo priljubljen med proizvajalci cigaret – redke so cigarete, ki ga ne vsebujejo vsaj v neznatni količini. Zato se je tobačna industrija tudi tako krčevito bojevala, da ga je spravila s seznama prepovedanih sladil za cigarete, kot ga je opredelil zakon o nadzoru tobaka v ZDA iz leta 2009. Prepovedani so jagoda, banana, vanilja in še deset drugih sadnih/sladkih aditivov, mentol pa se je vsaj začasno izognil temu. Prepovedane sadne arome je vsebovalo manj kot en odstotek cigaret na ameriškem trgu, medtem ko mentol nastopa v več kot četrtini vseh prodanih cigaret.
Že ves čas jih nesorazmerno veliko pokadijo Afroameričani, zato so proizvajalce cigaret obtoževali celo rasizma, ko so se ti bojevali za obstoj mentol cigaret na trgu. Obtožba ni bila povsem neutemeljena glede na nekdanje Lorillardovo pojasnjevanje, da so med črnci priljubljene zato, da z njimi prekrijejo »genetski telesni vonj«. Ko so zagovorniki zakona popustili in izvzeli mentol iz prepovedi, je William S. Robinson, izvršni direktor Nacionalne afroameriške mreže za omejevanje tobaka s sedežem v Durhamu v Severni Karolini, umaknil svojo podporo vladnemu zakonu.
Uprava za hrano in zdravila je leta 2010 ponovno odprla razpravo o umiku dovoljenja za dodajanje mentola cigaretam, ne samo zaradi novih podatkov o nevarnosti, temveč tudi zaradi dejstva, da so nadproporcionalno popularne med Afroameričani in drugimi rasnimi manjšinami. Ne glede na to, ali mentol povzroča škodo z biokemičnega vidika, bodo tehtali tudi, ali pepermintov okus škodi tudi posredno, ker dela kajenje bolj privlačno oziroma ker otežuje prenehanje. Phillip Gardiner, direktor kalifornijskega programa raziskav bolezni, povezanih s tobakom, je pozval Upravo za hrano in zdravila (FDA), naj upošteva, da slajenje cigaret z mentolom pomeni predvsem, da je »strup lažje pogoltniti«.
Mentol bo ključni testni primer za novo pridobljeno pristojnost uprave, namreč pristojnost reguliranja cigaret. Če lahko uprava prepove arome, ki omogočajo, da je »strup lažje pogoltniti«, potem najbrž lahko tudi zapove znižanje vsebnosti alkaloida, ki sili kadilce, da prihajajo po vedno nove odmerke. (Trenutno nima pravice prepovedati nikotina v celoti, nič pa ji ne preprečuje, da ne zniža dovoljene meje na, denimo, tri odstotke sedanje vrednosti, kar je tehnično vsekakor mogoče.) Dejstvo je, da stvari, ki naredijo kajenje za bolj privlačno, povzročijo, da bo kadilo več ljudi, in torej povečujejo družbeno škodo. S tega vidika je mentol definitivno grožnja javnemu zdravju, skoraj bolj kot vse drugo, kar se tiče cigaret. Vsekakor obstajajo tudi pravni precedensi za zahtevo, da naj bodo cigarete manj privlačne: proizvajalci tobaka že zdaj ne smejo oglaševati na televiziji, kar zmanjšuje njihovo zmožnost novačenja novih kupcev. Če bodo cigarete manj privlačne, bo to prihranilo človeška življenja, in odstranitev mentola bo korak v to smer. Če bodo cigarete manj zasvojljive, bo to prihranilo človeška življenja, in zniževanje nikotina bo korak v to smer. Uprava za hrano in zdravila ima to moč, ves svet jo opazuje, in videli bomo, ali ima vlada dovolj poguma, da svojo moč uporabi pro bono publico.
BRONHIALNI DILATATORJI, PAPIRNI DODATKI IN DRUGA UMAZANIJA
Bronhialne dilatatorje so dodajali, da bi »omehčali« dim in olajšali globoko inhaliranje. Tobačna industrija je poskušala blažiti dim na razne načine; poleg mentola je nastopal tudi kakav in množica drugih aditivov. Kakav vsebuje snov teobromin, ki med drugim razširja dihalne poti. Kakav so sicer tobaku dodajali že v 19. stoletju, toda njegove farmakološke učinke so spoznali šele po letu 1960. Količine uporabljenega kakava so bile impresivne. British American Tobacco je leta 1978 v svoje cigarete vmešal 1.250 ton kakavovega masla, in večina drugih podjetij za njim ni veliko zaostajala. Razvijali so tudi sintetične nadomestke. »Patentirano« maščobo po imenu Coberine (Unileverjev izum) uporabljajo namesto kakavovega masla, aldehid iz kakava pa je nadomestek za pravi kakav vse od petdesetih let 20. stoletja. Sladkor ima podoben učinek, saj ob gorenju nastaja acetaldehid, ki reagira z nikotinom in krepi njegove psihofarmakološke učinke. Lakrica ima bronhodilatacijski efekt, kar je pomembno glede na enormne količine, ki jih dodajajo tobaku. Proizvajalci cigaret znižujejo draženje z »gasilnimi sredstvi«, s čimer mislijo na agense z »anestetičnimi lastnostmi, kot so mentol, terpenoidi in drugi psihoaktivni aditivi«. Doseganje »blagosti« je že dolgo pri vrhu prioritet raziskovalcev. Napori na tem področju nam pokažejo, kako izdatno se manipulira s kemičnimi procesi v dimu, odkar cigarete veljajo za sredstvo za vnos droge.
Dodatki cigaretnemu papirju. Včasih pozabljamo, da se cigarete ne da pokaditi brez cigaretnega papirja, kar pomeni, da zgori tudi vse, kar je nanešeno nanj. Pogosto imajo cigarete vpisano svoje ime na papirni ovoj, kar pomeni, da z vsako cigareto pokadimo še nekaj črnila. Zraven so še barvila in belila, in to ni nedolžna reč. Papir je prepojen z raznimi kemikalijami – od belil, ki mu dajejo belo barvo, do pospeševalcev gorenja, ki ohranjajo ogenj. Četudi je na vsaki cigareti samo en mikrogram črnila, to še vseeno pomeni pokajenih šest ton črnila vsako leto po vsem svetu (skupaj s 300.000 tonami papirja). Številke za belila so podobne. Nekatere snovi so sumljive: v osemdesetih letih so se proizvajalci cigaret ob skrbeh zaradi azbesta spraševali, ali smukec (lojevec), ki ga uporabljajo dobavitelji cigaretnega papirja, vsebuje azbest. Ecusta je na tihem izvedla preiskavo in njeni dobavitelji so ji zagotovili, da v smukcu ni azbesta oziroma vsaj ne »v merljivih količinah«.
Z zdravstvenega vidika so najpomembnejši aditiv papirju pospeševalci gorenja oziroma oksidanti. Njihova naloga je zagotoviti, da cigareta ostane prižgana, ali pa zmanjšati količino tobaka v cigareti, ker ta pogori hitreje. V zadnjih desetletjih so najpogosteje uporabljali kalijev in natrijev citrat, včasih tudi nitrate in tartrate. Ti aditivi še nekoliko bolj zapletejo kemično dogajanje v dimu, najpomembnejši pa je njihov učinek na požarno varnost, saj zaradi njih cigareta gori tudi, ko je odvržena na tla – ali na papir ali na blago –, kar lahko povzroča požare. Nezanemarljiv delež od tisočih smrtnih žrtev v požarih je posledica tega, da cigaretna industrija uporablja pospeševalce gorenja.
SLONJE USPAVALO IN NEPREMIŠLJENOST
Aditivi, ki sem jih omenjal, so le majhen del vseh, ki jih uporablja tobačna industrija – in še manjši del vseh, ki so kdaj prišli v poštev. Arhivi nam odkrivajo zamisli, ki bi zunaj tobačnih laboratorijev veljale za skoraj zlovešče. V sedemdesetih letih 20. stoletja so številni menili, da bo marihuana kmalu legalizirana, in industrija je razmišljala o uporabi »superadiktorjev« v tobaku (in morda v marihuani); znanstveniki British American Tobacca so leta 1977 preudarjali, ali bi cigarete prepojili z etorfinom, narkotikom, »ki je desettisočkrat močnejši od morfija« in je znan tudi pod imenom »slonje uspavalo«, ker ga uporabljajo za omamljanje slonov. Ta zamisel morda danes zveni barbarsko, a vseeno ne more biti tako šokantna glede na bogato tradicijo proizvajalcev cigaret pri uravnavanju hitrosti gorenja, velikosti delcev v dimu ali potentnosti nikotina v cigaretah – in, kajpak, tudi barve cigaretnega papirja ali zrnatosti pepela. Nekateri proizvajalci so dodajali celo zaviralce apetita, ob upoštevanju dejstva, da nekatere ženske kadijo zato, da se ne bi zredile.
V arhivih so dokazi tudi za to, da proizvajalci cigaret včasih kar na slepo dodajajo substance, katerih sestave sploh ne poznajo. BAT je v šestdesetih letih pritisnil na svojega dobavitelja, Sandoz, naj mu razkrije sestavo YOMARON-a, ki ga je od leta 1950 uporabljal za beljenje cigaretnega papirja. Sandoz je sčasoma tobačnemu podjetju posredoval podatke o toksičnosti te snovi, zanimivo pa je, da BAT prvih deset let sploh ni poznal kemične zgradbe snovi, ki jo je dodajal v cigarete. BAT je imel Sandozovo poročilo za »razbremenilno«, čeprav se je nanašalo izključno na zaužitje substance, in po besedah BAT »še vedno ne vemo, kaj se z njo dogaja pri gorenju«. Podjetje je to belilo uporabljalo še nadaljnjih nekaj let, potem pa so se leta 1967 odločili, da bo bolje, če se »preusmerijo k bolj ustreznim aditivom«.
Varnost je bila vedno črna ovca v cigaretnem poslu. BAT je leta 1967 odobril nadaljnjo uporabo kakavovega masla kar z utemeljitvijo, da ima »kakav dolgo tradicijo uporabe in to v znatnih količinah«. Včasih se se ubadali z odmerjanjem, kot na primer tedaj, ko je BAT sam pri sebi upravičeval dodajanje ZAMPAR-ja, aldehida, ki ga je dobavljalo podjetje International Flavours and Fragrances: »Ni razloga, da ZAMPAR-ja ne bi uporabili na tobaku v količini eno unčo (28 g) na tisoč funtov (453 kg) rezanega tobaka, glede na to, da je potrebnih 18,5 grama te reči na kilogram, da pobije polovico podgan, ki so izpostavljene taki koncentraciji.« Malo bolj previdni so bili pri Kentonaromu (1-metil-ciklopenta-2,3-dion), ki naj se ga dodaja le v »najnujnejših količinah« glede na toksičnost njemu podobnih dikarbonilnih struktur. Tudi formalin naj se uporablja (v premazih za preprečevanje plesni) le »kot skrajna možnost«, zato ker je »fiziološko aktiven«. Proizvajalci cigaret so se torej večinoma držali načela: privzemimo, da je snov varna, dokler nam kdo ne dokaže nasprotnega. Ne vem, kakšno bi bilo pravilno poimenovanje tega nasprotja načela previdnosti, morda »načelo nepremišljenega ogrožanja«, zdi pa se, da je v cigaretnem svetu prevladovalo.
Nekatere aditive so prepovedali zakonodajalci v posameznih državah. Dietilen glikol je tako prepovedan v cigaretah, ki so naprodaj v Avstraliji, kumarin pa je prepovedan v Nemčiji. Kot rečeno, je bil malein hidrazid v Rodeziji prepovedan že v šestdesetih letih 20. stoletja. Britanskim proizvajalcem je bilo v petdesetih letih prepovedano v tobak dodajati sladila in vlažilce, po drugi strani pa so lahko dodajali v rumu raztopljene začimbe (za izboljšanje vonja) in ocetno kislino (proti plesni). Veliko držav je prepovedalo obdelavo tobaka z amonijakom, zato so po raznih državah prepovedani različni tobačni izdelki.
Vseeno pa je v večjem delu sveta le malo omejitev tega, kaj se sme vstaviti v cigarete in česa ne. Pred letom 2009 tudi ZDA niso imele zakonov, ki bi opredeljevali, kaj se sme dodajati tobaku – razen nadzorovanih substanc, kot so opiati in barbiturati. Tobačna industrija ima deklarirano politiko uporabe »samo tistih aditivov, ki na splošno veljajo za varne«, toda to je le njihov prostovoljni kodeks, ki nima sankcij, poleg tega pa ne ločuje med zaužitjem in inhaliranjem. Še proizvajalci pasje hrane so bolj previdni – in humani – in če bi se tobačniki odločili, da med sestavine cigaret uvrstijo človeško blato ali mišje dlake, jim tega ne bi onemogočal noben zakon. Kadilci ne vedo kaj veliko o tem, kaj vse je v cigaretah, in bi bili zelo presenečeni, če bi izvedeli resnico.
Naprej h knjigam…
NADALJEVANJE: V Sloveniji kupimo 5 milijard cigaret na leto (Radio Slovenija)
NADALJEVANJE: O učinkovitem in brezčutnem propagandnem stroju tobačne industrije (Pod črto)
NADALJEVANJE: Naravna cigareta ne obstaja (Delo)
NADALJEVANJE: Knjiga, za katero tobačna industrija noče, da jo preberete (Zdravniški vestnik)
NADALJEVANJE: Cigarete, prevara stoletja (Zarja)
Preberite tudi: