Kaj v resnici vsebuje vaša cigareta

V pre­hran­ski indu­striji poznajo rek: lju­dje bodo poje­dli vsako reč, če jo le nare­žemo dovolj na drobno. Toda hrana je vsaj pod neka­kšnim nad­zo­rom in aku­tne zastru­pi­tve s hrano vedno pri­te­gnejo pozor­nost jav­no­sti. Pri tobaku pa ni tako. Proizvajalci ciga­ret imajo tako rekoč neo­me­jeno svo­bodo, da ciga­re­tam dodajo, kar želijo – bodisi zato, da pospe­šijo pro­dajo ali zni­žajo stro­ške, bodisi zato, da uni­čijo ple­sen in podalj­šajo rok tra­ja­nja; ali pa da pove­čajo uči­nek niko­tina ali da ciga­rete napra­vijo pri­vlač­nejše mla­dim slad­ko­sne­dne­žem. V skladu z domi­sel­no­stjo pro­i­zva­jal­cev ciga­ret so se med dodatki zna­šle naj­ra­zlič­nejše snovi. Tobačni kemiki doda­jajo ciga­re­tam pisan šopek adi­ti­vov; to so arome, vla­žilci, oja­če­valci okusa, pospe­še­valci gore­nja, ome­je­valci pla­mena, bron­ho­di­la­ta­torji, dro­bilci dimnih del­cev ter cel nabor bar­vil in belil. In to so samo tisti dodatki, ki jih v ciga­rete vsta­vljajo namenoma.

Preden se poglo­bimo v to sestavo, moramo vedeti, da adi­tivi nikoli niso bili visoko na pri­o­ri­te­tni lestvici tobač­nih kri­ti­kov, glede na to, da je že »čisto« sušeno tobačno listje tako stru­peno. Ali potem doda­ja­nje kemi­ka­lij sploh kaj spre­meni pri tem, ko pa je »naravni« tobak že itak smr­to­no­sen? Na široko ogla­še­vane »naravne« ciga­rete American Spirit niso nič manj nevarne kot katere koli druge, kljub temu da imajo na ška­tlici nari­sa­nega sta­ro­sel­skega ame­ri­škega Indijanca. Enako velja za popu­larne kitaj­ske »zeliščne« znamke. Ubadati se s tem, ali je tobak nara­ven ali pri­de­lan organ­sko, je pri­bli­žno tako, kot bi nas skr­belo, ali je iztre­bek v vaših kosmi­čih za zaj­trk izlo­čila pro­sto živeča pod­gana ali pod­gana iz ujetništva.

Odlomek iz knjige Zlati holo­ka­vst Roberta Proctorja. Objavljeno z dovo­lje­njem založbe UMco.
Še nekaj dru­gega moramo imeti v mislih. Tobačna indu­strija je dolgo zatr­je­vala, da upo­ra­blja samo »odo­brene« pre­hran­ske adi­tive – kar pa ima pri­bli­žno toliko smi­sla kot zgor­nja pri­mer­java s pod­ga­nama. Dolgo časa je bil seznam adi­ti­vov v ciga­re­tah strogo varo­vana skriv­nost in še danes vemo več o sesta­vi­nah mačje hrane kot o ciga­re­tah – to bi moralo dati misliti kadil­cem. A osta­nimo še malo pri »odo­bre­nih pre­hran­skih adi­ti­vih«. Sadna solata, ki jo pojemo, je nekaj pov­sem dru­gega od sadne solate, ki jo pri­žgemo in potem inha­li­ramo. Skoraj vsaka kom­ple­ksna organ­ska zmes postane toksična po piro­lizi in vnosu v pljuča. Prepričani ste lahko, da vam sveža sadna solata, ki jo posu­šite, zažgete in vdi­hu­jete, ne bi nare­dila nič dobrega. To velja tudi za večino tobač­nih adi­ti­vov. Sladkor je morda rela­tivno nedol­žen ob zmerni upo­rabi (če odmi­slimo karies in podobno), toda ob gore­nju v ciga­reti pro­i­zvede ace­tal­de­hid, ki je rako­tvo­ren in pov­zroča zasvo­je­nost (o tem obstaja dober doku­men­ta­rec z naslo­vom Addiction, Inc.). Glicerin je prav tako neško­dljiv ob zau­ži­tju, pri gore­nju pa iz njega nasta­jata ace­tal­de­hid in akro­lein. Beljakovine so seveda nujno potrebna hra­nila, so pa dokaj stru­pene, če jih zažgemo in vdi­ha­vamo. Pri gore­nju belja­ko­vin nasta­jajo nitro­za­mini, ki so med naj­bolj rako­tvor­nimi snovmi. (Znanstveniki iz družbe Philip Morris so leta 1963 ozna­čili nitro­za­mine za »naj­bolj poten­tne rako­tvorne snovi, kar jih poznamo«.) Zato je sme­šno trditi, da je neka kon­kre­tna sesta­vina ciga­rete »na splo­šno pri­znana kot varna« – kar pogo­sto poslu­šamo od tobačne indu­strije. Ta kon­cept reči, ki so »na splo­šno pri­znane kot varne«, je bil name­njen izključno hrani, ne pa sno­vem, ki se jih zažge in inha­lira. Gre za tipično tobačno zava­ja­nje in pri­kri­va­nje dej­stev.
Vprašajmo se torej ponovno: Kaj vse­buje vaša ciga­reta? V nada­lje­va­nju pri­ka­zu­jem nekaj izbra­nih sesta­vin in kako so se zna­šle v cigaretah.

ARZEN IN SVINEC

Arzen in svi­nec sta bila vroč kostanj v tri­de­se­tih in šti­ri­de­se­tih letih 20. sto­le­tja, ko so svin­čeve arze­nate in arze­nite na široko upo­ra­bljali kot pesti­cide – na tobaku in dru­gih polj­šči­nah. Katastrofalne zastru­pi­tve v tri­de­se­tih letih so pov­zro­čile silo­vite odzive v tisku, kot na pri­mer, ko je umrlo na ducate delav­cev v dolini reke Mozele (blizu nem­ške meje z Luksemburgom), po tem ko so s temi snovmi škro­pili grozdje. Drugi so umrli zaradi pitja vina iz škro­plje­nega grozdja, obduk­cije pa so pri mno­gih žrtvah odkrile tumorje. Nihče ne ve, koliko ljudi je v tistem času umrlo zaradi roko­va­nja s pesti­cidi – ali zaradi arzena, ki ga naj­demo tudi v dana­šnjih cigaretah.

Že v zgo­dnjih tri­de­se­tih letih so pro­i­zva­jalci ciga­ret začeli skri­vati infor­ma­cije, ki so jih spo­znali o arzenu. Pismo iz leta 1932 Lorillardovemu pod­pred­se­dniku z opi­som vseb­no­sti arzena v tobaku za žve­če­nje vrste Plain Havana Blossom, se začne z uvo­dom: »Zavedamo se, da je treba pri pisa­nju o tej temi ohra­njati popolno zau­pnost …« Lorillard je name­ril 2,8 delca arzena na mili­jon (ppm) v svo­jem tobaku, drugi raz­i­sko­valci pa so ugo­to­vili, da ga je v tobač­nem dimu celo do 30 ppm. Pesticidi so bili naj­po­memb­nejši vir, toda Henry Ford – avto­mo­bil­ski tovar­nar in kri­tik tobaka – je že leta 1914 poro­čal, da se arzen upo­ra­blja (sku­paj z apnom in svin­cem) za utr­je­va­nje ciga­re­tnega papirja.
Svinec je pri­šel v ciga­rete na podo­ben način, s pesti­cidi s svin­če­vim arze­na­tom, toda bili so tudi drugi viri. Ta kovina je bila do leta 1942 sestavni del folije za zavi­ja­nje ciga­ret, potem pa so v ZDA to pre­po­ve­dali, in sicer zaradi držav­nih potreb po svincu v pro­i­zvo­dnji stre­liva, ne zaradi člo­ve­škega zdravja. Včasih so kot gorivo v vži­gal­ni­kih upo­ra­bljali tudi osvin­čen plin, ki je lahko zašel v dihala. Nesporno pa so bili glavni vir pesti­cidi; leta 1936 je potro­šni­ška revija Consumers’ Research Bulletin cinično pre­dla­gala nasle­dnji ciga­re­tni slo­gan: »Ste danes že inha­li­rali svoj svi­nec in arzen?«

Po drugi sve­tovni vojni je bilo bistveno manj škro­plje­nja polj­ščin z arze­nom, kar se je poznalo tudi v niž­jih meri­tvah arzena in svinca v ciga­re­tah. Neobjavljene štu­dije Imperial Tobacca so doku­men­ti­rale posto­pno nara­šča­nje As2O3 v sve­žem tobač­nem listju v tri­de­se­tih in šti­ri­de­se­tih letih 20. sto­le­tja z vrhom pri vre­dno­sti 51 ppm, ki je bil dose­žen leta 1947. Šte­vilni stro­kov­njaki tistega časa, med dru­gim Richard Doll, so mislili, da je arzen glavna rako­tvorna snov v ciga­re­tah, in špe­ku­li­rali, da bi odstra­ni­tev tega ele­menta iz tobač­nega dima napra­vila ciga­rete manj nevarne. Odtlej raven arzena v dimu upada, in kadilci ga danes poin­ha­li­rajo nekaj sto kilo­gra­mov letno v pri­mer­javi z nek­da­njim vno­som sto tiso­čev kilo­gra­mov letno. Vendar pa je uki­nja­nje insek­ti­ci­dov z arze­nom pri­ve­dlo le do zame­njave enega zla z drugim.

PETROKEMIČNI PESTICIDI

Gojitelji so tobak obde­lo­vali z raznimi kemi­ka­li­jami naj­prej med rastjo, nato ob ple­tju, med suše­njem in sta­ra­njem obra­nega listja ter naza­dnje med valja­njem in paki­ra­njem konč­nega pro­i­zvoda. Kemikalije pri­hra­nijo nekaj časa ali člo­ve­škega dela in varu­jejo rastlino pred temi ali onimi pato­geni snovmi. Glavna zdra­vstvena skrb tobačne indu­strije se dejan­sko tiče ško­dljiv­cev za tobačno rastlino – od mikro­bov, kot so virusi in bak­te­rije, do ple­sni, gli­vic in raznih ško­dlji­vih insek­tov. Obdelava po navadi pomeni škro­plje­nje prsti, rastlin ali pobra­nega listja, in kemi­ka­lije naza­dnje kon­čajo bodisi v pod­tal­nici bodisi v ciga­re­tah. Ker so ško­dljivci razno­liki, so takšna tudi orožja v obliki kemi­ka­lij. Proti modri ple­sni in črni tobačni rji se borijo s škro­plje­njem s fun­gi­cidi, kot je man­co­zeb, živčni strup, za kate­rega je znano, da pri noseč­ni­cah skozi poste­ljico pre­ide tudi na plod. Prašno snet pre­pre­ču­jejo s škro­plje­njem z dino­ca­pom in beno­my­lom, kore­nin­sko gni­lobo pa z metil bro­mi­dom in ste­ri­li­za­torji prsti, kot je klo­ro­pi­krin. Med napa­dalci rastlin so tudi bak­te­rije, ki pov­zro­čajo bak­te­rij­sko gni­lobo, ter nita­sti črvi (nema­todi), ki se zare­dijo med kore­ni­nami. Proti njim se pri­de­lo­valci borijo s fumi­ganti, kot sta eti­len dibro­mid in metil izotiocianat.

Kemični insek­ti­cidi tudi v sodob­nem času osta­jajo nav­zoči v pri­de­lavi tobaka. Ško­dljivci napa­dajo tudi že uskla­di­ščen tobak, zato je treba tobačne hro­šče in molje, ki vsako leto pov­zro­čijo na sto­tine mili­jo­nov dolar­jev gospo­dar­ske škode, odga­njati z dime­til diklor­vi­nil fos­fa­tom. Tobačne hro­šče naj­demo v vseh fazah pro­i­zvo­dnje ciga­ret, zato pov­zro­čajo tudi nji­hovo kon­ta­mi­na­cijo s »tru­pli insek­tov in nji­ho­vimi izločki«.

Včasih za pri­va­blja­nje tobač­nih moljev upo­ra­bljajo fero­mon­ske pasti in podobno, toda kljub temu večino zašči­tnih sred­stev upo­ra­bijo kot škro­piva za rastlino. Mnoge od teh kemi­ka­lij so nevarne za kadilce, ki inha­li­rajo nji­hove ostanke, in za drugo rastli­nje iz oko­lice gojišč tobaka. Šte­vilni tobačni pesti­cidi ško­dijo pti­cam in zemlji. Nekateri, kot npr. metil bro­mid, pri­spe­vajo k veča­nju ozon­ske luknje. Včasih tobačna rastlina prejme celo šest­najst raz­lič­nih škropljenj.

Rastline se pogo­sto obna­šajo tako, kot kme­to­val­cem ni všeč, brstijo na pri­mer tam, kjer ne bi bilo treba, in s tem jemljejo ener­gijo zra­slim listom. Zato pri­de­lo­valci tobaka upo­ra­bljajo pre­pre­če­valce poganj­kov, med kate­rimi je naj­po­pu­lar­nejši malein hid­razid (MH-30), zavi­ra­lec rasti. Z njim odstra­nju­jejo nove poganjke z vrha ste­bla rastline, da se razvoj rastline skon­cen­trira v liste. Za to spo­jino že od šest­de­se­tih let 20. sto­le­tja vedo, da je rako­tvorna, toda kme­tje se ji neradi odpo­vedo. V Rodeziji, dana­šnjem Zimbabveju, je bila na pri­mer pre­po­ve­dana za upo­rabo na tobaku že v zgo­dnjih šest­de­se­tih letih. Vseeno jo mar­si­kje upo­ra­bljajo še danes in najti jo je mogoče v večini cigaret.

Cigareta tehta pri­bli­žno en gram, kar pomeni, da če se v nekem letu pokadi bili­jon ciga­ret (kar je tedaj pri­bli­žno veljalo za vso Evropo) in če je na posa­me­zni ciga­reti pri­bli­žno 20 mg use­dlin MH-30, potem sku­pna masa samo tega her­bi­cida, ki jo poka­dijo Evropejci v letu dni, znaša okoli 20.000 kilo­gra­mov. Usedline MH-30 so bile tudi višje, celo do 115 ppm v neka­te­rih vzor­cih, in 5 do 7 odstot­kov se ga pre­nese v dim.
Čeprav je izpo­sta­vlje­nost malein hid­raz­idu pri eni ciga­reti majhna, pa se skozi čas kar nabere. Sodeč po raču­no­vod­skih podat­kih zve­zne vlade v ZDA po tobač­nih poljih vsako leto poli­jejo 12 mili­jo­nov kilo­gra­mov pesti­ci­dov. Pri kadil­cih je inha­li­ra­nje tobač­nega dima glavni vir izpo­sta­vlje­no­sti pesti­ci­dom (razen če niso delavci na poljih) – in način vnosa v telo bi težko bil še bolj neva­ren. Kmetijski delavci so v stiku s temi snovmi na razne načine, kadilci pa si ga vne­sejo nepo­sre­dno v pljuča.

Pesticidi so bili spre­gle­dani tudi zaradi regu­la­torne in admi­ni­stra­tivne nemoči. Cigarete vse do nedav­nega niso spa­dale pod pri­stoj­nost Uprave za hrano in zdra­vila, zato ni bilo nikoli popol­nega raz­kri­tja, kaj vse se skriva v njih, in nobene zah­teve, da bi pre­ve­rili zdra­vstveni uči­nek dolo­če­nega adi­tiva, pre­den dovo­lijo nje­govo upo­rabo. Ta regu­la­torna krat­ko­vi­dnost je bila kriva za malo­mar­nost na strani tobačne indu­strije. Večino časa je zno­traj tobačne indu­strije veljala samo­re­gu­la­tiva, kar je po navadi pome­nilo, da je vse dovo­ljeno. Razprava o spe­ci­fič­nih adi­ti­vih je naj­več­krat pote­kala pod ire­le­van­tno rubriko »zau­ži­tje«, kot da bi bilo enako, ali pojemo posu­šen tobačni list, namo­čen v lakrici, ali pa ga zažgemo in inha­li­ramo. Je pa iro­nično, da tudi pesti­cidi, ki kon­čajo v kadil­če­vih plju­čih, brž­kone niso nevar­nejši od »narav­nih« dimov iz »pre­var«, kakr­šna so ciga­rete American Spirit.

AROME IN DRUGI ADITIVI

Proizvajalci v ciga­rete doda­jajo arome in dišave iz šte­vil­nih razlo­gov: da okre­pijo okus, da »ohla­dijo« dim, da pri­te­gnejo mlade kadilce in zače­tnike ali samo zato, da pre­kri­jejo smrad niko­tina. Veliko jih je bilo v upo­rabi že v 19. sto­le­tju. Tedanjim dodat­kom, kot so kakav, lakrica in melasa, so se v novej­šem času pri­dru­žili bolj ekso­tični okusi, kot so lata­kij­ska vrtnica, impe­ri­alna sliva in paleta sin­te­tič­nih pro­i­zvo­dov nem­ških in japon­skih labo­ra­to­ri­jev. Mnogi od njih so opi­sani v arhi­vskih doku­men­tih, ven­dar jih je treba deši­fri­rati s pra­vimi detek­ti­vskimi meto­dami, ker so nave­deni le s kodnimi imeni ali vzdevki. Za AMSPIN, CROTAN in MADMART se je na pri­mer izka­zalo, da so lakrica, kakav v prahu in rožiči. Pogosto dodajo dišavo samo zato, da se ob odpi­ra­nju ciga­re­tne ška­tlice spro­sti pri­je­ten vonj (»aroma za ška­tlice« nastopa v več kot 5.000 arhi­vskih doku­men­tih). Tobačna indu­strija name­nja ogro­mno sred­stev raz­i­ska­vam sen­zo­rič­nih lastno­sti tobaka in nje­go­vih dodat­kov in je raz­vila izčr­pen bese­dnjak za nji­hovo opisovanje.

Orientalski (tur­ški) tobak naj bi imel »vonj po siru, znoju in maslu, ki spo­mi­nja na izo­va­le­rično kislino«, druge sorte pa so imele aro­ma­tične note lesa, usnja, prsti ali žival­skih vonjev. Okusi so bili lahko grenki, kisli, kovin­ski ali popra­sto ostri. Proizvajalci ciga­ret so zasta­vili razvoj posebne vede, hedo­nike, ki pro­u­čuje člo­ve­kova obču­tja in zaznave. V neka­te­rih doku­men­tih iz tobač­nega arhiva je našte­tih sto nači­nov za karak­te­ri­za­cijo sen­zo­rič­nega učinka ali vtisa. Kumarin naj bi odda­jal aromo, podobno vani­lji, dišeča kananga naj bi spo­mi­njala na cve­tni vonj. Balzam tolu izža­reva slu­tnjo cimeta, olje paču­lija pa daje »zemelj­sko noto«. Med dišave spa­dajo oljni izvlečki iz kar­da­moma in cedre, pa ekso­tika, kot je casto­reum, aro­ma­tično olje iz anal­nih žlez kanad­skega in sibir­skega bobra. Velik del sve­tov­nega rastlin­skega boga­stva so pre­ve­rili za more­bi­tno upo­rabo – s teme­lji­timi »oku­šal­nimi testi« v tran­sna­ci­o­nal­nih laboratorijih.

Nekatere vrste adi­ti­vov so bile uspe­šnejše od dru­gih. Poskušali so z raznimi sadnimi in čoko­la­dnimi aro­mami, pa tudi z eks­trakti, ki naj bi dajali okus »po dobrem bour­bonu ali viskiju«. V nekem testi­ra­nju, ki ga je opra­vil Brown & Williamson, sta men­tol in cimet dobila dobri oceni, par­fumi in rožni vonji pa ne – čeprav mimozo (jasmin, mošus) in havaj­sko plu­me­rijo upo­ra­bljajo za odi­ša­vlje­nje sekun­dar­nega dima. Nenavadno poi­me­no­vana ciga­reta Mayo (ki nosi enako ime kot znana kli­nika, op. prev.) je bila pre­po­jena z zeleno meto, Brown & Williamson pa je pro­da­jal ciga­rete s sadnim oku­som, ime­no­vane Lyme – še pre­den se je raz­ši­rila bole­zen, ki jo pre­na­šajo klopi (Lyme dis­e­ase, lajm­ska bore­li­oza, op. prev.) Okusi po mali­nah, bre­skvah in bana­nah so bili neu­spe­šni, neko­liko bolje se je godilo oku­som po bran­dyju, rumu in bourbonu.

Marsikdaj je bil razlog za te eks­pe­ri­mente nado­me­stiti izgu­bljeni okus zaradi trenda proti niz­ko­ka­tran­ski ciga­reti. Tobačni kemiki so upali, da bodo »lahke« ciga­rete ide­a­len nosi­lec doda­nih arom. Vladalo je tudi pre­pri­ča­nje, da bodo sadni okusi pri­te­gnili mlade kadilce. Preverjali pa so tudi nore zami­sli z doda­ja­njem fero­mo­nov, ki bi pri­vla­čili naspro­tni spol. Raziskovalci Philipa Morrisa so pod­je­tju leta 1978 pre­dla­gali, naj v ta namen pri ciga­re­tah regi­strira besedi »moške« in »ženske«.

Naravne arome so pogo­sto zelo drage in neob­stojne, zato se je indu­strija obr­nila k sin­te­tič­nim pri­bliž­kom. Približek grozdja je metil antra­ni­lat, pri­bli­žek bre­skve je kom­ple­ksni oglji­kov alde­hid, pri­bli­žek banane je neki amil ace­tat. Veliko teh spo­jin ima vzdevke: kuma­rin (za arome podobne vani­lji) ima naj­manj sedem kodnih poi­me­no­vanj in šte­vilne sin­te­tične dvoj­nike. Vonj zele­nega jabolka dose­žemo s 3-heksenil pro­pi­o­na­tom, vonj po mesu pa s heksil-2-furkatom. V ciga­re­tah rutin­sko upo­ra­bljajo na sto­tine sin­te­tič­nih arom, ki jih kot trgovci na debelo doba­vljajo pod­je­tja Norda, Firmenich, Fritzsche in Dragoco. Dobavitelji so seveda vedeli, za kaj upo­ra­bijo nji­hove arome. Toda ali so se kdaj vpra­šali, kaj se zgodi, ko nji­hovi pro­i­zvodi pogo­rijo in pri­dejo v pljuča? So kdaj zavr­nili kupce iz ciga­re­tne indu­strije? Spomnimo se: če je samo en odsto­tek smrti zaradi ciga­ret posle­dica gore­nja in inha­li­ra­nja teh adi­ti­vov, je to še vedno mili­jon žrtev v 20. sto­le­tju po vsem svetu – in šte­vilka vsako leto zraste.

Tobačni adi­tivi so bili sko­raj v celoti nere­gu­li­rani. To pomeni, da so imeli pro­i­zva­jalci sko­raj neo­me­jeno svo­bodo vna­šati v ciga­rete kar koli. Če plu­to­nij ne bi bil nad­zo­ro­vana snov, ne bi bilo ovire, da ga ne bi dodali še v ciga­rete. Kdo bi lahko ugo­var­jal in zakaj? Da zviša ver­je­tnost za smrt z »visoke« ravni na »izje­mno visoko«? Realnost je pač taka, da so v tobačne pro­i­zvode zave­stno doda­jali šte­vilne znane rako­tvorne snovi. Včasih doda­jajo izvle­ček iz kore­nine ange­like; ta snov je ome­njena v 1.700 doku­men­tih. V ciga­re­tah Kent so safrol upo­ra­bljali še leta 1990, dolgo po tem, ko je bil kot rako­tvorna snov pre­po­ve­dan v pija­čah. Neki doku­ment, pri­pra­vljen za družbo Brown & Williamson, našteva več kot sto adi­ti­vov, od kate­rih jih je več kot šti­ri­de­set ozna­če­nih z opombo »poten­ci­alno neva­ren«. Ti segajo od fižola tonka in saha­rina do die­ti­len gli­kola ter Dragoco man­da­rina. Med našte­timi so bili tudi pre­hran­sko bar­vilo z vzdev­kom »masleno rumena« (»ki pov­zroča raka na jetrih pri živa­lih«), kol­mež (»pre­po­ve­dan leta 1968, ker je pov­zro­čal mali­gne tumorje«), kobalt in nje­gove soli (»bole­čine v prsnem košu kot pri infarktu«), amo­ni­jev gli­ci­ri­zin (»visok krvni tlak in srčna arit­mija«), bri­nove jagode (»živčni strup, ki lahko pov­zroča halu­ci­na­cije«), liti­jev klo­rid (»nekaj smr­tnih pri­me­rov«), mani­tol (»dri­ska, sla­bost, bru­ha­nje«) in polaj (men­tha pule­gium, »lahko pov­zroči splav«).
Mnoge od teh snovi upo­ra­bljajo v veli­kih koli­či­nah. Lakrica je sla­dilo, ki ga je v ciga­re­tah zelo veliko. V osem­de­se­tih letih 20. sto­le­tja so ame­ri­ški pro­i­zva­jalci vsako leto ciga­re­tam dodali šest mili­jo­nov kilo­gra­mov tega sla­dila ali dru­gače rečeno, 90 odstot­kov celo­tne pro­i­zvo­dnje tega sla­dila je kon­čalo v tobač­nih izdel­kih. Skupaj s 16 mili­joni kilo­gra­mov gli­ce­rola, mili­joni kilo­gra­mov kakava in raznih sin­te­tič­nih snovi. Gre za velike denarje: že leta 1977 je ame­ri­ška tobačna indu­strija pora­bila 76 mili­jo­nov dolar­jev za arome, dve leti pozneje pa že 113 mili­jo­nov. Ameriško zdra­vstveno mini­str­stvo je leta 1981 posva­rilo, da »ute­gnejo adi­tivi pri­ne­sti nova in dru­gačna zdra­vstvena tve­ga­nja«. Industrijo so pozi­vali, naj neha uva­jati vedno nove sesta­vine, a bilo je zaman. Industrija se raje drži načela »vse, kar upo­ra­bljamo, lahko popr­šite tudi po koru­znih kosmi­čih«. Toda ali kdo kadi koru­zne kosmiče?

DA BO STRUP LAŽJE POGOLTNITI

Mentol se je v ciga­re­tah prvi­krat poja­vil v dvaj­se­tih letih 20. sto­le­tja, ko je Axton-Fisher pred­sta­vil »men­tolno hla­jeno« ciga­reto Spud, ki je vse­bo­vala eks­trakt poprove mete. Tedaj so men­tol že imeli za bla­ži­lec kašlja, zato so oglasi kadil­cem pri­po­ro­čali, da se pre­u­sme­rijo k ciga­reti Spud, kadar so pre­hla­jeni. Proizvajalci so toksič­nost pre­ver­jali na miših: poro­čilo Brown & Williamsona iz leta 1935 navaja, da so koli­čine, ki so jih doda­jali znam­kam Kool, Polar in Spud (od 1,33 do 2,08 mg na ciga­reto) nižje od tistih, za katere je veljalo, da so stru­pene – tu je bilo znova spre­gle­dano, da kadilci niso zau­žili teh snovi, pač pa so vdi­ha­vali pro­dukte nji­ho­vega gore­nja. Tedanje raz­i­skave so bile »pre­ven­tivne«, saj še ni bilo nobe­nega naspro­to­va­nja v jav­no­sti. Opravili so jih, »da bodo na voljo, če bi se kdo začel spra­še­vati, ali niso ciga­rete z men­to­lom morda ško­dljive«. Že v takra­tnih doku­men­tih naj­demo prve argu­mente v znani obliki »v 60 ciga­re­tah ni nič več men­tola kot v 20 kaplji­cah zdra­vila za kašelj« – torej tri­vi­a­li­zi­ra­nje z nere­le­van­tno pri­mer­javo. (Saj ven­dar kapljic za kašelj ne zaži­gamo in inha­li­ramo.) Znanstveniki z uni­verze Yale so po naro­čilu pro­i­zva­jal­cev ciga­ret Kool izra­ču­nali, da bi moral kadi­lec poka­diti 12.000 ciga­ret na dan, da bi »absor­bi­ral« toliko men­tola, kot ga bol­niki dobijo kot zdra­vilo – kar ponovno igno­rira raz­liko med zau­ži­tjem in inha­li­ra­njem dima s pro­dukti gore­nja.
Za dose­ga­nje občutka, podob­nega men­tolu, se že dolgo upo­ra­bljajo sin­te­tične snovi, čeprav je BAT že v šest­de­se­tih letih 20. sto­le­tja vedel, da so neka­tere od njih rako­tvorne. Brown & Williamson je paten­ti­ral mono­men­til maleat za upo­rabo v ciga­re­tah, po drugi strani pa je sku­pina za adi­tive pri nje­go­vem kon­ku­rentu BAT izra­zila pomi­sleke glede upo­rabe take spo­jine, glede na to, da so nje­govi stran­ski pro­dukti, na pri­mer malein anhi­drid, »blago kan­ce­ro­geni«. Raziskovalci BAT so zadevo pre­dlo­žili zuna­nji pravni službi, ki je sve­to­vala pod­je­tju, naj bo »pri upo­rabi take sub­stance izje­mno pre­vi­dno, ker lahko pri­pe­lje do nepo­sre­dne obtožbe o rako­tvor­no­sti ver­je­tnih piro­li­tič­nih pro­i­zvo­dov«.
Mentol doda­jajo, da bi ubla­žili in ohla­dili ciga­re­tni dim, zato je take ciga­rete lažje poka­diti. Mentol je ane­ste­tik: pomirja slu­znico v ustih in žrelu ter zavira naravni člo­ve­ški refleks kašlja­nja. Ker je men­tol ciga­rete lažje kaditi, so pri­vlač­nejše za zače­tnike in mlade kadilce. Brown & Williamson je v poznih osem­de­se­tih letih oce­nje­val, da so znamke z men­to­lom »dobri štar­tni pro­i­zvodi«, ker novi kadilci »že vedo, kakšen okus ima men­tol«. Mentol je tudi danes zelo pri­lju­bljen med pro­i­zva­jalci ciga­ret – redke so ciga­rete, ki ga ne vse­bu­jejo vsaj v nezna­tni koli­čini. Zato se je tobačna indu­strija tudi tako krče­vito boje­vala, da ga je spra­vila s seznama pre­po­ve­da­nih sla­dil za ciga­rete, kot ga je opre­de­lil zakon o nad­zoru tobaka v ZDA iz leta 2009. Prepovedani so jagoda, banana, vani­lja in še deset dru­gih sadnih/sladkih adi­ti­vov, men­tol pa se je vsaj zača­sno izo­gnil temu. Prepovedane sadne arome je vse­bo­valo manj kot en odsto­tek ciga­ret na ame­ri­škem trgu, med­tem ko men­tol nastopa v več kot četr­tini vseh pro­da­nih cigaret.

Že ves čas jih neso­raz­merno veliko poka­dijo Afroameričani, zato so pro­i­zva­jalce ciga­ret obto­že­vali celo rasizma, ko so se ti boje­vali za obstoj men­tol ciga­ret na trgu. Obtožba ni bila pov­sem neu­te­me­ljena glede na nek­da­nje Lorillardovo poja­snje­va­nje, da so med črnci pri­lju­bljene zato, da z njimi pre­kri­jejo »genet­ski tele­sni vonj«. Ko so zago­vor­niki zakona popu­stili in izvzeli men­tol iz pre­po­vedi, je William S. Robinson, izvr­šni direk­tor Nacionalne afro­a­me­ri­ške mreže za ome­je­va­nje tobaka s sede­žem v Durhamu v Severni Karolini, uma­knil svojo pod­poro vla­dnemu zakonu.

Uprava za hrano in zdra­vila je leta 2010 ponovno odprla raz­pravo o umiku dovo­lje­nja za doda­ja­nje men­tola ciga­re­tam, ne samo zaradi novih podat­kov o nevar­no­sti, tem­več tudi zaradi dej­stva, da so nad­pro­por­ci­o­nalno popu­larne med Afroameričani in dru­gimi rasnimi manj­ši­nami. Ne glede na to, ali men­tol pov­zroča škodo z bio­ke­mič­nega vidika, bodo teh­tali tudi, ali peper­min­tov okus škodi tudi posre­dno, ker dela kaje­nje bolj pri­vlačno ozi­roma ker ote­žuje pre­ne­ha­nje. Phillip Gardiner, direk­tor kali­for­nij­skega pro­grama raz­i­skav bole­zni, pove­za­nih s toba­kom, je pozval Upravo za hrano in zdra­vila (FDA), naj upo­števa, da sla­je­nje ciga­ret z men­to­lom pomeni pred­vsem, da je »strup lažje pogoltniti«.

Mentol bo ključni testni pri­mer za novo pri­do­bljeno pri­stoj­nost uprave, namreč pri­stoj­nost regu­li­ra­nja ciga­ret. Če lahko uprava pre­pove arome, ki omo­go­čajo, da je »strup lažje pogol­tniti«, potem naj­brž lahko tudi zapove zni­ža­nje vseb­no­sti alka­lo­ida, ki sili kadilce, da pri­ha­jajo po vedno nove odmerke. (Trenutno nima pra­vice pre­po­ve­dati niko­tina v celoti, nič pa ji ne pre­pre­čuje, da ne zniža dovo­ljene meje na, denimo, tri odstotke seda­nje vre­dno­sti, kar je teh­nično vse­ka­kor mogoče.) Dejstvo je, da stvari, ki nare­dijo kaje­nje za bolj pri­vlačno, pov­zro­čijo, da bo kadilo več ljudi, in torej pove­ču­jejo druž­beno škodo. S tega vidika je men­tol defi­ni­tivno gro­žnja jav­nemu zdravju, sko­raj bolj kot vse drugo, kar se tiče ciga­ret. Vsekakor obsta­jajo tudi pravni pre­ce­densi za zah­tevo, da naj bodo ciga­rete manj pri­vlačne: pro­i­zva­jalci tobaka že zdaj ne smejo ogla­še­vati na tele­vi­ziji, kar zmanj­šuje nji­hovo zmo­žnost nova­če­nja novih kup­cev. Če bodo ciga­rete manj pri­vlačne, bo to pri­hra­nilo člo­ve­ška življe­nja, in odstra­ni­tev men­tola bo korak v to smer. Če bodo ciga­rete manj zasvoj­ljive, bo to pri­hra­nilo člo­ve­ška življe­nja, in zni­že­va­nje niko­tina bo korak v to smer. Uprava za hrano in zdra­vila ima to moč, ves svet jo opa­zuje, in videli bomo, ali ima vlada dovolj poguma, da svojo moč upo­rabi pro bono publico.

BRONHIALNI DILATATORJI, PAPIRNI DODATKI IN DRUGA UMAZANIJA

Bronhialne dila­ta­torje so doda­jali, da bi »omeh­čali« dim in olaj­šali glo­boko inha­li­ra­nje. Tobačna indu­strija je posku­šala bla­žiti dim na razne načine; poleg men­tola je nasto­pal tudi kakav in mno­žica dru­gih adi­ti­vov. Kakav vse­buje snov teo­bro­min, ki med dru­gim raz­širja dihalne poti. Kakav so sicer tobaku doda­jali že v 19. sto­le­tju, toda nje­gove far­ma­ko­lo­ške učinke so spo­znali šele po letu 1960. Količine upo­ra­blje­nega kakava so bile impre­sivne. British American Tobacco je leta 1978 v svoje ciga­rete vme­šal 1.250 ton kaka­vo­vega masla, in večina dru­gih pod­je­tij za njim ni veliko zao­sta­jala. Razvijali so tudi sin­te­tične nado­mestke. »Patentirano« maščobo po imenu Coberine (Unileverjev izum) upo­ra­bljajo name­sto kaka­vo­vega masla, alde­hid iz kakava pa je nado­me­stek za pravi kakav vse od pet­de­se­tih let 20. sto­le­tja. Sladkor ima podo­ben uči­nek, saj ob gore­nju nastaja ace­tal­de­hid, ki rea­gira z niko­ti­nom in krepi nje­gove psi­ho­far­ma­ko­lo­ške učinke. Lakrica ima bron­ho­di­la­ta­cij­ski efekt, kar je pomembno glede na enor­mne koli­čine, ki jih doda­jajo tobaku. Proizvajalci ciga­ret zni­žu­jejo dra­že­nje z »gasil­nimi sred­stvi«, s čimer mislijo na agense z »ane­ste­tič­nimi lastnostmi, kot so men­tol, ter­pe­no­idi in drugi psi­ho­ak­tivni adi­tivi«. Doseganje »bla­go­sti« je že dolgo pri vrhu pri­o­ri­tet raz­i­sko­val­cev. Napori na tem podro­čju nam poka­žejo, kako izda­tno se mani­pu­lira s kemič­nimi pro­cesi v dimu, odkar ciga­rete veljajo za sred­stvo za vnos droge.

Dodatki ciga­re­tnemu papirju. Včasih poza­bljamo, da se ciga­rete ne da poka­diti brez ciga­re­tnega papirja, kar pomeni, da zgori tudi vse, kar je nane­šeno nanj. Pogosto imajo ciga­rete vpi­sano svoje ime na papirni ovoj, kar pomeni, da z vsako ciga­reto poka­dimo še nekaj črnila. Zraven so še bar­vila in belila, in to ni nedol­žna reč. Papir je pre­po­jen z raznimi kemi­ka­li­jami – od belil, ki mu dajejo belo barvo, do pospe­še­val­cev gore­nja, ki ohra­njajo ogenj. Četudi je na vsaki ciga­reti samo en mikro­gram črnila, to še vse­eno pomeni poka­je­nih šest ton črnila vsako leto po vsem svetu (sku­paj s 300.000 tonami papirja). Šte­vilke za belila so podobne. Nekatere snovi so sumljive: v osem­de­se­tih letih so se pro­i­zva­jalci ciga­ret ob skr­beh zaradi azbe­sta spra­še­vali, ali smu­kec (loje­vec), ki ga upo­ra­bljajo doba­vi­te­lji ciga­re­tnega papirja, vse­buje azbest. Ecusta je na tihem izve­dla pre­i­skavo in njeni doba­vi­te­lji so ji zago­to­vili, da v smukcu ni azbe­sta ozi­roma vsaj ne »v mer­lji­vih koli­či­nah«.
Z zdra­vstve­nega vidika so naj­po­memb­nejši adi­tiv papirju pospe­še­valci gore­nja ozi­roma oksi­danti. Njihova naloga je zago­to­viti, da ciga­reta ostane pri­žgana, ali pa zmanj­šati koli­čino tobaka v ciga­reti, ker ta pogori hitreje. V zadnjih dese­tle­tjih so naj­po­go­steje upo­ra­bljali kali­jev in natri­jev citrat, vča­sih tudi nitrate in tar­trate. Ti adi­tivi še neko­liko bolj zaple­tejo kemično doga­ja­nje v dimu, naj­po­memb­nejši pa je nji­hov uči­nek na požarno var­nost, saj zaradi njih ciga­reta gori tudi, ko je odvr­žena na tla – ali na papir ali na blago –, kar lahko pov­zroča požare. Nezanemarljiv delež od tiso­čih smr­tnih žrtev v poža­rih je posle­dica tega, da ciga­re­tna indu­strija upo­ra­blja pospe­še­valce gorenja.

SLONJE USPAVALO IN NEPREMIŠLJENOST

Aditivi, ki sem jih ome­njal, so le maj­hen del vseh, ki jih upo­ra­blja tobačna indu­strija – in še manjši del vseh, ki so kdaj pri­šli v poštev. Arhivi nam odkri­vajo zami­sli, ki bi zunaj tobač­nih labo­ra­to­ri­jev veljale za sko­raj zlo­ve­šče. V sedem­de­se­tih letih 20. sto­le­tja so šte­vilni menili, da bo mari­hu­ana kmalu lega­li­zi­rana, in indu­strija je raz­mi­šljala o upo­rabi »supe­ra­dik­tor­jev« v tobaku (in morda v mari­hu­ani); znan­stve­niki British American Tobacca so leta 1977 pre­u­dar­jali, ali bi ciga­rete pre­po­jili z etor­fi­nom, nar­ko­ti­kom, »ki je deset­ti­soč­krat moč­nejši od mor­fija« in je znan tudi pod ime­nom »slo­nje uspa­valo«, ker ga upo­ra­bljajo za oma­mlja­nje slo­nov. Ta zami­sel morda danes zveni bar­bar­sko, a vse­eno ne more biti tako šokan­tna glede na bogato tra­di­cijo pro­i­zva­jal­cev ciga­ret pri urav­na­va­nju hitro­sti gore­nja, veli­ko­sti del­cev v dimu ali poten­tno­sti niko­tina v ciga­re­tah – in, kaj­pak, tudi barve ciga­re­tnega papirja ali zrna­to­sti pepela. Nekateri pro­i­zva­jalci so doda­jali celo zavi­ralce ape­tita, ob upo­šte­va­nju dej­stva, da neka­tere žen­ske kadijo zato, da se ne bi zredile.

V arhi­vih so dokazi tudi za to, da pro­i­zva­jalci ciga­ret vča­sih kar na slepo doda­jajo sub­stance, kate­rih sestave sploh ne poznajo. BAT je v šest­de­se­tih letih pri­ti­snil na svo­jega doba­vi­te­lja, Sandoz, naj mu raz­krije sestavo YOMARON-a, ki ga je od leta 1950 upo­ra­bljal za belje­nje ciga­re­tnega papirja. Sandoz je sča­soma tobač­nemu pod­je­tju posre­do­val podatke o toksič­no­sti te snovi, zani­mivo pa je, da BAT prvih deset let sploh ni poznal kemične zgradbe snovi, ki jo je doda­jal v ciga­rete. BAT je imel Sandozovo poro­čilo za »raz­bre­me­nilno«, čeprav se je nana­šalo izključno na zau­ži­tje sub­stance, in po bese­dah BAT »še vedno ne vemo, kaj se z njo dogaja pri gore­nju«. Podjetje je to belilo upo­ra­bljalo še nadalj­njih nekaj let, potem pa so se leta 1967 odlo­čili, da bo bolje, če se »pre­u­sme­rijo k bolj ustre­znim aditivom«.

Varnost je bila vedno črna ovca v ciga­re­tnem poslu. BAT je leta 1967 odo­bril nadalj­njo upo­rabo kaka­vo­vega masla kar z ute­me­lji­tvijo, da ima »kakav dolgo tra­di­cijo upo­rabe in to v zna­tnih koli­či­nah«. Včasih se se uba­dali z odmer­ja­njem, kot na pri­mer tedaj, ko je BAT sam pri sebi upra­vi­če­val doda­ja­nje ZAMPAR-ja, alde­hida, ki ga je doba­vljalo pod­je­tje International Flavours and Fragrances: »Ni razloga, da ZAMPAR-ja ne bi upo­ra­bili na tobaku v koli­čini eno unčo (28 g) na tisoč fun­tov (453 kg) reza­nega tobaka, glede na to, da je potreb­nih 18,5 grama te reči na kilo­gram, da pobije polo­vico pod­gan, ki so izpo­sta­vljene taki kon­cen­tra­ciji.« Malo bolj pre­vi­dni so bili pri Kentonaromu (1-metil-ciklopenta-2,3-dion), ki naj se ga dodaja le v »naj­nuj­nej­ših koli­či­nah« glede na toksič­nost njemu podob­nih dikar­bo­nil­nih struk­tur. Tudi for­ma­lin naj se upo­ra­blja (v pre­ma­zih za pre­pre­če­va­nje ple­sni) le »kot skrajna možnost«, zato ker je »fizi­o­lo­ško akti­ven«. Proizvajalci ciga­ret so se torej veči­noma držali načela: pri­vze­mimo, da je snov varna, dokler nam kdo ne dokaže naspro­tnega. Ne vem, kakšno bi bilo pra­vilno poi­me­no­va­nje tega naspro­tja načela pre­vi­dno­sti, morda »načelo nepre­mi­šlje­nega ogro­ža­nja«, zdi pa se, da je v ciga­re­tnem svetu prevladovalo.

Nekatere adi­tive so pre­po­ve­dali zako­no­da­jalci v posa­me­znih drža­vah. Dietilen gli­kol je tako pre­po­ve­dan v ciga­re­tah, ki so napro­daj v Avstraliji, kuma­rin pa je pre­po­ve­dan v Nemčiji. Kot rečeno, je bil malein hid­razid v Rodeziji pre­po­ve­dan že v šest­de­se­tih letih 20. sto­le­tja. Britanskim pro­i­zva­jal­cem je bilo v pet­de­se­tih letih pre­po­ve­dano v tobak doda­jati sla­dila in vla­žilce, po drugi strani pa so lahko doda­jali v rumu raz­to­pljene začimbe (za izbolj­ša­nje vonja) in oce­tno kislino (proti ple­sni). Veliko držav je pre­po­ve­dalo obde­lavo tobaka z amo­ni­ja­kom, zato so po raznih drža­vah pre­po­ve­dani raz­lični tobačni izdelki.

Vseeno pa je v večjem delu sveta le malo ome­ji­tev tega, kaj se sme vsta­viti v ciga­rete in česa ne. Pred letom 2009 tudi ZDA niso imele zako­nov, ki bi opre­de­lje­vali, kaj se sme doda­jati tobaku – razen nad­zo­ro­va­nih sub­stanc, kot so opi­ati in bar­bi­tu­rati. Tobačna indu­strija ima dekla­ri­rano poli­tiko upo­rabe »samo tistih adi­ti­vov, ki na splo­šno veljajo za varne«, toda to je le nji­hov pro­sto­voljni kodeks, ki nima sank­cij, poleg tega pa ne ločuje med zau­ži­tjem in inha­li­ra­njem. Še pro­i­zva­jalci pasje hrane so bolj pre­vi­dni – in humani – in če bi se tobač­niki odlo­čili, da med sesta­vine ciga­ret uvr­stijo člo­ve­ško blato ali mišje dlake, jim tega ne bi one­mo­go­čal noben zakon. Kadilci ne vedo kaj veliko o tem, kaj vse je v ciga­re­tah, in bi bili zelo pre­se­ne­čeni, če bi izve­deli resnico.

Naprej h knjigam…

NADALJEVANJE: V Sloveniji kupimo 5 mili­jard ciga­ret na leto (Radio Slovenija)

NADALJEVANJE: O učin­ko­vi­tem in brez­ču­tnem pro­pa­gan­dnem stroju tobačne indu­strije (Pod črto)

NADALJEVANJE: Naravna ciga­reta ne obstaja (Delo)

NADALJEVANJE: Knjiga, za katero tobačna indu­strija noče, da jo pre­be­rete (Zdravniški vestnik)

NADALJEVANJE: Cigarete, pre­vara sto­le­tja (Zarja)

Ta članek je bil objavljen v kategoriji nadzorniki z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x