Kako nastane delovno mesto

IBMŠta­jer­sko je pred krat­kim nepri­je­tno pre­se­ne­tila odlo­či­tev mul­ti­na­ci­o­nalke IBM, ki se je odlo­čala, ali bi v Mariboru odprla evrop­ski klicni cen­ter za teh­nično pod­poro, kjer bi delo dobilo do 200 ljudi. IBM bi potre­bo­val teh­nično izo­bra­žen kader raču­nal­ni­ške smeri z dobrim pozna­va­njem tujih jezikov.

Toda iz tega ne bo nič. V izbi­ra­nju med Slovenijo, Hrvaško in Slovaško se je menda IBM odlo­čil za Hrvaško, ki mu je ponu­dila naj­boljši »paket« pogo­jev za pod­poro tujim nepo­sre­dnim inve­sti­ci­jam.1 Veliki med­na­ro­dni zapo­slo­valci, kakr­šen je IBM, se obna­šajo tržno, saj se zave­dajo, da delov­nih mest pri­manj­kuje in da so za vsako državo dra­go­cena. Februarja letos je bilo, na pri­mer, v Sloveniji zapo­sle­nih 715.030 oseb, kar je 8,5 % manj kot pred krizo, febru­arja 2008.2

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 22/2016, 2. junij 2016.
Delovna mesta ne padejo z neba, kot si pri nas mar­sikdo pred­sta­vlja. Novo delovno mesto nastane, ko nekdo pre­vzame tve­ga­nje, ki je v to vklju­čeno. In kdo je to? Tisti, ki založi lastni denar v novo delovno mesto in upa, da se mu bo v pri­ho­dno­sti ta inve­sti­cija povr­nila. V danes pre­vla­du­joči slo­ven­ski men­ta­li­teti se mu z zmer­ljivko reče kapi­ta­list, četudi je le mali pod­je­tnik z nekaj zaposlenimi.

Na pri­meru takega pod­je­tnika si oglejmo, s kakšnimi vpra­ša­nji se ubada pred zapo­sli­tvijo novega sode­lavca, kar je bolj direk­tno poi­me­no­va­nje tistega, čemur poli­tiki pra­vijo »ustvar­ja­nje delov­nega mesta.« Ali je za moj izde­lek toliko pre­se­žnega pov­pra­še­va­nja, da jih bom lahko pro­dal več, če jih več pro­i­zve­dem? Ali so moji kupci finančno zdravi, da bom pro­dano dobil tudi pla­čano? Ali imam na raz­po­lago pro­sti denar, da zago­to­vim vse, kar bo novi sode­la­vec potre­bo­val pri svo­jem delu (pro­stor, stroji, oprema), za kri­tje zače­tnih stro­škov (zdra­vstveni pre­gled, uspo­sa­blja­nje), in nato za spo­dobno plačo (in seveda pri­spevke, s kate­rimi je obre­me­njena neto plača), da bo vse skla­dno s pred­pisi? Ali imam men­torja, ki ima čas, da ga bo uva­jal v delo? In naza­dnje, ali imam rezervni načrt za pri­mer, da se kaj zalomi, recimo dol­go­trajna bol­ni­ška odsotnost.

V pod­je­tni­štvu mar­sik­daj stvari ne gredo po opti­mi­stič­nih pri­ča­ko­va­njih. Ko se res kaj zalomi — npr. upad pov­pra­še­va­nja, pla­čilna nedi­sci­plina, kon­ku­rent z bolj­šim in cenej­šim pro­i­zvo­dom — je pod­je­tnik tisti, ki nosi finančne posle­dice, a mora še naprej izpol­nje­vati vse obve­zno­sti, ki jih ima do delav­cev. Ko so pora­bljene vse notra­nje rezerve, mu ne pre­o­stane dru­gega, kot odpu­ščati sode­lavce, za katere ni več dela, in jim pla­čati odprav­nine. Podjetniki vedo, da je tudi psi­ho­lo­ško težko odpu­ščati, še pose­bej, kadar gre dol­go­le­tne sode­lavce, ki imajo dru­žine z nepre­skr­blje­nimi otroki. Kako zaple­teni so postopki odpu­šča­nja, ilu­strira dej­stvo, da ima pri­roč­nik za kadrov­nike z naslo­vom »Zakonita odpo­ved pogodbe o zapo­sli­tvi iz poslov­nega razloga« kar 144 strani.

Politiki, ki radi raz­gla­šajo, kako so ali bodo poskr­beli za ustvar­ja­nje novih delov­nih mest, z vsem tem veči­noma nimajo nika­kr­šnih izku­šenj (še pose­bej oni, ki so vse življe­nje pre­ži­veli kot usluž­benci v jav­nem sek­torju). Če je v seda­njem sis­temu tve­ga­nje zapo­slo­va­nja pre­ve­liko, potem ni čudno, da delo­da­jalci tri­krat pre­mi­slijo, pre­den zapo­slijo novega sode­lavca, ali pa upo­ra­bijo druge, t.i. »pre­kerne« načine anga­ži­ra­nja delav­cev. Podobno kal­ku­la­cijo, sicer na viš­jem, manj kon­kre­tnem nivoju, imajo pred očmi tudi večji zaposlovalci.

Kaj bi zares pri­spe­valo k novim zapo­sli­tvam? Odpravljanje neži­vljenj­skih pred­pi­sov, ki dra­žijo poslo­va­nje in odvra­čajo kan­di­date od vstopa v pod­je­tni­štvo, ter poe­no­sta­vlja­nje pred­pi­sov o delov­nih raz­mer­jih. Z manj togim zapo­slo­va­njem in odpu­šča­njem bi bil trg dela bolj živa­hen, stal­no­sti bi bilo sicer manj, ven­dar bi bila sku­pna zapo­sle­nost večja. Poleg tega pa mlajša gene­ra­cija stal­no­sti itak že zdaj ne pozna.

  1. Klapš S. in Čokl V.: »Kdo je kriv, kaj je šlo narobe, da IBM ne pride v Maribor? Minister Počivalšek: Nič ni šlo narobe!«, Večer, 11. maj 2016
  2. SURS, http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700910S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2
Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , .

En Trackback

  1. […] Več lahko pre­be­rete na periskop.si. […]

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x