Odžiranje delovnih mest

staring-at-the-seaIz časov svo­jega dodi­plom­skega štu­dija na lju­bljan­ski uni­verzi pred tri­de­se­timi leti mi je ostal v spo­minu neki osta­reli pro­fe­sor. S težko roko je komajda pisal na tablo, pre­da­val je počasi, jezik se mu je zati­kal, skratka, mučile so ga sta­ro­stne tegobe. In ven­dar je bil pred­stoj­nik kate­dre in nosi­lec pred­meta, kate­rega vse­bina je bila, kot smo štu­denti kmalu ugo­to­vili, dokaj zasta­rela. Njegov »mladi« asi­stent je bil star že več kot šti­ri­de­set let.

V poznej­ših letih sem spo­znal, da v slo­ven­skem viso­kem šol­stvu1 , zna­no­sti in medi­cini (če poli­tike2 kot spe­ci­fič­nega podro­čja sploh ne ome­njamo) to ni tako redek pojav: lju­dje z že izpol­nje­nimi pogoji za pokoj, na vpliv­nih in dobro pla­ča­nih polo­ža­jih ohra­njajo ope­ra­tivne pri­stoj­no­sti, se ne želijo upo­ko­jiti in hočejo do konca obdr­žati vse niti v svo­jih rokah. Kljub temu, da nji­hova delovna spo­sob­nost usiha, kar je naj­bolj nor­malna stvar na svetu – narave se pač ne da pre­va­rati. S sta­ra­njem gredo fizične in psi­hične zmo­glji­vo­sti nam vsem pola­goma navzdol.

Objavljeno pod naslo­vom Obojestranska volja za odlog upo­ko­ji­tve v Pravni pra­ksi št. 10/2017, 16. marca 2017.
Po naved­bah gene­ral­nega direk­torja ZPIZ-a Marijana Papeža je bilo konec lan­skega leta 5760 zava­ro­van­cev, ki osta­jajo zapo­sleni po izpol­ni­tvi pogo­jev in poleg plače dobi­vajo še 20% pri­ho­dnje pokoj­nine.3 Že res, da je to (krat­ko­ročno) bla­go­dejno za pokoj­nin­sko bla­gajno in da lahko neka­teri (ne pa vsi) sta­ro­stniki še naprej dobro delajo, ven­dar pa: ali bi moral delo­da­ja­lec vse­eno imeti pra­vico, da delavca po dopol­nje­nih pogo­jih za polno pokoj­nino »pošlje v pokoj«, če ga želi nado­me­stiti z mlaj­šim in pro­duk­tiv­nej­šim? Kar seveda ne nika­kor izklju­čuje možno­sti, da sve­žega upo­ko­jenca, če ga zares potre­buje, obdrži ali pa pogod­beno anga­žira za krajši delovni čas (po obo­je­stran­ski volji).

Mar ne bi na tak način škodo za upo­ko­jenca (nižji dohodki) več kot odteh­tala korist za orga­ni­za­cijo (višja pro­duk­tiv­nost)? Ali pa ima dela­vec samo zato, ker je »šib­kejša pogod­bena stranka«, pra­vico, da zaseda svoje varno delovno mesto dokler želi, ne glede na izpol­njene pogoje za upo­ko­ji­tev in na nje­govo delovno zmo­glji­vost. In še malo bolj pro­vo­ka­tivno: je dostojno od njega, da odžira delovno mesto dru­gim, potem ko je že odde­lal polno dobo? In če mu že delo pomeni več kot ukvar­ja­nje z vnuki, spro­šča­nje ob vrtnar­je­nju ali npr. dobro­del­nost, ali mu je družba res dol­žna z zako­no­dajo izpol­nje­vati to željo?

Odgovori, ki bi jih na ta vpra­ša­nja dobili, bi bili brž­kone odvi­sni od tega, komu bi jih zasta­vili, saj imajo, v dana­šnjem času izje­mno visoke brez­po­sel­no­sti mla­dih, močan med­ge­ne­ra­cij­ski naboj. Delovno aktivni del pre­bi­val­stva je danes raz­de­ljen po sta­ro­sti. Starejši imajo raz­me­roma varne službe za nedo­lo­čen čas in na svoji strani agre­sivne sin­di­kate, mladi so obso­jeni na pre­kar­stvo in espe­je­v­stvo, s pičlimi možno­sti, da posta­nejo kre­di­tno spo­sobni in da kdaj sploh nabe­rejo polno pokoj­nin­sko dobo.

Nekaj let po koncu štu­dija v Ljubljani sem se iz prve roke pre­pri­čal, da geron­to­krat­ska vla­da­vina ni v veljavi pov­sod. Na podi­plom­skem štu­diju v Kanadi sem bil kar začu­den, ko sem videl, da tam nika­kor ne velja, da naj­višje funk­cije na fakul­te­tah avto­mat­sko pri­pa­dajo naj­sta­rej­šim in da se seni­orji ne okle­pajo funk­cij do konca; da celo radi pre­pu­stijo ope­ra­tivo mlaj­šim in se posve­tijo raz­i­sko­va­nju ali men­tor­stvu dok­to­ran­dov. Tedaj sem te oko­li­ščine pri­pi­sal dej­stvu, da kanad­ski podi­plomci pla­ču­jejo šol­nino in zato za svoj denar zah­te­vajo kako­vo­stno izo­bra­že­va­nje ter da v tujini avto­no­mija uni­verze pač ne pomeni fev­dov, ki jih sta­rejši veljaki dobijo v trajno last.

Nekaj zna­kov je, da je v zadnjih letih tudi pri nas pri­šlo do pre­mi­kov na bolje; da je takih »dosmr­tnih fev­dov« in vle­če­nja karier v nedo­gled manj kot nekoč. Korak naprej bi bil že, če bodo poli­tiki, kot zgled za druga podro­čja, nasle­dnjo vlado sesta­vili brez mini­strov ozi­roma mini­stric, ki so jih pote­gnili nazaj »iz pen­zije«.

  1. Tomaž Klipšteter: Rektorju ne grozi več pri­silna upo­ko­ji­tev, Dnevnik, 20. 12. 2016, dosto­pno na: https://dnevnik.si/1042757274/
  2. Ba. P.: Rupel za pri­silno upo­ko­ji­tev zah­teva 20.000 evrov odško­dnine, Delo.si, 8.5. 2014, dosto­pno na: http://www.delo.si/novice/kronika/rupel-za-prisilno-upokojitev-zahteva-20–000-evrov-odskodnine.html
  3. Tanja Milakovič Fajnik: O dostojni pokoj­nini pa nič, Večer, 11.3. 2017, dosto­pno na: http://www.vecer.com/o-dostojni-pokojnini-pa-nic-6319497
Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija z značko , , .

6 Komentarji

  1. Ana
    Objavljen na 11. april 2017 ob 11:11 | stalna povezava

    Tjah, pri­mer­jajmo višino plače in pokoj­nine, pa vidimo, da »ukvar­ja­nje z vnuki« ali »dobro­del­nost« lahko izva­jamo le s plačo (pa še to pogojno), s pokoj­nino bomo bolj umi­rali na obroke med brska­njem po sme­tnja­kih… Kaj, a naj ti grdi, grdi upo­ko­jenci gredo kar umret, ko niso več eko­nom­sko kori­stni? (Pa mimo­grede, spa­dam med mlade pre­karce in vse­eno mislim, da si naši stari ne zaslu­žijo takega odnosa. Da ne bomo zdaj spod­bu­jali med­ge­ne­ra­cij­skih spo­pa­dov v namen meša­nja megle.)

  2. sandi
    Objavljen na 11. april 2017 ob 14:14 | stalna povezava

    Malo manj tea­tra­lično rečeno: zago­var­jaš pra­vico, da osta­nejo na delov­nem mestu, dokler želijo, kajti plača je višja od pen­zije, ne glede na voljo delo­da­jalca. (Ker v bese­dilu se jih nika­kor ne »poši­lja umret« — ta insi­nu­a­cija je bila nepotrebna.)

  3. Ana
    Objavljen na 12. april 2017 ob 08:16 | stalna povezava

    V dana­šnjem svetu in v tej državi se jih točno tja poši­lja. Seveda, če govo­rimo o neki uto­pični nei­me­no­vani pri­ho­dno­sti, ja, seveda, uma­knite se vsi, dajte pro­stor mla­dim. Toda danes in zdaj ne funk­ci­o­nira tako in je naivno (in celo ško­do­željno) tako eno­stran­sko pred­sta­viti zadeve.

    No, poleg tega je vpra­ša­nje le zakaj država (oz. IMF in podobni) spod­buja čim kasnejše upo­ko­je­va­nje? Če država od tebe zah­teva, da delaš do 67. leta, pač še malo podalj­šaš, saj to je oči­tno ja dobro za državo in družbo, dru­gače tega ne bi zah­te­vali… (sar­casm off)

  4. sandi
    Objavljen na 12. april 2017 ob 10:46 | stalna povezava

    OK, smo že malo bližje. »Zakaj država spod­buja, zakaj država zah­teva…« Država ni pogod­bena stranka v delov­nem raz­merju med delav­cem in delo­da­jal­cem — in o tem tu govo­rimo. (Njuna inte­resa sta si tu v poten­ci­al­nem nasprotju.)

  5. Ana
    Objavljen na 12. april 2017 ob 13:00 | stalna povezava

    Ni pogod­bena stranka, pra­viš… Delovno raz­merje pa obstaja v vakuumu?

    Saj vem, da je vča­sih lažje o pro­ble­mih raz­mi­šljati preko poe­no­sta­vlje­nih mode­lov, ven­dar je treba biti pazljiv, da kljub poe­no­sta­vi­tvi model ohra­nja lastno­sti dejan­skega sistema.

  6. Objavljen na 12. april 2017 ob 16:58 | stalna povezava

    Delovno raz­merje je v tej biro­krat­ski državi vesolj­ska zna­nost. Komentar ZDR-1 ima 1200 strani (tisoč dve­sto), knjiga o odpo­vedi pogodbe o zapo­sli­tvi jih ima 432, in knjiga samo o letnem dopu­stu in regresu jih ima 144. Kdor je bil kdaj v vlogi delo­da­jalca, se tega dobro zaveda, še pose­bej, če je zapo­slo­val v lastni firmi. Seveda pa ver­ja­mem, da se pre­o­sta­lim zdi to vpra­ša­nje ire­le­van­tno, pač v skladu z danes pre­vla­du­jočo men­ta­li­teto »pri­pada nam«.

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x