Strop za ego

hammettNekega aprila v zgo­dnjih osem­de­se­tih letih 20. sto­le­tja je pri­šlo do dogodka, ki je postal nočna mora za enega kita­ri­sta in ure­sni­či­tev sanj za dru­gega. Člani vzpe­nja­joče se tež­ko­me­talne rock sku­pine Metallica so se zbrali pred raz­su­tim newyor­škim skla­di­ščem, v kate­rem so imeli dogo­vor­jeno sne­ma­nje, in brez oko­li­še­nja obve­stili svo­jega kita­ri­sta Davea Mustaina, da je odpu­ščen. Brez odveč­nih besed so mu izro­čili avto­bu­sno vozov­nico za vrni­tev v San Francisco.

Istega dne je ta polo­žaj zase­del obe­tavni mladi kita­rist Kirk Hammett, star nekaj čez dvaj­set let, ki je prej igral v sku­pini Exodus. Vržen je bil v vodo in je moral pla­vati; že nekaj dni pozneje je odi­gral svoj prvi kon­cert z Metallico.

Verjetno si mislite, da je bil to tre­nu­tek, na kate­rega je Hammett čakal vse življe­nje. Res je bilo tako. Čeprav je bila sku­pina tedaj še raz­me­roma neznana, so se pozna­valci stri­njali, da bo Metallica nekoč še veliko dose­gla. Njihova glasba je širila okvire teda­njega thrash metala in med obo­že­valci je sku­pina pri­do­bi­vala kul­tni sta­tus. Nekaj let za tem so bili že med naj­ve­čjimi rock­ov­skimi zvez­dniki sveta in v poznejši kari­eri so pro­dali več kot sto mili­jo­nov plošč.

Odlomek iz prav­kar izdane knjige Ego je naš sovra­žnik Ryana Holidaya. Objavljeno z dovo­lje­njem založbe UMco.
Čez čas je Kirk pri­šel do nepri­je­tnega spo­zna­nja – kljub temu da je bil pova­bljen v Metallico in da že nekaj let igra z njimi, ni tako dober kita­rist, kot bi bil rad. V doma­čem San Franciscu je iskal uči­te­lja igra­nja kitare. Z dru­gimi bese­dami, čeprav je dobil sanj­sko službo in bil pro­fe­si­o­na­lec v pra­vem pomenu besede, je menil, da potre­buje napre­dek – da je še vedno uče­nec. Učitelj, ki ga je našel Kirk, je slo­vel kot uči­telj uči­te­ljev in je delal s takimi čude­žnimi talenti, kot je bil Steve Vai.

Joe Satriani, člo­vek, ki si ga je Hammett izbral za uči­te­lja, je pozneje postal eden naj­bolj­ših kita­ri­stov vseh časov in je pro­dal več kot deset mili­jo­nov plošč s svo­jim edin­stve­nim, vir­tu­o­znim muzi­ci­ra­njem. Satriani je bil nena­va­den izbor za Hammettovega uči­te­lja, saj je bil nje­gov slog igra­nja pov­sem dru­ga­čen. Ravno za to šlo – Kirk se je hotel nau­čiti stvari, ki jih ni znal, in okre­piti svoje pozna­va­nje teme­ljev, da bi lahko raz­i­sko­val in eks­pe­ri­men­ti­ral v novem glas­be­nem žanru, s kate­rim se je zdaj ukvarjal.

Satriani rad pove, kaj je manj­kalo Hammettu – to vse­ka­kor ni bila nadar­je­nost. »Glavna stvar pri Kirku … Že ko je vsto­pil, je bil dober kita­rist. Imel je odlično desno roko, večino akor­dov je znal, le da se tega ni učil v oko­lju, v kate­rem bi znal stvari poi­me­no­vati in jih pove­zati v smi­selno celoto.«

To pa nika­kor ne pomeni, da so bile njune učne ure zgolj zabava. Satriani je pou­da­ril, da je Hammett izsto­pal med nje­go­vimi učenci po tem, da je pre­ne­sel več kot drugi. »Bil je dober uče­nec. Mnogi nje­govi kolegi so odvi­hrali iz stu­dia pod vti­som, da sem pre­strog učitelj.«

Satrianijev sis­tem je bil jasen: vsak teden je bila na vrsti nova lek­cija, ki jo je moral Hammett usvo­jiti. Če je do nasle­dnje seanse ne bi usvo­jil, bi zapra­vljal dra­go­ceni čas vseh vple­te­nih, zato naj se nasle­dnji teden ne vrne več. In tako je nasle­dnji dve leti Hammett počel, kar je zah­te­val Satriani. Vsak teden je dobi­val Satrianijeve povra­tne infor­ma­cije o svo­jem napredku ter tako izbolj­še­val teh­niko in teo­rijo inštru­menta, s kate­rim je že v tistem obdo­bju igral pred tisoči poslu­šal­cev, kasneje pa pred deset­ti­soči in naza­dnje pred – dobe­se­dno – sto­ti­soči ljudi. Še po poteku teh dveh let se je vra­čal k Satrianiju s kitar­skimi pri­jemi in motivi, ki jih je pre­de­lo­val s sku­pino, in se učil upi­rati vzgibu po vedno več ter gojil spo­sob­nost izra­ža­nja s čim manj toni in za foku­si­ra­nje na občutke pri izva­blja­nju tonov. Ves ta čas je rasel kot kita­rist in kot umetnik.

Biti uče­nec ni pomembno le zaradi podalj­ša­nja učne dobe, pač pa je bistvo v tem, da polo­žimo svoj ego in svoje ambi­cije v roke nekoga dru­gega. Ego dobi neka­kšen strop – vsak ve, da ni boljši od uči­te­lja, čigar uče­nec je. Nikakor ne. Ko uči­te­lja ubo­gamo, se podre­jamo. Ne da se ga pri­na­šati okoli ali se pre­tvar­jati. Izurjenosti se ne da pri­go­lju­fati – bli­žnjic ni. Če ne vla­gate truda, ne bo nič.

Ljudje ne maramo raz­mi­šljati o tem, kako je nekdo drug boljši od nas, ali pa da se moramo še veliko nau­čiti. Hočemo čim­prej kon­čati s šola­njem. Hočemo biti pri­pra­vljeni. Zaposleni smo in pre­o­bre­me­njeni. Zato je posta­vlja­nje našega mne­nja o sebi na realna tla nekaj naj­tež­jega v življe­nju – ven­dar pa je sko­raj vedno ključna sesta­vina moj­str­stva. Hlinjenje zna­nja je nevarna zmota, saj nam pre­pre­čuje postati boljši. Kritično samo­o­ce­nje­va­nje je zdra­vilo za to zmoto.

Končni rezul­tat ome­nje­nega šola­nja je bil, da je Hammett postal eden veli­kih metal­skih kita­ri­stov v obdo­bju, v kate­rem se je »thrash metal« uve­lja­vil kot glo­balno popu­la­ren glas­beni žanr. In ne samo to, ob pou­če­va­nju je tudi Satriani utr­dil svoje veščine in postal še boljši. Oba, tako uči­telj kot uče­nec, sta pozneje na kon­cer­tih pol­nila sta­di­one in ustvar­jala glas­beno zgodovino.

Pionir boril­nih veščin in več­kra­tni prvak Frank Shamrock ima sis­tem, s kate­rim tre­nira borce in ga ime­nuje »plus, minus, je enako«. Vsak borec, ki želi postati šam­pion, pove Shamrock, potre­buje nekoga, ki je boljši, da se od njega uči, nekoga slab­šega, da ga pou­čuje, in nekoga, ki mu je enak in mu zato pomeni izziv.

Shamrockova for­mula je pre­pro­sta: nepre­stano je treba dobi­vati rea­li­sti­čen odziv o tem, kaj vemo in česa ne. To nam obrzda ego, ki bi se rad napih­nil, pa tudi strah, ki nastaja zaradi dvo­mov vase, in more­bi­tno lenobo, zaradi katere bi ute­gnili naza­do­vati. Kot je opa­zil Shamrock: »Napačno mne­nje o sebi vas uni­čuje. Kar se mene tiče, želim trajno ostati uče­nec. Za to namreč gre pri boril­nih vešči­nah in to poni­žnost je treba upo­ra­bljati kot orodje. Postaviš se pod nekoga, ki mu zau­paš.« Začne se s tem, da si pri­znaš, da drugi vedo več od tebe in da ti lahko nji­hovo zna­nje kori­sti. Nato take ljudi poi­ščeš in si raz­bli­niš ilu­zije, ki jih gojiš o sebi.

Potreba, da osta­nemo učenci, ni vezana le na glasbo ali borilne veščine. Znanstvenik mora poznati temeljna načela svoje vede in naj­no­vejša odkri­tja. Filozof mora poznati glo­bino, a se mora obe­nem zave­dati – tako kot Sokrat –, kako malo ve. Pisatelj si mora biti domač s kano­nom, ven­dar mora pre­bi­rati in upo­šte­vati tudi sodob­nike. Zgodovinar mora poleg svoje spe­ci­al­no­sti poznati antično in sodobno zgo­do­vino. Profesionalni špor­tniki imajo ekipe tre­ner­jev, celo mogočni poli­tiki imajo sve­to­valce in mentorje.

Zakaj? Vsakdo, ki želi postati in ostati velik, mora vedeti, kaj je bilo prej, kaj se dogaja zdaj in kaj pri­haja v pri­ho­dno­sti. Ponotranjiti mora temeljna načela svoje domene, ne da bi se jih okle­pal kot pija­nec plota ali da bi ostal zave­ro­van v pre­te­klost. Ves čas se je treba učiti. Vsak od nas mora postati svoj uči­telj, inštruk­tor in kritik.

Pomislimo, kaj bi lahko sto­ril Hammett – kar bi lahko sto­ril vsak od nas, če bi se zna­šel na nje­go­vem mestu in nena­doma postal rock­ov­ski zvez­dnik ali pač zvez­dnik na svo­jem izbra­nem podro­čju. Bil bi v sku­šnjavi, da bi rekel: »Uspelo mi je. Prispel sem na cilj. Tistega dru­gega tipa so odpu­stili, ker ni tako dober kot jaz. Izbrali so me, ker imam tisto, kar je treba.« Če bi Hammett rav­nal tako, naj­brž ne bi več sli­šali zanj ali za nje­govo sku­pino. Navsezadnje je v osem­de­se­tih letih delo­valo cel kup metal­skih sku­pin, ki so danes pozabljene.

Pravi uče­nec je kot spu­žva. Vsrkava vse okoli sebe, fil­trira in obdrži, kar je treba. Učenec je samo­kri­ti­čen in moti­vi­ran, ves čas dopol­njuje zna­nje, da se lahko loti nove teme, novega izziva. Pravi uče­nec je sam svoj uči­telj in svoj kri­tik. V njem ni pro­stora za ego.

Če se še enkrat vrnemo k pri­meru z boril­nimi vešči­nami. Tam je samo­za­ve­da­nje ključ­nega pomena, ker naspro­tnik ves čas preži na naše sla­bo­sti. Če se borec ni spo­so­ben nenehno učiti in tre­ni­rati, če ni neo­ma­jen v iska­nju ele­men­tov, v kate­rih se lahko še izboljša, in onih, v kate­rih zao­staja za tek­meci in vrstniki, bo pora­žen in potolčen.

V obi­čaj­nem življe­nju ni bistveno dru­gače. Ali se mar vsak od nas ne bori za nekaj ali proti nečemu? Si res pred­sta­vljate, da ste edini, ki upa, da bo dose­gel svoj cilj? Menda ne živite v utvari, da ste edini, ki se ženete proti vrhu.

Marsikdo je pre­se­ne­čen, ko izve, kako poni­žni so bili veli­kani na raznih podro­čjih. Kako to? Pravite, da niso bili agre­sivni, zah­tevni, pre­pri­čani v svojo veli­čino in v usodo? Resnica je, da čeprav so zau­pali vase, so ti veliki možje in žene osta­jali poni­žni ravno zaradi neneh­nega učenja.

»Nemogoče se je nau­čiti tistega, za kar člo­vek misli, da že zna,« je rekel Epiktet. Ne moreš se učiti, če misliš, da že znaš. Ne boš našel odgo­vo­rov, če si pre­več samo­lju­ben in pre­več zave­ro­van vase, da bi spra­še­val. Ne moreš postati boljši, če si pre­pri­čan, da si najboljši.

Umetnost uče­nja iz povra­tnih infor­ma­cij je ključna življenj­ska veščina, zla­sti kadar gre za kri­tične odzive, ki opo­zar­jajo na pomanj­klji­vo­sti. Ne samo da moramo odzive spre­je­mati, moramo jih tudi aktivno iskati. Prizadevati si moramo za nega­tivne, še posebno kadar nam pri­ja­te­lji in dru­žin­ski člani ter naši možgani govo­rijo, da nam gre odlično. Kajti po drugi strani se želi ego na vse kri­plje izo­gniti nega­tiv­nim infor­ma­ci­jam. Le zakaj bi spre­je­mali popra­vljalne ukrepe? Ego misli, da ve, kdo smo in kakšni smo; govori nam, da smo popolni, bri­ljan­tni, geni­alni, spek­ta­ku­larni in resnično ino­va­tivni. Ego ne mara resnič­no­sti in vztraja pri svo­jem pogledu.

Egu ni mar za posto­pen razvoj. Da posta­nemo, kar si želimo, mar­sik­daj zah­teva dol­go­trajno delo v ozadju, ko pre­mle­vamo kako temo ali se borimo z ovi­rami. Ponižnost je tista, ki nas ohra­nja tam, sku­paj s skrbmi, da še ne vemo dovolj in da moramo še napre­do­vati. Ego pa želi na hitro do cilja v pre­pri­ča­nju, da je potr­pe­žlji­vost (ki jo zmo­tno šteje za pomanj­klji­vost) le za pora­žence, in sma­tra, da smo dovolj dobri, da svetu raz­ka­žemo svoje talente.

Ko smo na točki, da pre­ver­jamo svoj izde­lek ali da ga prvič pred­sta­vimo poten­ci­al­nemu inve­sti­torju ali ko se pri­pra­vljamo na odpr­tje prve trgo­vine ali ko na gene­ralki pred pre­mi­ero pred­stave zremo v občin­stvo, v vseh pri­me­rih je ego naš sovra­žnik. Daje nam izkri­vljen odziv, ki nima zveze z resnič­no­stjo. Treplja nas po rami ravno takrat, ko si tega ne moremo pri­vo­ščiti. Preprečuje nam izbolj­ša­nje, s tem ko nas pre­pri­čuje, da za to ni nobene potrebe. Potem pa se čudimo, zakaj naši rezul­tati niso takšni, kot smo si želeli, zakaj so drugi boljši od nas in zakaj je nji­hov uspeh obstojnejši.

Danes so knjige cenejše kot kadar­koli prej. Mnogo teča­jev je brez­plač­nih. Dostop do uči­te­ljev ni več težava – za to je poskr­bela teh­no­lo­gija. Ni dobrega izgo­vora, zakaj se ne bi izo­bra­zili, in ker je infor­ma­cij okoli nas tako veliko, ni razloga, da bi z izo­bra­že­va­njem kadar­koli prenehali.

Učitelji v našem življe­nju niso le tisti, ki jih pla­ču­jemo, kot je Hammett pla­če­val Satrianija. Ravno tako ni nujno, da uče­nje poteka v vad­be­nih tabo­rih kot pri Shamrocku. Prenekateri od naj­bolj­ših uči­te­ljev je zastonj. Brezplačno delu­jejo zato, ker so bili tako kot vi nekoč mladi in so imeli podobne cilje, kot jim imate danes vi. Mnogi sploh ne vedo, da pou­ču­jejo, saj samo dajejo zgled ali pa so celo samo zgo­do­vin­ske oseb­no­sti, kate­rih nauki so pre­ži­veli v knji­gah. Toda naš ego se tako trdo­vra­tno upira povra­tnim infor­ma­ci­jam, da nas odvrača od infor­ma­cij ali pa nam pre­pre­čuje dostop do njih.

Od tod izhaja stari rek, ki pravi: »Ko je uče­nec pri­pra­vljen, se pojavi učitelj.«

Prvih 29 strani, še več o knjigi Ego je naš sovra­žnik pa na Bukla.si.

Naprej k dru­gim knjigam…

Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija z značko .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x