Podjetnejši nebodijihtreba naj kar ostanejo v tujini

Kdor ima otroke, stare med dvaj­set in tri­de­set let, brž­kone pozna vsaj nekaj nji­ho­vih pri­ja­te­ljev ali vrstni­kov, ki načr­tu­jejo odhod v tujino ali pa so že tam. Ko se mladi izo­bra­ženci ali nade­bu­dni pod­je­tniki danes ozrejo okoli sebe, v domo­vini ne vidijo per­spek­tive zase. Samo po sebi to ne bi bilo dra­ma­tično, če bi jim Slovenija puščala odprta vrata za vrni­tev po nekaj letih, ko bi lahko nazaj pri­ne­sli nove izku­šnje, zna­nje, pove­zave in nena­za­dnje kapital.

Vendar na žalost ni tako. Samo v zadnjih dveh tednih smo lahko v medi­jih zasle­dili pri­če­va­nja znan­stve­nika,1 zdrav­nika,2 uspe­šnega star­tup pod­je­tnika3 in pro­fe­si­o­nal­nega špor­tnika,4 ki opi­su­jejo zavra­ča­nje novih idej, ovire in šika­ni­ra­nje, ki jih doži­vljajo poten­ci­alni povra­tniki pri nada­lje­va­nju svo­jih karier v Sloveniji.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 20–21/2017, 25. maja 2017.
Za vse dežele z zgo­do­vin­sko inten­ziv­nim izse­lje­va­njem, med katere zaradi več valov emi­gra­cije v zadnjih sto­tih letih spada tudi Slovenija, velja, da odhaja spo­sob­nejši, pod­je­tnejši in drznejši del popu­la­cije, ostaja pa pasiv­nejši in manj ambi­ci­o­zen del. Če se to pona­vlja dolgo časa in če se izse­ljeni v dogle­dnem času ne vrnejo, kaj to pomeni za pre­o­stalo pre­bi­val­stvo? V njem potem poteka nega­tivna selek­cija na nivoju naroda, o čemer sta (z raz­lič­nih vidi­kov) pisala soci­o­lo­gi­nja Vesna V. Godina in pisa­telj Miha Mazzini.

In kakšne so posle­dice? Izstopajoči posa­me­zniki hitro zač­nejo dobi­vati polena pod noge, saj je naš ega­li­tarni sis­tem narav­nan tako, da ščiti pov­preč­neže, nad­pov­prečne pa odga­nja. Kot je domnevno nek­da­nja mini­strica za kul­turo pove­dala nade­bu­dnemu reži­serju:5 »Mitja, vem, da si spo­so­ben in se boš že sam zna­šel, mi moramo poma­gati tem, ki se ne morejo znajti sami.« Režiser je kaj­pak odšel v tujino in danes dela v Hollywoodu. Mednarodno uspe­šnega ume­tni­škega vodjo Slovenske fil­har­mo­nije so odgnali kar nje­govi podre­jeni glas­be­niki, kot v časih samoupravljanja.

Tudi na dru­gih podro­čjih se dogaja, da vrhun­skim spe­ci­a­li­stom na svo­jih podro­čjih pogoje dela kro­jijo ano­ni­mni državni ura­dniki ali, kot člani raznih komi­sij, nji­hovi slabši tek­meci, medi­o­kri­tete (pre­pri­čan sem, da bralci Pravne pra­kse poznajo take pri­mere tudi v sferi prava). Slovenski znan­stve­niki, ki so nare­dili aka­dem­sko kari­ero v tujini, se na pri­mer pra­vi­loma ne morejo več vrniti v domače oko­lje, kar je v znan­stveni sre­nji dobro znano že več dese­tle­tij in odvrača nasle­dnje gene­ra­cije od podob­nih posku­sov. Profesorskih polo­ža­jev je malo, zato so naj­več­krat rezer­vi­rani za tiste, ki so ostali doma. Če pa komu vse­eno uspe, mu lahko biro­krati naj­dejo nepra­vil­nost pri nazivu, pri­do­blje­nem na tuji šoli, na kar nas spo­mi­nja nedavni pri­mer pro­fe­so­rice z mari­bor­ske uni­verze, ki ji je mini­str­stvo za izo­bra­že­va­nje pri­so­lilo 10.000 evrov globe, ker se je domnevno narobe pod­pi­so­vala, ker je njen dok­to­rat iz angle­škega Manchestra, ne pa iz Slovenije.

Podjetnikom se ne godi nič bolje, saj se ustvar­ja­nje delov­nih mest — kljub nji­ho­vemu pomanj­ka­nju — ne šteje za vre­dnoto. Nasprotno: nevo­ščlji­vost pri­vede do tega, da prak­tično vsak uspe­šen poslov­než prej ali slej dobi nalepko taj­kuna. Parlamentarci upo­ra­bljajo besedo kapi­ta­list kot psovko, kon­ce­si­o­narje v šol­stvu in pri­mar­nem zdra­vstvu pa šte­jejo za ško­dljivce, ker naj bi domnevno odži­rali denar jav­nim zavo­dom, rušili soli­dar­nost in ustvar­jali soci­alne razlike.

Slovenska družba (in posle­dično tudi slo­ven­ska oblast, kot jo izvo­lijo volilci) dojema spre­membe kot gro­žnjo in ne kot pri­lo­žnost. Je mar čudno, da se v takem vzdušju mladi nav­za­mejo men­ta­li­tete pasiv­no­sti in linije naj­manj­šega odpora, skozi ankete pa nam spo­ro­čajo, da si v pri­ho­dno­sti želijo pred­vsem varne službe v javni upravi? Kaj pa bi vi sve­to­vali otroku, ki je na pragu aktiv­nega življenj­skega obdo­bja? Tujino, javno upravo, ali boj z mlini na veter?

  1. Tomaž Pisanski: Skoraj sto­le­tnica, ki je bolna in potrebna katarze, Delo, Sobotna pri­loga, 29. 4. 2017
  2. Danijel Bešič Loredan: Pet nuj­nih spre­memb name­sto skr­pu­cala Milojke Kolar, Finance, pri­loga Manager, 12. 5. 2017
  3. Jana Petkovšek Šta­kul: Pozivajo pre­mi­erja: Ustavimo odha­ja­nje slo­ven­skih zagon­skih pod­je­tij v tujino!, Dnevnik, 15. 5. 2017
  4. Gorazd Nejedly: Novaković: V Sloveniji zago­tovo nikoli ne bom tre­ner, Delo, 15. 5. 2017
  5. Novica Mihajlović: Intervju Mitja Okorn: Slovenija, dežela dedka Mraza, Finance, 6. 1. 2012
Ta članek je bil objavljen v kategoriji politika z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x