Govor pride sam po sebi, pisava pa ne

misleciEna od oči­tnih raz­lik med nami in mili­joni dru­gih žival­skih vrst na Zemlji je v tem, da lahko člo­vek vpliva na mišlje­nje dru­gega člo­veka in to na zelo kom­ple­ksne in razno­like načine. Ta nad­zor misli, o kate­rem govo­rim, se tiče jezika. Živali si znajo med seboj signa­li­zi­rati strah, nevar­nost, lakoto ali naklo­nje­nost. V neka­te­rih pri­me­rih znajo to signa­li­zi­rati tudi nam, ne doja­mejo pa abstrak­tnih kon­cep­tov in ne znajo smi­selno sesta­vljati besed. Šim­panza se da nau­čiti, da na izgo­vor­jeni ukaz pokaže na kar­tico z nari­sano poma­rančo. Papiga vas lahko spravi ob živce z neneh­nim čeblja­njem »Polly hoče piškot«. Toda zmo­žnost živali, da razu­mejo kaj več od pre­pro­stih uka­zov in opo­zo­ril, je tako rekoč nična.

Ko so znan­stve­niki v sedem­de­se­tih letih 20. sto­le­tja posku­šali nau­čiti šim­panze zna­kov­nega jezika, da bi ugo­to­vili, ali zmo­rejo usvo­jiti slov­nično zgradbo, je ling­vist Noam Chomsky pri­po­mnil: »Da bi pri opi­cah odkrili jezi­kovne zmo­žno­sti, je tako ver­je­tno, kot da na nekem otoku jata ptic brez kril čaka na ljudi, da bi jih nau­čili leteti.« Danes, po več dese­tle­tjih, se zdi, da je imel prav.

Odlomek iz prav­kar izdane knjige Pokončni misleci Leonarda Mlodinowa. Objavljeno z dovo­lje­njem založbe UMco.
Prav tako kot nobena ptica ni izu­mila lete­nja in pti­čjim mla­di­čem ni treba v šolo lete­nja, da bi se ga nau­čili, je videti, da je jezik lju­dem pri­ro­jen – in res samo lju­dem. Naša vrsta je morala za obsta­nek v div­jini usvo­jiti kom­ple­ksno koo­pe­ra­tivno vede­nje, in – kot rad opo­mi­njam svoje naj­stni­ške otroke – s kaza­njem s prstom in kru­lje­njem se ne doseže kaj dosti. Kot pokončna drža in vid se je tudi jezi­kovna zmo­glji­vost raz­vila kot bio­lo­ška adap­ta­cija, ki jih je poma­gal gen, ki je bil v člo­ve­ških kro­mo­so­mih tako dolgo, da so ga našli tudi v nean­der­tal­čevi DNK.

Ker nam je spo­sob­nost govora pri­ro­jena, bi pri­ča­ko­vali, da je pri­so­tna pov­sod, in res je govor­jeni jezik nastal neod­vi­sno na raznih kon­cih sveta, kjer koli so lju­dje živeli v sku­pi­nah. Pred neo­lit­sko revo­lu­cijo je bilo jezi­kov naj­brž toliko, kot je bilo ple­men. Do te hipo­teze smo pri­šli, ker je pred začet­kom bri­tan­ske kolo­ni­za­cije Avstralije, v poznem 18. sto­le­tju, na tem kon­ti­nentu živelo pri­bli­žno 500 ple­men, ki so štela po okoli 500 ljudi. Ta ple­mena so živela po pred­ne­o­lit­skih obi­ča­jih – in vsako od njih je imelo svoj jezik. Steven Pinker je pou­da­ril, da nikjer ni bilo odkrito nobeno nemo ljud­stvo in da ni nika­kr­šnih indi­cev o kakšni regiji, ki bi bila »zibelka jezika«, in od koder bi se jezik raz­ši­ril do poprej »nemih« ljudstev.

Medtem ko je govor ključna zna­čil­nost člo­ve­ške vrste kot take, pa je pisani jezik ključna zna­čil­nost civi­li­za­cije in eno nje­go­vih naj­po­memb­nej­ših oro­dij. Govor nam je omo­go­čil spo­ra­zu­me­va­nje z majh­nim šte­vi­lom ljudi v naši nepo­sre­dni oko­lici, pisava pa je omo­go­čila izme­njavo idej z lju­dmi, odda­lje­nimi v pro­storu in času. Zapisi so bili pod­laga za kopi­če­nje zna­nja in kul­ture. Zato smo lahko pre­se­gli ome­ji­tve indi­vi­du­al­nega zna­nja in spo­mi­nov. Telefon in inter­net sta spre­me­nila svet, toda že davno prej je bila pisava prva resnično revo­lu­ci­o­narna komu­ni­ka­cij­ska tehnologija.

Govor je pri­šel sam po sebi, ni ga bilo treba izu­mljati. S pisavo pa ni bilo tako, in v resnici veliko člo­ve­ških ple­men nikoli ni opra­vilo tega koraka. Čeprav jo danes imamo za samo­u­mevno, še vedno spada med naj­ve­čje in naj­te­žav­nejše iznajdbe vseh časov. Zahtevnost te naloge nam pona­zarja dej­stvo, da ling­vi­sti poznajo več kot tri tisoč raz­lič­nih jezi­kov, ki se tre­nu­tno govo­rijo na svetu, ven­dar je med njimi le kakih sto takih, ki so tudi zapi­sani. V zgo­do­vini člo­ve­štva je bila pisava neod­vi­sno izu­mljena le nekaj­krat, potem pa se je po svetu širila s kul­turno raz­pr­ši­tvijo – ljud­stva so si jo izpo­so­jala ali jo adap­ti­rala od sose­dnjih, name­sto da bi jo izu­mljala na novo.

Menimo, da se je pisana beseda prvi­krat poja­vila v Sumeriji, juž­nem delu Mezopotamije, pri­bli­žno 3000 let pr. n. št. Zagotovo poznamo samo še eno neod­vi­sno iznajdbo sis­tema pisave, in sicer v Mehiki okoli leta 900 pr. n. št. Poleg tega je možno še, da sta bili egip­to­vska (3000 pr. n. št.) in kitaj­ska (1500 pr. n. št.) pisava raz­viti neod­vi­sno od dru­gih. Vse druge pa izvi­rajo iz teh nekaj prvo­tnih pisav.

Za raz­liko od večine ljudi sem imel sam pri­lo­žnost pre­iz­ku­siti se v »izu­mlja­nju« nove pisave. Bil sem pri­bli­žno devet let star tabor­nik, ko je tabor­ni­ški sta­re­šina našemu vodu dal nalogo, naj sesta­vimo vsak svoj sis­tem pisave. Ko je gospod Peters pre­gle­do­val naše izdelke, sem opa­zil, da je bil dokaj pre­vzet nad mojim, kajti moj izde­lek je bil pov­sem dru­ga­čen kot tisto, kar so napra­vili drugi otroci. Oni so le malo pre­dru­ga­čili črke angle­ške abe­cede, sam pa sem se naloge lotil drugače.

Preden mi je vrnil izde­lek, ga je gospod Peters še enkrat pre­gle­dal. Ni me kaj prida maral, in videl sem, da v njem išče pomanj­klji­vo­sti, samo da mu ne bi bilo treba pohva­liti kre­a­tiv­nega genija v meni. Pomolčal je in naza­dnje zamr­mral »Dobro si to nare­dil«, kot da bi ga skr­belo, da bo moral izu­mi­te­lju pla­čati visoko nagrado za avtor­ske pra­vice. Ko mi je vra­čal papir, pa se je nena­doma spo­mnil: »Ti hodiš tudi k doda­tnemu pouku, kajne?« Pokimal sem. »Ali je to, kar si izu­mil, pove­zano s hebrej­sko abe­cedo?« Nisem se mogel zla­gati. Da, tako kot moji vrstniki sem tudi sam vzel abe­cedo, ki sem jo poznal, in malo pre­dru­ga­čil znake. To ni bilo nič takega, česar bi se moral sra­mo­vati, pa sem bil vse­eno osra­mo­čen. Vedno me je imel za judo­vskega, ne za obi­čaj­nega fanta, in zdaj sem mu doka­zal, da je imel prav.

Naša tabor­ni­ška naloga se nam je zdela zah­tevna, ven­dar smo imeli pred sta­ro­dav­nimi izu­mi­te­lji pomembno pred­nost, kajti mi smo se že prej nau­čili, kakšni zvoki sesta­vljajo naš govor­jeni jezik in kako se gla­sovi pre­sli­kajo v posa­me­zne črke. Vedeli smo tudi, da dolo­čene gla­sove v angle­ški abe­cedi zapi­šemo z dvema črkama, kot npr. th in sh. Znali smo tudi raz­li­ko­vati med gla­so­voma p in b, kar bi lahko bilo težko, če ne bi imeli nobe­nih izku­šenj s pisavo.

Težavnost take naloge lahko zaslu­tite, če posku­šate iden­ti­fi­ci­rati gla­sove govor­je­nega jezika, ki ga ne poznate. Čim bolj tuj vam je ta jezik – če na pri­mer poslu­šate kitaj­ščino, sami pa govo­rite indo­e­vrop­ski jezik –, tem težje bo. Opazili boste, kako težko je nepre­ki­njen govor samo raz­ko­sati na posa­me­zne sestavne dele, gla­sove, in kako težko je zaznati sub­tilne raz­like, podobne našemu raz­li­ko­va­nju med p in b. In ven­dar je sta­ro­davna sumer­ska civi­li­za­cija pre­ma­gala vse te ovire in ustva­rila pisni jezik.

Ob nastanku neke nove teh­no­lo­gije se jo sprva začne upo­ra­bljati dru­gače, kot bo upo­ra­bljena pozneje, ko se bo že usta­lila v družbi. Ljudje, ki delajo na podro­čjih z veliko ino­va­ci­jami in odkri­tji, se prej ali slej zavedo, da izu­mi­te­lji novih teh­no­lo­gij – in enako velja za izu­mi­te­lje novih znan­stve­nih teo­rij, kot bomo videli v nada­lje­va­nju – pogo­sto ne pred­vi­dijo, kako se bo nji­hov izum dejan­sko uporabljal.

Če na pisavo pogle­damo kot na teh­no­lo­ški dose­žek – zapis izgo­vor­je­nih besed na gli­neno tablico (in kasneje na druge pod­lage, npr. papir) –, jo po naravi stvari lahko pri­mer­jamo s teh­no­lo­gijo zapi­so­va­nja zvoka. Ko je Thomas Edison izu­mil način zvoč­nega zapi­so­va­nja, nika­kor ni pri­ča­ko­val, da se bo upo­ra­bljal za sne­ma­nje glasbe. Svojemu izumu ni pri­pi­so­val velike komer­ci­alne vre­dno­sti. Pričakoval je upo­rabo v stro­jih za nare­ko­va­nje bese­dila v pisar­nah in morda za ove­ko­ve­če­nje zadnjih besed umi­ra­jo­čih ljudi. Podobno je veljalo za prvo upo­rabo pisave. V začetku so pisno samo vodili evi­dence in sesta­vljali sezname – lite­rarne vse­bine je bilo v zapi­sih pri­bli­žno toliko kot v dana­šnjih exce­lo­vih preglednicah.

***

Najzgodnejši naj­deni zapisi so bili na gli­ne­nih tabli­cah, ki so jih odkrili v tem­plju pri Uruku. Ti so vse­bo­vali podatke o vre­čah žita in gla­vah živine. Na nekih dru­gih tabli­cah so našli raz­po­red delav­cev. Iz naj­de­nih pred­me­tov so arhe­o­logi raz­brali, da je ver­ska sku­pnost nekega sve­ti­šča zapo­slo­vala osem­najst pekov, ena­i­in­tri­de­set pivo­var­jev, sedem sužnjev in kovača. Iz sicer sko­pih podat­kov so skle­pali tudi, da so delavci dobi­vali enake por­cije ječmena in olja ter blaga in da je eden od pokli­cev veljal za »vodil­nega v mestu«, dru­gega pa so ime­no­vali »gospo­dar živine«. Čeprav si znamo zami­sliti veliko razlo­gov za pisa­nje, je 85 odstot­kov izko­pa­nih tablic vse­bo­valo knji­go­vod­ske beležke, večina od pre­o­sta­lih pet­naj­stih odstot­kov pa so bili napotki za uče­nje novih knji­go­vo­dij. Naučiti so se morali kar pre­cej, kajti knji­go­vo­de­nje je bilo zaple­teno. Ljudi, živali in posu­šene ribe so na pri­mer šteli na en način, žito, sir in sveže ribe pa na drugega.

V času nastanka je pisa­nje slu­žilo izključno uti­li­tar­nim razlo­gom. Nobenih lah­ko­tnih roma­nov ali teo­rij o veso­lju ni bilo, le biro­krat­ski doku­menti, kot so potr­dila o pla­či­lih, seznami naro­če­nega blaga in raz­lični pečati o potr­je­va­nju tran­sak­cij. To se zdi banalno, ven­dar je imelo dalj­no­se­žne posle­dice: brez pisave ne bi bilo mestne civi­li­za­cije, ker lju­dje ne bi mogli vzdr­že­vati kom­ple­ksnih sim­bi­ot­skih odno­sov, ki so srž mestnega življenja.

V mestu vsi nenehno dajemo drug dru­gemu in pre­je­mamo od dru­gih: kupu­jemo, pro­da­jamo, zara­ču­na­vamo, odpre­mljamo, pre­vze­mamo, poso­jamo, pla­ču­jemo za delo in dobi­vamo pla­čilo za delo. Če ne bi bilo pisave, bi bile vse te dvo­stran­ske aktiv­no­sti kao­tične in kon­flik­tne. Pomislite, kako bi vi pre­ži­veli en sam teden, če noben dogo­dek in nobena tran­sak­cija ne bi bila zabe­le­žena – niti denimo šte­vilo opra­vlje­nih delov­nih ur. Sam menim, da niti košar­kar­ske tekme ne bi mogli pri­pe­ljati do konca, ne da bi navi­jači obeh strani trdili, da je zma­galo nji­hovo moštvo.

Prvi sis­temi pisave so bili tako pre­pro­sti, kot je bil pre­prost nji­hov namen. Šte­vilo pred­me­tov so ozna­čili z ustre­znim šte­vi­lom črtic, pa naj je šlo za sadeže, živali ali ljudi. Sčasoma je bilo treba raz­lo­če­vati, katera šte­vilka se nanaša na ovce in katera na nji­hove lastnike. Zato je bila naravna posle­dica, da so šte­vilke sča­soma začeli opre­mljati z ris­bi­cami, pik­to­grami, in tako so se na tabli­cah zna­šli pik­to­grami kot oznake za besede. Učenjaki so iden­ti­fi­ci­rali več kot tisoč takih zgo­dnjih pik­to­gra­mov. Obris kravje glave je na pri­mer ozna­če­val kravo, trije pol­krogi, raz­po­re­jeni v tri­ko­tniku, so pome­nili gorovje, tri­ko­tnik z oznako vulve pa je pome­nil žen­sko. Imeli so tudi sesta­vljene znake, na pri­mer za sužnjo – dobe­se­dno, žen­sko izza gora. Znak za sužnjo so nare­dili tako, da so zdru­žili znak za žen­sko z zna­kom za gorovje. Postopoma so pik­to­grami začeli izra­žati tudi gla­gole in naza­dnje cele stavke. Znaka za roko in usta so posta­vili poleg znaka za kruh in tako dobili pik­to­gram za gla­gol jesti.

Prvi pisarji so vre­zo­vali svoje pik­to­grame v plo­ščate gli­nene tablice z upo­rabo koni­ča­stega pisala. Pozneje so sim­bole vti­sko­vali s peresi iz trstja, ki so puščali kli­na­ste sledi. Te vrste pik­to­gra­mov danes ime­nu­jemo kli­no­pis (cune­i­form, po latin­ski besedi za klin). Iz ruše­vin Uruka so izko­pali na tisoče teh zgo­dnjih gli­ne­nih tablic; šlo je za pre­pro­ste sezname pred­me­tov in šte­vilk, brez kakr­šne koli slov­nične strukture.

Slaba stran pisave, ki teme­lji na pik­to­gra­mih, je, da se jo je zelo težko nau­čiti, saj ima ogro­mno raz­lič­nih zna­kov. Zaradi kom­ple­ksno­sti pisave se je izo­bli­ko­val malo­šte­vi­len razred »pisme­nih«, razred misle­cev, ki sem jih ome­njal zgo­raj. Ti prvi poklicni uče­njaki so postali pri­vi­le­gi­rana kasta, ki je uži­vala visok ugled in so jo pod­pi­rali vla­da­joči v tem­pljih in pala­čah. Zdi se, da so bili v Egiptu uče­njaki celo opro­ščeni pla­če­va­nja davkov.

Arheološki ostanki kažejo, da je okoli leta 2500 pr. n. št. potreba po pisar­jih poro­dila še eno pomembno ino­va­cijo: prve šole na svetu, ki jih ime­nu­jemo mezo­po­tam­ske »hiše tablic«. Sprva so bile pove­zane s tem­plji, pozneje pa so se naha­jale v poseb­nih stav­bah. Ime so jim dale gli­nene tablice, ki so bile glavni pred­met v njih. Vsaka soba je imela police, na kate­rih so sušili izde­lane tablice, peč, v kateri so tablice žgali, in skri­nje za shra­nje­va­nje izdel­kov. Ker je bil sis­tem zapi­so­va­nja zelo zaple­ten, so bodoči pisarji štu­di­rali več let, da so znali iden­ti­fi­ci­rati in repro­du­ci­rati na tisoče zamo­ta­nih sim­bo­lov kli­no­pisa. Danes nas lahko zape­lje sku­šnjava, da bi pod­ce­nje­vali pomemb­nost tega koraka v člo­ve­ko­vem inte­lek­tu­al­nem razvoju, toda zami­sel, da mora družba vzpo­sta­viti poklic, ki je posve­čen pre­na­ša­nju znanj, in da morajo učenci to zna­nje pri­do­bi­vati več let, je bila tedaj popolna novost in neke vrste raz­o­de­tje za člo­ve­ško vrsto.

Skozi čas so Sumerci uspeli poe­no­sta­viti svojo pisavo in jo uspo­so­biti tudi za posre­do­va­nje bolj zaple­te­nih misli in idej. Ugotovili so tudi, da lahko besedo, ki jo je težko nari­sati, zapi­šejo tako, da malo pri­la­go­dijo pik­to­gram za neko drugo besedo, ki se izgo­vori podobno. Ko so izu­mili to metodo, so začeli ustvar­jati sim­bole za obra­zila besed (npr. doda­tne oznake na pik­to­gramu, ki so pome­nile mno­žino name­sto ednine). Nato so se domi­slili tudi, da lahko dolge besede sesta­vijo iz dveh kraj­ših, ki se druga za drugo izgo­vo­rita podobno kot želena dolga beseda. S temi ino­va­ci­jami so Sumerci do leta 2900 pr. n. št. šte­vilo pik­to­gra­mov v svo­jem pisnem jeziku zmanj­šali od dva tisoč na pri­bli­žno pet­sto.
Ko je pisni jezik postal bolj pri­la­go­dljiv, obvla­dljiv in spo­so­ben kom­ple­ksnej­šega spo­ro­ča­nja, so hiše tablic raz­ši­rile pou­če­va­nje, tako da je obse­galo poleg pisa­nja tudi osnovno arit­me­tiko in kasneje še spe­ci­a­li­zi­rano bese­di­šče za zametke novih ved, kot so astro­no­mija, geo­lo­gija, mine­ra­lo­gija, bio­lo­gija in medi­cina. Sprva je šlo seveda le za sezname z bese­dami in nji­ho­vih pome­nov. V šolah so pou­če­vali tudi neka­kšno prak­tično filo­zo­fijo v obliki »modrih misli«, ki so bile pre­te­žno napotki za uspe­šno življe­nje, ki so jih pri­po­ve­do­vali stari modreci. Nekateri napotki so bili nepo­sre­dni in pra­gma­tični, kot npr. »Ne poroči se s pro­sti­tutko«. Ti nauki sicer še niso bili na ravni Aristotela, pa ven­dar je bil opa­zen napre­dek od šte­tja koz in vreč žita. To so bili začetki pre­mi­šlje­va­nja in insti­tu­cij, ki so kasneje ustva­rile filo­zo­fijo in zna­nost.
Okoli leta 2000 pr. n. št. se je mezo­po­tam­ska pisna kul­tura ponovno dvi­gnila na višjo raven, tokrat z nastan­kom lite­ra­ture, ki je govo­rila o čustve­nih kom­po­nen­tah člo­ve­ko­vega življe­nja. Kamnita plo­šča iz tega obdo­bja, ki so jo našli na arhe­o­lo­škem naj­di­šču pri­bli­žno tisoč kilo­me­trov južno od dana­šnjega Bagdada, ima vpi­sano naj­sta­rejšo lju­be­zen­sko pesem, kar smo jih kdaj našli. V osebi sve­če­nice, ki izpo­ve­duje svojo lju­be­zen do kra­lja, nam pesem opi­suje čustva, ki so danes prav tako pre­po­znavna in sveža, kot so bila pred štiri tisoč leti:

Ženin, mojega srca lju­be­zen,
božan­sko lep si in sla­dak,
pre­vzeta in tre­soča čakam,
da me pope­lješ v spal­nico.
Ženin, uži­val si z menoj,
povej moji materi in postre­gla ti bo sla­ščice;
oče pa te bo obdaroval.

V nasle­dnjih sto­le­tjih po nastanku te pesmi je pri­šlo do nasle­dnje ino­va­cije: besedo so pred­sta­vili s pomo­čjo zapisa njene izgo­var­jave, ne pa s pri­ka­zom pred­meta, ki ga beseda ozna­čuje. To je kore­nito spre­me­nilo pisavo, kajti sim­boli so zdaj pome­nili zloge, ne poj­mov. To je bil logični nasle­dnji korak, za kate­rega sicer ne vemo, kdaj točno je bil opra­vljen in kako. Domnevamo pa, da je bil posle­dica raz­cveta trgo­vine, saj je bilo dopi­so­va­nje o komer­ci­al­nih zade­vah s pik­to­grami zelo zamu­dno. Tako se je okoli leta 1200 pr. n. št. poja­vila prva velika sve­tovna pisava, feni­čan­ska abe­ceda. Namesto sto­tin zaple­te­nih sim­bo­lov si je bilo treba zdaj zapo­mniti le nekaj duca­tov osnov­nih sim­bo­lov v raznih posta­vi­tvah. Iz feni­čan­ske pisave so se kasneje raz­vile per­zij­ska, hebrej­ska, arab­ska, ara­mej­ska – in okoli leta 800 pr. n. št. – tudi grška. Iz Grčije se je pisava sča­soma raz­ši­rila po Evropi.

Prvih 29 strani, še več o knjigi Pokončni misleci na Bukla.si.

Naprej k dru­gim knjigam…

Ta članek je bil objavljen v kategoriji jezik z značko .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x