Koliko so vredni »izmerjeni« predvolilni odstotki

bullshit-detectorSpet smo v obdo­bju pogo­stih pred­vo­lil­nih anket, ob kate­rih se spo­mnimo na (domnevno Churchillov) cinični rek »Verjamem samo tisti sta­ti­stiki, ki jo sam pona­re­dim.« Zakaj se slo­ven­ske napo­vedi pona­vadi krepko raz­li­ku­jejo od dejan­skih izi­dov na voli­tvah in zakaj pogo­sto ostane vtis, da slu­žijo kot orodje za mani­pu­li­ra­nje z volil­nim tele­som?

Razlogov je več. Poleg tri­vi­al­nega – da se volilne pre­fe­rence skozi čas spre­mi­njajo – je glavni ta, da večina pred­vo­lil­nih anket v naših medi­jih ne izpol­njuje nuj­nih pogo­jev meto­do­lo­ške korek­tno­sti, ki velja v sta­ti­stiki; ta je namreč kljub dru­gač­nemu slo­vesu eksak­tna veda. Da bi imele šte­vilke upo­rabno vre­dnost, da bi res odra­žale pod­poro posa­me­zni stranki, mora biti brez­hibno vse troje:

  1. kaj merimo;
  2. kako merimo; in
  3. kako pri­ka­zu­jemo rezultat.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 14/2018, 12. april 2018. © LEXPERA d.o.o., 2018. Vse pra­vice pridržane.
Kaj merimo: anke­tno vpra­ša­nje bi moralo biti for­mu­li­rano pra­vilno, anke­ti­ra­nec bi moral izbi­rati med vsemi več kot dese­timi stran­kami, ki bodo na nje­go­vem volil­nem lističu. V naših oko­li­šči­nah instant poli­tič­nih strank je to sicer v zgo­dnji fazi nemo­goče doseči, saj se vna­prej ne ve niti katere stranke bodo kan­di­di­rale, še manj pa, s kate­rimi lju­dmi. Zlasti nove stranke do zadnjega skri­vajo kan­di­da­tne liste vedoč, da jim bo raz­kri­tje kve­čjemu ško­do­valo, saj bo na njih kopica ano­ni­mnih natur­šči­kov, ki nimajo izku­šenj niti iz občin­skega sveta, in pre­ve­ja­nih pre­sto­pni­kov, ki se selijo iz stranke v stranko.

Seveda pa se da na anke­tne rezul­tate vpli­vati že samo s tem: a) katere možno­sti ponu­dimo anke­ti­rancu (samo par­la­men­tarne stranke ali tudi bivše par­la­men­tarne stranke, npr. SLS, ali tudi stranke, ki še nikoli niso sode­lo­vale na par­la­men­tar­nih voli­tvah, npr. Šar­čeva ali Požarjeva), b) kako izbire ube­se­dimo in c) v kakšnem vrstnem redu jih naštejemo.

 Kako merimo: vzo­rec anke­ti­ran­cev mora biti nepri­stran­ski in dovolj velik, vsa­kič nov, če gre za peri­o­dično mer­je­nje, in ustre­zati mora (vsaj)  geo­graf­ski in sta­ro­stni struk­turi volil­nih upra­vi­čen­cev. Je to pri tele­fon­skih anke­tah zago­to­vljeno? Izvajalske agen­cije pra­vi­loma ne raz­kri­vajo niti meto­do­lo­gije niti izvedbe, zato smo upra­vi­čeno skep­tični, še zla­sti upo­šte­va­joč dej­stvo, da so naroč­niki varčni in ne želijo pla­če­vati za resne teren­ske ankete.

 Kako pri­ka­zu­jemo rezul­tat: z navedbo nume­rusa, s pri­ka­zo­va­njem šte­vilč­nih rezul­ta­tov na toliko deci­mal­nih mest, koli­kor je signi­fi­kan­tnih, in pa, naj­po­memb­nejše, z navedbo inter­va­lov zau­pa­nja. Kjer tega ni, so »izmer­jene« šte­vilke  brez pomena. Še več: če jih novi­nar inter­pre­tira, kot da ima ena stranka več pod­pore od druge, kljub temu, da rezul­tat takega skle­pa­nja ne dopu­šča, gre za zava­ja­nje (namerno ali ne). In če navaja, da se neka stranka s 3 % pod­poro po »teh meri­tvah ne bi uvr­stila v par­la­ment«, je to na meji zave­stne mani­pu­la­cije – saj je zaradi pre­majh­nega vzorca inter­val zau­pa­nja bistveno pre­ve­lik. Tem, ele­men­tar­nim zah­te­vam ne zado­sti tako rekoč nobena objava. Ni ver­je­tno, da so za to krivi izva­jalci (tem je mogoče oči­tati zgolj to, da gredo naroč­ni­kom na roko s tem, ko zave­stno delajo z neu­stre­znimi vzorci in da dopu­ščajo popa­čeno pri­ka­zo­va­nje rezul­ta­tov nji­ho­vega dela, s čimer sami sebi plju­vajo v skledo). Veliko bolj ver­je­tno so za to krivi novi­narji in njim nad­re­jeni ure­dniki, ki zaradi lastnega nera­zu­me­va­nja (ali ker naj nji­hovi bralci in gle­dalci teh sta­ti­stič­nih poj­mov itak ne bi razu­meli) izpu­ščajo ključne meto­do­lo­ške podatke.

Enako pomem­ben kot sta­ti­stični vidik je soci­o­lo­ški, ki ima dve plati. Prvič, v raz­me­rah eno­stran­ske druž­bene klime lju­dje ne želijo anke­tar­jem izpo­ve­dati domnevno druž­beno neza­že­le­nih izbir. To je bilo oči­tno pri gla­so­va­nju o dru­žin­skem zako­niku, kjer so vodilni mediji pona­vljali tezo, da so nje­govi naspro­tniki neka­kšni »zaho­jenci«, podobno kot je Hillary Clinton pro­gla­sila Trumpove pod­por­nike za »deplo­ra­bles« ali bednike.

Drugič,  ker so najv­pliv­nejši mediji v Sloveniji zaradi nazor­skega pre­pri­ča­nja večine ure­dni­kov in novi­nar­jev nagnjeni na levo, je opa­ziti nee­na­ko­merno obrav­navo kan­di­da­tov. Manipulira se tudi z dolo­ča­njem naslo­vov član­kov o anke­tah, pre­bi­ra­njem (t.i. cherry-picking) pri izpo­sta­vlja­nju podat­kov, koli­čino pro­stora, ki ga name­njajo posa­me­znim stran­kam, ter s tem, katere stranke mediji kar vna­prej raz­po­re­dijo v kate­go­rijo »out­si­der­jev«. Zelo zani­miva bi bila tudi ana­liza, s kakšnimi foto­gra­fi­jami akter­jev (sim­pa­tič­nimi ali nesim­pa­tič­nimi) časo­pisi opre­mljajo inter­vjuje s poli­tič­nimi akterji v pred­vo­lilni kampanji.

Koliko je tega, in ali to tega pri­haja name­noma ali po naklju­čju, pre­pu­ščam v pre­sojo bral­cem. Tistim, ki bi si radi utr­dili odpor­nost pred mani­pu­lanti na splo­šno, pa pri­po­ro­čam svežo knjigo prak­tič­nih pri­me­rov, Terenski vodnik po lažeh: kri­tično raz­mi­šlja­nje v infor­ma­cij­ski dobi, Daniela Levitina (prev. Andrej E. Skubic, založba UMco, 2017).

Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija z značko , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x