Ni vse enako dobro in enako vredno

Hierarhij ni mogoče odpra­viti; nee­na­kost v družbi je neiz­o­gibna in lahko spod­buja napre­dek; domo­lju­bje je evo­lu­cij­ska pri­do­bi­tev, ki je bila nujna za obstoj druž­be­nih sku­pno­sti; nad takimi tezami se zgraža vsak sodobni »pro­gre­si­vec«, ki da kaj nase. Toda pro­fe­sor Jordan Peterson, ki zaradi takih trdi­tev velja za »desni­čar­skega disi­denta«, jih zna — zaradi več dese­tle­tij raz­i­sko­val­nega in peda­go­škega dela ter izku­šenj iz kli­nične pra­kse — pre­pri­čljivo ute­me­lje­vati in zago­var­jati. Vsekakor ga ni mogoče odpra­viti z levo roko, kot je to v slav­nem inter­vjuju, ki ga je izstre­lil med inter­ne­tne zvez­dnike, posku­šala tele­vi­zij­ska novi­narka Cathy Newman.

Najvplivnejši javni inte­lek­tu­a­lec dana­šnjega časa, kot mu pra­vijo, psi­ho­log Jordan Peterson z uni­verze v Torontu, je naj­prej raz­bur­kal aka­dem­ski svet, nato medije, posle­dice pa segajo tudi v poslovni svet. 49 mili­jo­nov ogle­dov nje­go­vih pre­da­vanj na YouTubu, več kot mili­jon kup­cev nje­gove knjige 12 pra­vil za življe­nje: pro­ti­strup za kaos (Založba Družina, pre­vod Niki Neubauer, 2018) raz­pro­dana sve­tovna tur­neja pre­da­vanj v več kot 50 mestih, vse to kaže, da je ten­ko­ču­tno izra­zil obsto­ječe raz­o­ča­ra­nje nad rela­ti­vi­za­cijo osnov­nih člo­ve­ških vre­dnot in nad indok­tri­ni­ra­no­stjo zahoda (zla­sti uni­verz in medi­jev) z rela­ti­viz­mom, v kate­rem je vse enako dobro in enako vre­dno; v kate­rem nam pri­pada vse, kar si želimo; v kate­rem prav in narobe ne obstajata.

Objavljeno v Pravni pra­ksi št. 19/2018, 17. maj 2018. © LEXPERA d.o.o., 2018. Vse pra­vice pridržane.
Če imajo hie­rar­hije v žival­skem svetu bio­lo­ško pod­lago, če so med lju­dmi nesporne pri­ro­jene oseb­no­stne raz­like, če se spola raz­li­ku­jeta tudi pri tako banal­nih fizi­o­lo­ških stva­reh kot je delo­va­nje jeter, potem je treba zavr­niti trdi­tve o popolni ena­ko­sti, da se vsi rodimo kot nepo­pi­sani listi, in da so morala, etika, hie­rar­hija le soci­alni kon­strukti vla­da­jo­čega razreda. Položaj ljudi v hie­rar­hič­nih lestvi­cah, v kate­rih se naha­jamo, potem­ta­kem ni pri­marno posle­dica nepra­vične druž­bene ure­di­tve, ozi­roma pri­vi­le­gi­ran­cev, ki tla­čijo depri­vi­le­gi­rane, pač pa raz­lič­nih spo­sob­no­sti, gene­tike, oko­lja, naklju­čij in sreče.

S takimi sta­li­šči, ki jih kot iskriv in anga­ži­ran pole­mik rad sooča z naspro­tno misle­čimi v jav­nih deba­tah, je Peterson mar­si­komu sto­pil na žulj. Napadajo ga, recimo, zago­vor­niki žen­skih kvot. Njihove ambi­cije segajo od pov­sem razu­mnih, kot je enako pla­čilo za enako delo, preko samo na videz razu­mnih, npr. pari­te­tna zasto­pa­nost moških in žensk v orga­nih upra­vlja­nja pod­je­tij v zasebni lasti, do nad­vse bizar­nih, npr. enaka koli­čina pro­stora na špor­tnih stra­neh dnev­nega časo­pisja, name­nje­nega špor­tni­kom in špor­tni­cam. Enakopravnost ljudi in enake možno­sti, da se pote­gu­jejo za kate­ri­koli polo­žaj ali funk­cijo, zanje nista dovolj, pač pa naj bi država morala z zako­no­dajo zago­to­viti kar ena­kost izi­dov, npr. »pra­vično zasto­pa­nost« žensk na inže­nir­skih delov­nih mestih v teh­no­lo­ških podjetjih.

V takem ozra­čju ni čudno, da ima veliko ljudi vrh glave nepre­sta­nih jadi­ko­vanj o dis­kri­mi­na­ciji, kri­vi­cah, patri­ar­hatu in izko­ri­šča­nju. Večina zre­lih ljudi se sča­soma zave, da od življe­nja ne more pri­ča­ko­vati neke ima­gi­narne pra­vič­no­sti, tako kot ni pra­vična evo­lu­cija, katere pro­i­zvod smo. S kuha­njem zamere na ves svet, s pre­la­ga­njem krivde na vse druge, si člo­vek le še doda­tno škoduje.

V tej luči Petersonova pre­pro­sta pra­vila za življe­nje mar­si­komu zve­nijo kot svež glas razuma: Primerjajte se s tem, kar ste bili vče­raj, ne s tem, kar je nekdo drug danes (4. pra­vilo); Spravite svoj dom popol­noma v red, pre­den kri­ti­zi­rate svet (6. pra­vilo). Delajte, kar je smi­selno, ne pa, kar je pri­kla­dno (7. pravilo).

Jedro nje­go­vih napot­kov je, da se je treba posta­viti zase, pre­vzeti vajeti svo­jega življe­nja v lastne roke in ga spra­viti v red s pri­za­de­va­njem, da izbolj­šamo tisto, kar lahko — pri samem sebi in v tistem delčku sveta, ki je v našem dosegu. Glede na odmev­nost nje­go­vih pre­da­vanj in hitro nara­šča­joče šte­vilo nje­go­vih sle­dil­cev, oči­tno tudi tako bazi­čen nauk — če mu sploh lahko tako rečemo — dobro zajame dana­šnji duh časa.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji psihologija z značko , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x