Poštena resnica — Ariely — spremna beseda

 

Dan Ariely (sple­tna stran), avtor uspe­šnice Predvidljivo nera­zu­mni, se vrača z novo knjigo (Poštena) resnica o nepo­šte­no­sti (The (Honest) Truth About Dishonesty, 2012). V njej pro­u­čuje kom­ple­ksnost naših vsa­ko­dnev­nih odlo­či­tev in kaj vse vpliva nanje. Kateri dejav­niki nas spod­bu­dijo h golju­fa­nju, kaj pov­zroča altru­i­stično obna­ša­nje, kako opo­gu­miti druge, da vam povedo resnico ali lažejo za vas? Slovenski pre­vod je izšel pri založbi UMco s spre­mno besedo Sandija Kodriča in Sama Ruglja. Knjiga je bila decem­bra 2013 pro­gla­šena za naj­boljšo poslovno knjigo 2013 po izboru  Združenja Manager in Gospodarske zbor­nice knji­žnih zalo­žni­kov in knjigotržcev.

 

 

NADALJEVANJE: Irena Šta­u­do­har v Delovi Sobotni pri­logi o knjigi piše v članku Zakaj lju­dje golju­famo, 27. 10. 2012

 

NADALJEVANJE: Predogled knjige (prvih 28 strani) na sple­tni strani Bukla.si

 

SPREMNA BESEDA: Je raci­o­nal­nost nujna za življenje?

 

»Za to, da si člo­vek pri­skrbi hrano in zato­či­šče ter da zaplodi in pre­živi potomce, ne potre­buje kaj dosti raci­o­nal­no­sti,« se je poša­lil angle­ški psi­ho­log Stuart Sutherland (1927–1998) – eden od inte­lek­tu­al­nih pred­ho­dni­kov Dana Arielyja, avtorja knjige (Poštena) resnica o nepo­šte­no­sti – v eni od prvih polju­dno­znan­stve­nih knjig, ki je z raznih vidi­kov obrav­na­vala člo­ve­kovo navi­de­zno nera­zu­mnost (Irrationality, 1994). Kljub temu, da se psi­ho­logi od nek­daj uba­dajo z diho­to­mijo med razu­mom in čustvi, pa je v eko­nom­ski teo­riji 20. sto­le­tja dolgo pre­vla­do­valo pre­pri­ča­nje, da smo lju­dje raci­o­nalni in sebični ter da stalno rav­namo tako, da maksi­mi­zi­ramo svojo (mate­ri­alno ali nema­te­ri­alno) korist: iščemo »nagrade« in se izo­gi­bamo »stro­škom«. Ves čas naj bi torej »opti­mi­zi­rali« ozi­roma iskali vse­stran­sko naj­boljše odlo­či­tve zase.

 

Vsaj deloma je bila ta zave­ro­va­nost eko­no­mi­stov izraz sin­droma »člo­veka s kla­di­vom«: če imamo od orodja na voljo samo kla­divo, se nam vsaka stvar zdi podobna žeblju. Da se lju­dje ves čas zave­damo, kaj poč­nemo, in da je člo­ve­kove reak­cije moč napo­ve­do­vati, je bila namreč nujna pred­po­stavka za sodobni, v šte­vilke usmer­jeni eko­nom­ski pogled, po kate­rem naj bi lju­dje ter družba upo­ra­bljali ome­jene vire z name­nom, da pro­i­zve­dejo čim več dobrin. Namesto kaosa imamo raje red, name­sto nego­to­vo­sti nam je bližje pred­vi­dlji­vost, v slu­čaj­nih raz­po­re­di­tvah radi vidimo pra­vilne vzorce. Ekonomska teo­rija se je v aka­dem­skem svetu zdela pre­pri­člji­vejša, če je vse­bo­vala ele­gan­tne mate­ma­tične in logične formule.

 

Vseeno pa se raz­i­sko­valci člo­ve­škega obna­ša­nja niso mogli izo­gniti ome­ji­tvam, ki jih posta­vljajo možgani, če je odlo­ča­nje dovolj nujno ali dovolj zaple­teno. Milijone let je bilo pre­ži­ve­tje živali odvi­sno od hitro­sti nji­ho­vih odzi­vov na nepred­vi­dene oko­li­ščine. Hipna, intu­i­tivna odlo­či­tev v skladu z nače­lom »ukre­paj ali umri« ni puščala pro­stora za raci­o­nalno raz­mi­šlja­nje. Del možga­nov, ki nad­zo­ruje tovr­stne refle­ksne odlo­či­tve, ime­nu­jemo lim­bični sis­tem ali »kuščar­jevi možgani«, saj izvira zgo­dnjih časov naše evo­lu­cije. Šele kasneje je nadalj­nji razvoj možga­nov lju­dem omo­go­čil, da si pri svo­jem pre­ži­ve­tju poma­gajo tudi z raci­o­nal­nim raz­mi­sle­kom. Seveda pa lim­bični sis­tem še vedno deluje v ozadju in izdaja pove­lja, ki se jih vča­sih sploh ne zave­damo. Psihologi to dvoje ime­nu­jejo sis­tem ena (instinkt) in sis­tem dva (razum). Instinkt v kri­znem polo­žaju rea­gira hitro in učin­ko­vito, razum sledi pozneje in bolj pre­u­darno – če sploh pride do besede.

 

Instinkt in razum kot kla­divo in nakovalo

 

Današnje hipo­teze o člo­ve­škem obna­ša­nju, kot jih posta­vljajo in pre­ver­jajo Dan Ariely in nje­govi kolegi, teme­ljijo na dolgi zgo­do­vini majh­nih kora­kov spod­ko­pa­va­nja splo­šno spre­jete domneve o vla­da­vini raci­o­nal­no­sti. Nobelovec Herbert A. Simon (1916– 2001), pio­nir na mno­gih podro­čjih od kogni­tivne psi­ho­lo­gije do raču­nal­ni­ške ume­tne inte­li­gence, je že v 1950. letih sko­val ter­min ome­jena raci­o­nal­nost (angl. boun­ded rati­o­na­lity), ki upo­števa oči­tno dej­stvo, da se lju­dje v real­no­sti odlo­čajo hitro (saj nimajo na voljo neo­me­je­nega časa), na pod­lagi tistih infor­ma­cij, ki so jim tre­nu­tno pri roki (novih niti ne iščejo) in v okviru svo­jih misel­nih zmo­žno­sti. Predpostavko o stal­nem opti­mi­zi­ra­nju je omi­lil in skle­nil, da večino časa iščemo le »dovolj dobro«, ne pa naj­boljšo reši­tev za pro­bleme, s kate­rimi smo soo­čeni. Ta pro­ces upo­rabe bli­žnjic je poi­me­no­val s sko­vanko, ki kom­bi­nira angle­ška gla­gola to satisfy (ugo­diti) in to suffice (zado­stiti) za »zado­sto­va­nje«, satisficing.

 

V nasle­dnjih dese­tle­tjih so te ideje raz­vi­jali in pre­ver­jali naj­prej psi­ho­logi, ki so kasneje k sode­lo­va­nju pri­te­gnili eko­no­mi­ste, bio­loge in nevro­loge. Z druge strani kot Simon sta se pro­ble­mov lotila dol­go­le­tna sode­lavca, psi­ho­loga Daniel Kahneman (1934–) in Amos Tversky (1937– 1996). Opustila sta pred­po­stavko o zave­stnem opti­mi­zi­ra­nju in poka­zala na sis­te­ma­tične člo­ve­ške vzgibe, ki so v oči­tnem naspro­tju z raci­o­nal­no­stjo. Imenovala sta jih za sis­te­ma­tične, ker se redno, ne le izje­moma, odra­žajo pri reak­ci­jah in odlo­ča­njih ljudi. S šte­vil­nimi eks­pe­ri­menti sta doka­zo­vala, da so naše odlo­či­tve v mar­si­čem odvi­sne tudi od na videz nepo­memb­nih oko­li­ščin, denimo te, kako je neka infor­ma­cija pred­sta­vljena (miselni okvir, angl. frame), ali v kakšen prej­šnji kon­tekst je posta­vljena (miselna sidra, angl. anchor). Eden od naj­več­krat citi­ra­nih pri­me­rov iz nju­nih posku­sov je opis hipo­te­tične osebe po imenu Linda:

 

Linda je sam­ska, zelo raz­gle­dana in zgo­vorna 31-letna žen­ska. Diplomirala je iz filo­zo­fije. Med štu­di­jem je bila anga­ži­rana v giba­nju za soci­alno pra­vič­nost in pri boju proti dis­kri­mi­na­ciji, poleg tega pa je sode­lo­vala tudi na demon­stra­ci­jah proti gra­dnji jedr­skih elektrarn.

 

Naloga ude­le­žen­cev poskusa je bila nato odgo­vo­riti na vpra­ša­nje: »Kaj od tega dvo­jega je bolj verjetno:

  1. Linda je ban­čna uslužbenka.
  2. Linda je ban­čna usluž­benka in je aktivna v femi­ni­stič­nem gibanju.«

Velika večina posku­snih oseb izbere drugi odgo­vor, kljub temu, da je mate­ma­tično jasno, da je za drugo (ban­čna usluž­benka in hkrati femi­nistka) izjavo manj ver­je­tno­sti. V to nera­zu­mno smer nas zape­lje zgor­nji opis, ki se bolj pri­lega dru­gemu, bolj spe­ci­fič­nemu odgo­voru, ta pa pre­glasi naš logični raz­mi­slek. Ta uči­nek poznamo pod ime­nom konjunk­cij­ska napaka in je le eden od mno­žice soro­dnih pojavov.

 

Kahneman in Tversky se po rezul­ta­tih svo­jih posku­sov nista mogla izo­gniti sklepu, da se lju­dje obna­šajo tudi ira­ci­o­nalno. Dokaz za to je obi­čajno pove­zan s tem, da eks­pe­ri­menti poka­žejo, kako testi­ranci ob ena­kih pogo­jih opra­vljajo tudi nekon­si­sten­tne izbire. Staro reklo, da ni pomembno samo to, kaj poveš, tem­več tudi, kako to poveš, kaže tukaj svojo moč tudi na pov­sem prak­tič­nih in eksak­tnih primerih.

 

Ob tem je treba pri­po­mniti, da pojem »poskus« v druž­bo­slovju sicer pomeni nekaj dru­gega kot v nara­vo­slovju. Poskusne osebe so pra­vi­loma pro­sto­voljci, naj­več­krat dodi­plom­ski štu­denti, ki so za sode­lo­va­nje v posku­sih pra­vi­loma hono­ri­rani. Kritiki zato vča­sih raz­i­sko­val­cem oči­tajo pre­majhno repre­zen­ta­tiv­nost vzor­cev ozi­roma, da izsled­kov ni mogoče kar avto­mat­sko posplo­še­vati na celo­tno popu­la­cijo. Glavni pomi­slek, s kate­rim se morajo soo­čati zago­vor­niki eks­pe­ri­men­ti­ra­nja v druž­bo­slovju, je, da situ­a­cije, v katere so posta­vljene posku­sne osebe, pogo­sto niso nev­tralne, in da bi z neko­liko dru­gač­nimi oko­li­šči­nami pri ena­kem poskusu dobili pov­sem dru­gačne rezultate.

 

Prav to je, na pri­mer, pri zgor­njem poskusu z ban­čno usluž­benko Lindo doka­zal nem­ški psi­ho­log Gerd Gigerenzer (1947–). Vprašanje »Kaj od tega dvo­jega je bolj ver­je­tno?« je nado­me­stil z vprašanjem

»Od 100 oseb, ki ustre­zajo zgor­njemu opisu Linde, za koliko izmed teh sto­tih velja:

  1. oseba je ban­čna usluž­benka. ____ od 100
  2. oseba je ban­čna usluž­benka in femi­nistka. _____ od 100«

Na to spre­me­njeno vpra­ša­nje sko­raj vsi odgo­vo­rijo pra­vilno, torej, da je šte­vilka pri prvem odgo­voru višja od tiste pri dru­gem. Pretvorba iz kon­te­ksta ver­je­tno­sti v kon­tekst pogo­sto­sti potem­ta­kem odpravi miselno »napako« v izvirni ver­ziji poskusa. Zaradi take odvi­sno­sti od kon­te­ksta kri­tiki vča­sih dvo­mijo v pove­dno moč tistega, kar naka­zu­jejo rezul­tati posku­sov, v novej­šem času pa je pred­met kri­tike tudi pre­ti­rana upo­raba argu­men­ti­ra­nja s pomo­čjo slik možga­nov z magne­tno­re­so­nanč­nim ske­ner­jem (fMRI).

 

Na pre­se­či­šču kogni­tivne psi­ho­lo­gije, soci­alne psi­ho­lo­gije in eko­no­mije je tako nasta­jalo inter­di­sci­pli­narno podro­čje raz­i­sko­va­nja, ki mu danes pra­vimo vedenj­ska eko­no­mija. Kahneman je prvi psi­ho­log, ki je pre­jel Nobelovo nagrado za eko­no­mijo in s tem je bila tedaj, leta 2002 vedenj­ska eko­no­mija prav­za­prav pov­zdi­gnjena med resne druž­bo­slovne disci­pline (Tversky bi si z njim nagrado delil, ven­dar je leta 1996 umrl). Rečeno natanč­neje gre sicer za Nagrado za eko­nom­ske vede v spo­min Alfreda Nobela, ki ni ome­njena v opo­roki Alfreda Nobela, pač pa jo je uve­dla šved­ska cen­tralna banka leta 1968, ven­dar pa se pode­ljuje sku­paj s pra­vimi Nobelovimi nagra­dami. Kahneman je šele nedavno, v poznih zre­lih letih svoja dogna­nja prvič obja­vil v polju­dni stro­kovni knjigi, ki jo je z alu­zijo na instinkt in razum naslo­vil Thinking, Fast and Slow (2011; slo­ven­ska izdaja Razmišljanje, hitro in poča­sno, 2016).

 

Ko zadevo zgra­bijo novinarji

 

V začetku so spo­zna­nja iz ozkih znan­stve­nih kro­gov vedenj­ske eko­no­mije v polju­dno lite­ra­turo pro­ni­cala dokaj počasi. Poprej so se teh tem v knji­žni obliki lote­vali pred­vsem lju­dje iz stroke, torej taki in dru­gačni znan­stve­niki, ki so rezul­tate svo­jih psi­ho­lo­ških posku­sov pogo­sto posre­do­vali na visoko stro­ko­ven, vča­sih pa tudi pre­cej suho­pa­ren način. V zadnjem obdo­bju pa so za te teme začeli popri­je­mati novi­narji. Ti so v obrav­na­vane teme pri­ne­sli bolj dina­mi­čen slog, iz dol­go­ča­sne tabele s podatki so znali pote­gniti zgodbo s suspen­zom, hkrati pa so vse sku­paj zači­nili še z atrak­tiv­nim publi­ci­stič­nim pri­sto­pom, ki je iz bra­nja nare­dil napeto poto­va­nje po nezna­nih glo­bi­nah člo­ve­kove psihe in obna­ša­nja. Kar nekaj takih knjig je v pre­vo­dih na voljo tudi slo­ven­skemu bralstvu.

 

En od naj­bolj čisto­krv­nih pri­mer­kov novega žanra popu­larne zna­no­sti s publi­ci­stič­nim pri­sto­pom je gotovo Malcolm Gladwell (1963–). V knjigi Preblisk (Blink, 2005), je Gladwell pose­gel tudi na podro­čje intu­i­tiv­nega mišlje­nja, raz­i­sko­val »moč mišlje­nja brez raz­mi­šlja­nja«. Žon­gli­ral je s pri­meri, v kate­rih je več­pla­stno ilu­stri­ral, kako so možgani zelo gne­tljiva snov, spo­sobna v nekaj tre­nut­kih izlu­ščiti intu­i­tivno bistvo, ki raci­o­nalno postane oči­tno šele po dol­gem času, hkrati pa so zato tudi zelo obču­tljivi na zvito izve­deno mani­pu­la­cijo. V opi­sa­nih posku­sih zaznamo neskončno spo­sob­nost člo­ve­ških možga­nov, nji­hovo spo­sob­nost za izje­mno hitro pro­ce­si­ra­nje skozi raz­lična čutila pre­je­tih podat­kov, a hkrati tudi krh­kost, ki izvira iz vsega tega. Vse to že dolgo ni bilo obde­lani s tako stra­stjo in pri­po­ve­dno spre­tno­stjo. V slo­ven­ščino sta bili poleg Prebliska pre­ve­deni še dve Gladwellovi knjigi, Prelomna točka (The Tipping Point, 2000) in Prebojniki (Outliers, 2008).

 

Kje se skriva raz­vpiti Homo oeconomicus

 

Steven E. Landsburg (1954–) je sicer pro­fe­sor eko­no­mije, a je knjigo Kavarniški eko­no­mist (The Armchair Economist, 1993), sesta­vil iz zbirke svo­jih član­kov, name­nje­nih obi­čaj­nemu bralcu časo­pi­sov. V knjigi se je lote­val vsak­da­njih poja­vov z vidika eko­nom­skih zako­ni­to­sti in je v njih postre­gel z mno­gimi vzne­mir­lji­vimi para­do­ksi. V poglavju Kako ubi­jajo var­no­stni pasovi tako recimo trdi, da var­nejši avto­mo­bili in sku­paj z njimi obve­zna upo­raba var­no­stnih pasov nimajo prav veli­kega vpliva na šte­vilo smr­tnih pri­me­rov v pro­me­tnih ¬nesre­čah. Po nje­go­vem vse to le zmanj­šuje šte­vilo mrtvih med pro­me­tnimi nesre­čami, med­tem ko večja var­nost vozil dejan­sko vodi k manj pre­vi­dni vožnji (voz­niki se pač poču­tijo bolj varne in so zato tudi bolj lah­ko­mi­selni) in večjemu šte­vilu nesreč. Tako so že davno ugo­to­vili, da se pozi­ti­ven uči­nek večje var­no­sti vozil nekako izniči z večjim šte­vi­lom nesreč.

 

Kljub temu, da je knjiga Kavarniški eko­no­mist doži­vela pre­cej­šen uspeh in kri­ti­ško pozor­nost, je moralo miniti še več kot dese­tle­tje – v kate­rem se je meh­čala tudi zave­ro­va­nost aka­dem­skih eko­no­mi­stov v člo­veka kot popol­nega Homo oeco­no­mi­cusa –, da se je eko­no­mija za vsak­da­njo rabo, ki je sku­šala člo­veka s svo­jimi odlo­či­tvami raz­la­gati s pomo­čjo eko­nom­skih kon­cep­tov in oro­dij, pre­bila v širše zani­ma­nje jav­no­sti. To se je zgo­dilo s knji­gama Odštekonomija (Freakonomics, 2005) in Ekonomist pod krinko (The Undercover Economist, 2006). Obe sta nekaj let po izidu izvir­nika izšli tudi v slo­ven­skem prevodu.

 

Odgovore iščimo na nepri­ča­ko­va­nih krajih

 

Odštekonomijo sta napi­sala Steven D. Levitt (1967–), pro­fe­sor eko­no­mije na chi­ca­ški uni­verzi, ki naj­raje raz­i­skuje nena­va­dna socialno-ekonomska dej­stva v družbi, in novi­nar Stephen J. Dubner (1963–). Levitt je v eko­nom­skih kro­gih zaslo­vel z drzno – in poli­tično neko­rek­tno – tezo, da je glavni razlog za kore­nito zmanj­ša­nje umo­rov v Ameriki na začetku tre­tjega tisoč­le­tja, zakon­ska spre­memba, do katere je pri­šlo nekaj dese­tle­tij prej. Namreč, zaradi lega­li­za­cije ume­tne pre­ki­ni­tve noseč­no­sti v ZDA od začetka sedem­de­se­tih let naprej, se veliko otrok iz soci­alno depri­vi­le­gi­ra­nih oko­lij (torej sta­ti­stično naj­bolj ver­je­tnih poten­ci­al­nih kri­mi­nal­cev) dejan­sko sploh ni rodilo.

 

Levitt in Dubner sta v knjigi, ki sta jo pod­na­slo­vila Skrita stran vsega, opo­zar­jala na »zakon o nena­me­ra­va­nih posle­di­cah«: kako je treba mar­sik­daj pravi, skriti vzrok za dolo­čeno sta­nje stvari poi­skati na pov­sem dru­gem koncu. Pri tem jima je bila glavno orodje sta­ti­stika. V poglavju Kako posta­nemo popolni starši? sta z upo­rabo veli­kega vzorca podat­kov učen­cev iz chi­ca­ških jav­nih šol poka­zala, da neka­tere domneve, na katera zdra­vo­ra­zum­sko pri­se­gajo starši, še zda­leč niso resnične. Tako je, denimo, pomem­ben dejav­nik otro­ko­vega pri­ho­dnjega uspeha pri pre­ver­ja­njih zna­nja ta, da sta otro­kova starša visoko izo­bra­žena, med­tem ko je to, da je otro­kova dru­žina neo­kr­njena, pre­cej nepo­membno. Če je bila otro­kova mati ob roj­stvu prvega otroka stara tri­de­set let ali več, je to pozi­ti­ven dejav­nik za otro­kov učni uspeh, na drugi strani pa je dokaj nepo­membno, če je mati med otro­ko­vim roj­stvom in vsto­pom v malo šolo hodila v službo ali ne. Nizka poro­dna teža v naspro­tju s splo­šnim pre­pri­ča­njem v pov­pre­čju izra­zito nega­tivno vpliva na otro­kove uspehe v šoli, med­tem ko obi­sko­va­nje pred­šol­skih izo­bra­že­val­nih pro­gra­mov nima kaj dosti učinka na končni učni uspeh. Če se otro­kovi starši aktivno ude­le­žu­jejo oblik sode­lo­va­nja med uči­te­lji in starši, je to na splo­šno pozi­tivno vpli­valo na nje­gove rezul­tate, med­tem ko pogo­sto gle­da­nje tele­vi­zije (spet v naspro­tju s splo­šnim pre­pri­ča­njem ljudi) ne vpliva kaj dosti na otro­kov uspeh v šoli.

 

Odštekonomija je bila pre­ve­dena v 35 jezi­kov, po njej je bil posnet film, avtorja pa imata poleg tega še dobro obi­skan temat­ski blog freakonomics.com in radij­sko oddajo. Na kri­lih uspeha svo­jega prvenca sta nada­lje­vala še z Superodštekonomijo (Superfreakonomics, 2009), v kateri sta naj­bolj raz­bur­kala javno mne­nje s kon­tro­ver­znim poglav­jem o ukre­pa­nju proti glo­bal­nemu segre­va­nju. Z obema uspe­šni­cama sta na široko odprla pot že obsto­je­čim, pa tudi novim piscem s tega področja.

 

Koliko logike je v življenju

 

Eden od njih je Tim Harford (1973–), novi­nar Financial Timesa in radia BBC. V že ome­nje­nem Ekonomistu pod krinko, je v poglavju Insajderska zgodba, med dru­gim zelo pla­stično pri­ka­zal, zakaj je iz druge roke izje­mno težko kupiti dober rabljen avto. Ključ je v asi­me­triji infor­ma­cij. Prodajalec takega, dobrega avta (insaj­der) ima bistveno več infor­ma­cij o kako­vo­sti svo­jega avta in, če je raci­o­na­len, ne bo pri­pra­vljen spu­stiti cene na raven, po kateri se pro­da­jajo drugi, slabši, avto­mo­bili. Morebitni kupec tega dobrega avto­mo­bila (avt­saj­der) pa pov­sem raci­o­nalno dvomi v nje­govo kako­vost in se boji, da ima avto skrite napake in da bi ga po tej visoki ceni pre­pla­čal. Dobri rabljeni avti se zato le redko pro­dajo (dokler so še dobri), kar posle­dično pomeni, da je ves trg rablje­nih avto­mo­bi­lov v glav­nem sesta­vljen iz iztro­še­nih avto­mo­bi­lov po niz­kih cenah.

Harford je kasneje izdal še Logiko življe­nja (The Logic of Life, 2008) in zbirko kolu­men Dragi eko­no­mist pod krinko (Dear Undercover Economist, 2009), kjer še naprej z raznih vidi­kov pre­i­skuje tezo o člo­ve­kovi eko­nom­ski raci­o­nal­no­sti kot raz­lagi pogo­sto nena­va­dnih vsak­da­njih odlo­či­tev. Vendar pa Harford lju­dem vse­eno ne pri­znava abso­lu­tno inte­li­gen­tne in raci­o­nalne pre­ra­čun­lji­vo­sti. Ob voli­tvah – v Logiki življe­nja navaja pri­mer pred­se­dni­ških voli­tev na Floridi leta 2000 –, lju­dje zapu­stijo svoje opravke in odi­dejo na voli­šča, da bi opra­vili svojo dol­žnost, čeprav, gle­dano pov­sem logično, s svo­jim gla­som ne bodo spre­me­nili niče­sar. Če boste na dan voli­tev ostali doma in se spro­stili, boste zase nare­dili veliko več, meni Harford. Če pa takrat želite nare­diti nekaj, kar vam res lahko spre­meni življe­nje, si raje kupite lote­rij­sko srečko. Vaše možno­sti, da spre­me­nite izid voli­tev, so pri­bli­žno enake tistim, da zade­nete na lote­riji. A če vam uspe, ste s tem veliko bolje poskr­beli zase. Del dobitka pa še vedno lahko name­nite za svoje poli­tično lobiranje.

 

V svoji naj­no­vejši knjigi Adapt (Prilagoditev, 2011), ki jo je pod­na­slo­vil Zakaj se uspe­šni konec vedno začne z neu­spe­hom, je Harford neko­liko pose­gel k evo­lu­cij­ski bio­lo­giji in antro­po­lo­giji. Skozi štu­dije razno­li­kih pri­me­rov iz zgo­do­vine zago­varja tezo, da je eko­nom­ski napre­dek v mar­si­čem podo­ben bio­lo­ški evo­lu­ciji. Kot pri­kaže z zgod­bami od ban­čni­štva do voj­sko­va­nja, se diri­gi­ra­nje od zgo­raj nav­zdol redko obnese na dolgi rok. Več uspeha bo imelo eks­pe­ri­men­ti­ra­nje z mogo­čimi reši­tvami, opa­zo­va­nje učin­kov teh eks­pe­ri­men­tov in uče­nje iz neu­spe­hov. Bistveno pri tem pa je, da se iz napak učimo tedaj, ko so še obvla­dljive in popravljive.

 

V zadnjem času se je spro­žil pravi plaz – bolj in manj teh­tnih – knjig na temo člo­ve­škega obna­ša­nja in vsega, kar nanj vpliva. Samo v letu 2012 so, na pri­mer, izšle knjige Moč navade Charlesa Duhigga, The Winner Effect (Učinek zma­go­va­nja) Iana Robertsona in Brainwork (Možgansko delo) Davida Souse. Od sta­rej­ših pa je treba ome­niti vsaj še Fooled by Randomness (Preslepljeni z naključ­no­stjo) iz leta 2001. Njenega avtorja Nassima Nicholasa Taleba bral­stvo bolj pozna po kasnejši, bolj filo­zof­sko usmer­jeni uspe­šnici Črni labod (2007), ki jo imamo tudi v slo­ven­ščini. Ta knjiga je, za mar­si­koga pre­se­ne­tljivo, doži­vela pre­cej večji tržni uspeh od prej ome­njene, v kateri doka­zuje, da imajo naklju­čja bistveno večjo vlogo v člo­ve­ških življe­njih, kot smo si pri­pra­vljeni pri­znati. Red vidimo tam, kjer ga ni in vzročne pove­zave tam, kjer gre le za obča­sno korelacijo.

 

 

Gospod Spock ali Homer Simpson ali nekaj vmes

 

Med knji­žne avtorje je Dan Ariely (1967) vsto­pil že z ble­ščečo aka­dem­sko kari­ero. Rojen je bil sicer v ZDA, a je odra­ščal v Izraelu in diplo­mi­ral iz psi­ho­lo­gije na uni­verzi v Tel Avivu. Magisterij in dok­to­rat iz kogni­tivne psi­ho­lo­gije je opra­vil na uni­verzi Severne Karoline v Chapel Hillu. Kasneje je na uni­verzi Duke dok­to­ri­ral še iz poslov­nih ved. Deset let je pre­da­val na uni­verzi MIT, nato pa se je vrnil na uni­verzo Duke. V kro­gih vedenj­ske eko­no­mije je cenjen zaradi ino­va­tiv­no­sti, široke palete vpra­šanj, ki ga zani­majo (obja­vlja v psi­ho­lo­ških, mar­ke­tin­ških, poslov­nih, eko­nom­skih revi­jah) in pou­darka na empi­rič­nih raz­i­ska­vah, saj je večino svo­jih ugo­to­vi­tev ute­me­ljil z izsledki obse­žnih poskusov.

 

Njegova prva knjiga Predvidljivo nera­zu­mni (Predictably Irrational), ki je izšla leta 2008 (slo­ven­ski pre­vod pa leta 2010), je nale­tela na nav­du­šen spre­jem tako stro­kovne jav­no­sti, ki je cenila domi­sel­nost eks­pe­ri­men­tov, ki so obrav­na­vali naj­ra­zlič­nejše teme, kot tudi laič­nih bral­cev, ki so dobili zelo ber­ljiv vpo­gled v člo­ve­ške napake, spo­dr­sljaje in nelo­gična rav­na­nja, zači­njen s humor­jem in anek­do­tami. Ariely doka­zuje, da nera­zu­mno­sti niso naključne ali nesmi­selne, pač pa sis­te­ma­tične in pred­vi­dljive. Ko se tega zave­damo, se lahko tudi nau­čimo spre­je­mati boljše odlo­či­tve. Danes že velja za eno izmed pre­lo­mnih del prej­šnjega dese­tle­tja na podro­čju vedenj­ske psi­ho­lo­gije in je bila doslej pre­ve­dena v več kot 25 jezikov.

 

V poglavju Cena dru­žab­nih pra­vil je v njej denimo pri­mer­jal uči­nek dru­žab­nih ozi­roma pri­ja­telj­skih uslug, ki ne zah­te­vajo pla­čila z učin­kom tržnih (pla­ča­nih) uslug. Intuitivno vemo, da mar­sik­daj radi za pri­ja­te­lja nekaj nare­dimo zastonj kot uslugo, med­tem ko bi bili zlahka uža­ljeni, če bi nam pre­je­mnik zanj ponu­dil majhno pla­čilo. »Predstavljajte si,« pravi Ariely, »da vaju z ženo tašča povabi na pra­znično poje­dino za zahvalni dan. Po oku­snem obedu gosti­te­ljico pohva­lite in jo pov­pra­šate: ‘S koli­kšnim zne­skom se vam bova ustre­zno oddol­žila za to odlično večerjo? Bo 300 dolar­jev dovolj?’ Po krat­kem pre­moru poma­hate z ban­kovci in se odlo­čite: ‘Ne, poča­kajte, dam vam jih 400.’« Verjetno bi bila to vaša zadnja večerja s taščo.

 

V »dru­žabni domeni« vre­dno­timo dru­gače kot v »tržni.« In kadar iz »dru­žabne« domene pre­i­demo v »tržno«, se zdi izva­jalcu usluge pre­jeti zne­sek pogo­sto pre­maj­hen. Delo je opra­vljeno bolje ali z več zado­volj­stva, če ga opra­vljamo kot uslugo in ne za maj­hen denar. To vedo tudi trgovci in ponu­dniki sto­ri­tev, ki posku­šajo z raz­lič­nimi triki svoje kupce miselno pre­sta­viti iz tržne domene v dru­žabno. Ariely navaja pri­mer ame­ri­ške zava­ro­val­nice State Farm, ki se v ogla­sih pred­sta­vlja kot »dobri sosed, ki nam vedno stoji ob strani.« Enak pri­stop upo­ra­blja slo­ven­ska trgo­vska družba, ki raz­glaša, da je naš »naj­boljši sosed«.

 

Ob evfo­riji sple­tnih dru­žab­nih omre­žij opa­zimo podo­ben feno­men pri divji dirki za pri­do­bi­va­nje čim večjega šte­vila »pri­ja­te­ljev«, »všeč­kov« ali »sle­dil­cev«. Ker pa lju­dje vedo, da je tovr­stno nabi­ra­nje všeč­kov pona­vadi kupljeno (za klik, s kate­rim komer­ci­alni ponu­dnik pri­dobi vaše podatke, vas je ver­je­tno pla­čal s sode­lo­va­njem v nagra­dni igri ali s kakšnim drob­nim daril­cem), postaja uči­nek pra­vega med­se­boj­nega pri­po­ro­ča­nja med pri­ja­te­lji v okviru sple­tnih dru­žab­nih omre­žij vse manjši.

 

»Vašemu pri­ja­te­lju Cirilu Počivavšku je všeč sple­tna stran Domiselni kuhinj­ski pri­po­močki«, vas nekega dne obve­sti vaše sple­tno dru­žabno omrežje. Ali ver­ja­mete, da mu je iskreno všeč? Ali pa je bolj ver­je­tno, da je kli­knil na gumb »Všeč mi je« le zato, ker je bil za to deja­nje mate­ri­alno nagra­jen in v resnici ni želel vsem svo­jim sple­tnim pri­ja­te­ljem posre­do­vati reklame o tej novi sple­tni strani? Denar ali druga mate­ri­alna nagrada lahko tudi škodi.

 

Leta 2010 je sle­dilo nada­lje­va­nje v knjigi z naslo­vom The Upside of Irrationality (Dobra plat nera­zu­mno­sti). Tu je avtor vple­tel več avto­bi­o­graf­skih prvin, pred­vsem v zvezi s trav­ma­tično izku­šnjo, ki ga je zazna­mo­vala v sre­dnje­šol­skih letih, ko je pri nesreči z ognje­me­tom dobil hude ope­kline, komaj pre­ži­vel in potem več let pre­bil na zdra­vlje­nju v bol­ni­šni­cah. Kljub temu, da so mu ostale trajne zdra­vstvene posle­dice, nam pri­kaže svojo izku­šnjo, kako se je uspel pri­la­go­diti na dru­gačno življe­nje in se nau­čil še bolj ceniti tisti dele sebe, ki so ostali nepo­ško­do­vani. V knjigi nam pri­ka­zuje nena­de­jane pozi­tivne učinke nera­zu­mno­sti in nji­hov vpliv na naša osebna in pro­fe­si­o­nalna življe­nja. Avtor se ne ustavi samo pri raz­lagi feno­me­nov, ampak anga­ži­rano, že sko­raj akti­vi­stično pre­dlaga izbolj­šave za večjo bla­gi­njo ljudi in družbe.

 

V poglavju O nede­lu­jo­čem trgu se loteva »zmen­ka­rij«, torej nači­nov, s kate­rimi si sam­ske osebe iščejo par­tnerja. V zaho­dnem svetu, kjer niso v upo­rabi poklicni ženi­tni posre­do­valci in ne poznamo sis­tema dogo­vor­je­nih porok s strani star­šev, je trg sre­če­va­nja poten­ci­al­nih par­tner­jev izje­mno neu­čin­ko­vit. Iskalci nimajo veliko časa za iska­nje. Ljudje imajo malo dru­žab­nih vezi, več je odtu­je­no­sti, pred­vsem v ZDA so pogo­ste seli­tve na dolge raz­da­lje zaradi menjave služb. Tudi novost zadnjih let, sple­tni por­tali za spo­zna­va­nje, niso pri­ne­sli bistve­nega napredka. Ariely je z anketo ugo­to­vil, da so upo­rab­niki teh sple­tnih strani teden­sko pora­bili 5 ur za brska­nje po sple­tnih pro­fi­lih poten­ci­al­nih par­tner­jev in 7 ur za komu­ni­ka­cijo s kan­di­dati po e-pošti. Vse to je imelo v pov­pre­čju za rezul­tat en rea­li­zi­rani dvo­urni spo­znavni zme­nek teden­sko. Razmerje v porabi časa 12 : 2 kaže na veliko neu­čin­ko­vi­tost. Razlog je Ariely videl v tem, da so lju­dje v teh sis­te­mih raz­sta­vljeni kot izdelki na poli­cah trgo­vine s šte­vilč­nimi in opi­snimi podatki (višina, teža, barva oči, izo­brazba, vero­iz­po­ved, poli­tična usmer­je­nost), tako da jih je možno iskati in fil­tri­rati po kri­te­ri­jih – manj­kajo pa tiste pomemb­nejše stvari, ki jih ni možno spra­viti v tovr­stne kalupe. Kot da so ti sple­tni por­tali nare­jeni za strogo raci­o­nalne iskalce, podobne hla­dno pre­ra­čun­lji­vemu gospodu Spocku iz serije Zvezdne steze. Ariely zago­varja tezo, da bi bile strani uspe­šnejše – sku­paj bi spra­vile več parov – če bi bolj upo­šte­vale člo­ve­ško naravo. Kot pravi, bi morale biti pri­la­go­jene Homerju Simpsonu iz risanke Simpsonovi: zmo­tlji­vemu, poza­blji­vemu, zamer­lji­vemu, čustve­nemu, pri­stran­skemu obi­čaj­nemu človeku.

 

Pričujoča knjiga o nepo­šte­no­sti, ki med slo­ven­ske bralce pri­haja zelo kmalu po izidu izvir­nika, je bolj temat­ska od prvih dveh avtor­je­vih, pri­po­ved o raznih vidi­kih člo­ve­kove nepo­šte­no­sti in oko­li­šči­nah, ki jo spod­bu­jajo, pa je podana v komu­ni­ka­tiv­nem slogu, ki ga pestrijo razne anek­dote. Tematika je zani­miva za naj­širši krog bral­cev, ne zah­teva nika­kr­šnega pred­zna­nja in bo vsa­ko­gar soo­čila z dej­stvom, da ni tako pošten, kot si misli, da je. Razen, če spa­date v tisto zane­mar­ljivo majhno manj­šino super­po­šte­nja­kov, ki ne lažejo, ne pri­kra­jajo ali zamol­ču­jejo resnice, ne jemljejo pisar­ni­ških potreb­ščin iz službe, ne kopi­rajo CD-jev in DVD-jev z avtor­sko zašči­teno vse­bino, ne nala­gajo fil­mov s spleta, ne par­ki­rajo brez pla­čila par­kir­nine, ne foto­ko­pi­rajo štu­dij­skih materialov…

 

Ariely v tej knjigi ute­me­ljuje tezo, da je obi­čajni člo­vek (ki ni – denimo – pato­lo­ški lažni­vec) ves čas raz­pet med dve sili. Če se mu pokaže pri­lo­žnost, da se oko­ri­sti na način, ki je v naspro­tju z etič­nimi pra­vili, ga neki figu­ra­tivni vra­ži­ček spod­buja, naj to stori (ni nujno, da gre za mate­ri­alno korist, lahko gre, na pri­mer, za boljši sta­tus med vrstniki). Na drugi strani pa razno­vr­stne oko­li­ščine (čustveno sta­nje, zgled bli­žnjih oseb, ustvar­jal­nost, nad­zor, opred­me­teni ali miselni moralni opo­mniki…) to težnjo ali kre­pijo ali zavi­rajo. Te vplive je sku­paj s kolegi s šte­vil­nih uni­verz meril in inter­pre­ti­ral z domi­sel­nimi poskusi s pro­sto­voljci. Res pa je, bi lahko dodali, če smo zelo sumni­čavi, da so ti poskusi pogo­sto vse­bo­vali majhne denarne nagrade za ude­le­žence. Ti poskusi so zato so poleg »čiste« nepo­šte­no­sti morda »merili« tudi pohlep posku­snih oseb. Kakorkoli, večina raz­i­sko­val­nih rezul­ta­tov, ki so polju­dno pri­ka­zani v tej knjigi, je pov­zeta po recen­zi­ra­nih znan­stve­nih član­kih in mnogi opa­ženi vplivi na nepo­šte­nost so resnično nepričakovani.

 

Goljufanje, opi­sano v tej knjigi, bo domače tudi slo­ven­skemu bralcu. Pri obrav­navi pona­re­je­nih šol­skih spri­če­val se bo spo­mnil tre­nu­tnega slo­ven­skega poslanca, ki mu oči­tajo prav to. Pri pri­kazu pre­ko­pi­ra­nih diplom­skih nalog ne moremo mimo nekega dru­gega poslanca, ki ima ravno tako avtor­ski pro­blem z veli­kim delom vse­bine »svoje« magi­str­ske naloge. Ob raz­pravi o gre­hih poli­ti­kov in avtor­jevi tezi, da jim tega ne smemo spre­gle­do­vati, bralcu lahko pride na misel, kako se je pred časom pri nas zgo­dilo prav naspro­tno in je en slo­ven­ski poli­tik javno bra­nil dru­gega z ute­me­lji­tvijo, da mu ven­dar moramo dati še drugo priložnost.

 

Ob bra­nju poglavja o golfu in gol­fi­stih si lahko oddah­nemo, da ta šport pri nas še ni tako popu­la­ren kot dru­god. In, če nada­lju­jemo malo bolj za šalo, se lahko vpra­šamo: ali ta družba res potre­buje še več igrišč za golf in še več (nepo­šte­nih) gol­fi­stov? Zapriseženim indi­vi­du­a­li­stom pa bo všeč avtor­jeva ugo­to­vi­tev, da ne velja vedno, da več glav več ve in da rezul­tat dela sku­pine ni nujno boljši od dela posameznika.

 

Kot ugo­ta­vlja Ariely, smo lju­dje žal daleč od popol­no­sti. Vendar pa – in to je v pre­cej­šnji meri zasluga dela Dana Arielyja – zdaj, ko vemo neko­liko več o tem, pri­dev­nik nera­zu­men nima več slab­šalne kono­ta­cije, živahno doga­ja­nje na tem podro­čju tako v aka­dem­ski sferi kot pri knji­žnih izda­jah popu­larne zna­no­sti, ki se dotika psi­ho­lo­gije in eko­no­mije, pa obeta, da bomo v nasle­dnjih letih dele­žni še veliko intri­gan­tnega branja.

 

Opis knjige na sple­tni strani založbe z možno­stjo nakupa po posebni sple­tni ceni (-20%)

 

.

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x